Jedro

Predpostavka za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo po Uredbi je, da gre za nesporen zahtevek. Uredba namreč tako po naslovu kot tudi po vsebini izrecno in jasno velja le za nesporne zahtevke. Po prvem odstavku 3. člena Uredbe se zahtevek šteje za nespornega, če: (a) se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali (b) mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora; ali (c) dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali (d) se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za potrditev sodbe Okrajnega sodišča v Litiji P 17/2018 z dne 28. 8. 2020 kot evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov po Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik, ki navaja, da se zahtevek za plačilo zapadlega denarnega zneska nanaša na civilno zadevo in je nesporen, saj sta bila toženca zastopana po odvetniku. Sodba je po prvem odstavku 19. člena ZIZ1 izvršljiva, ker je pravnomočna in je potekel rok za prostovoljno izpolnitev. Učinek potrdila o evropskem nalogu za izvršbo je ravno v tem, da potrjuje izvršljivost domačega izvršilnega naslova, pri čemer je sodišče v državi izvršbe vezano na potrdilo in ga ne more več preverjati. Kot evropski nalog za izvršbo je lahko potrjen le izvršilni naslov, ki se nanaša na nesporni zahtevek, pri nespornosti zahtevka pa gre lahko za dve vrsti. Na eni strani so primeri, ko nespornost temelji na izrecnem, aktivnem soglasju toženca (pripoznava, poravnava), na drugi strani pa primeri, ko je toženec ostal ali postal pasiven in gre zato za domnevno soglasje. Na to ločitev Uredba veže pomembne razlike. V primeru pasivnosti je treba preveriti, ali je bila vročitev ustrezno opravljena in ali odločitev za pasivnost temelji na informiranem soglasju. Nasprotno pri izvršilnih naslovih, kjer je toženec aktivno izjavil svojo voljo, potreba po preverjanju minimalnih standardov v zvezi s pravilnostjo odločitve in ustreznostjo informacij odpade. Postopek za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo je nepravdni postopek in je namenjen zgolj potrditvi sodne odločbe, sodišče v postopku samo preveri, če sodba ustreza pogojem. Po ustaljeni sodni praksi se kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdi le odločba, ki je bila izdana v postopku, v katerem so bile tožencu dane zadostne informacije o zahtevku, o postopkovnih korakih, potrebnih za ugovarjanje zahtevku, ter o posledicah nesodelovanja oziroma odsotnosti ugovora. Tožencema je sodišče postavilo začasnega zastopnika ter jima zagotovilo zadostne informacije, ki jima omogočajo pripravo obrambe, s tem pa tudi kontradiktornost že pred izdajo sodbe. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kateri izmed taksativno naštetih pogojev iz 3. člena Uredbe ni izpolnjen, po mnenju tožnika pa sodba izpolnjuje vse zahtevane pogoje in bi jo sodišče moralo potrditi kot evropski nalog za izvršbo. Tožniku, ki je plačal stroške začasnega zastopnika in takse, sodišče z zavrnitvijo predloga odreka pravno varstvo. Na eni strani trdi, da je sodba doma pravnomočna in izvršljiva, po drugi strani pa mu odreka izvršljivost pred tujim sodiščem, kar ni logično. Hkrati s tem tudi negira svojo lastno sodbo in pod vprašaj postavlja celotno postopanje v postopku na prvi stopnji. Tožnik predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu ugodi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.S sodbo z dne 28. 8. 2020, izdano v postopku na podlagi Uredbe (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporu majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca tožniku dolžna plačati 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2016. Sodba je postala pravnomočna 3. 10. 2020.

5.Tožnik je nato 6. 1. 2025 vložil predlog za izdajo evropskega naloga za izvršbo po Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njegov predlog zavrnilo, odločitev pa je pravilna.

6.Predpostavka za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo po Uredbi je, da gre za nesporen zahtevek. Uredba namreč tako po naslovu kot tudi po vsebini izrecno in jasno velja le za nesporne zahtevke.2 Po prvem odstavku 3. člena Uredbe se zahtevek šteje za nespornega, če:

(a)se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali

(b)mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora; ali

(c)dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali

(d)se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini.

7.Ugotovitev, da s sodbo, v zvezi s katero tožnik predlaga izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ni bilo odločeno o nespornem zahtevku in torej ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev, je sodišče podalo in obrazložilo v 4. točki obrazložitve sklepa. Neutemeljen je zato pritožbeno uveljavljan očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP3 . Ugotovitev pa je tudi pravilna, saj sta toženca v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi tožbenemu zahtevku v celoti ugovarjala, prerekala tožnikove navedbe in predlagala zavrnitev zahtevka. Toženca tako tožbenega zahtevka nista pripoznala, s tožnikom pa tudi nista sklenila sodne poravnave, zato ne gre za nesporni zahtevek po točki (a) prvega odstavka 3. člena Uredbe. Ob prerekanju terjatve nadalje ne gre za nesporni zahtevek po točki (b) in tudi ne po točki (c) prvega odstavka 3. člena Uredbe, saj glavna obravnava v zadevi sploh ni bila opravljena. Podano izrecno nestrinjanje tožencev z zahtevkom pa hkrati pomeni, da ne gre za nesporni zahtevek niti po točki (d) prvega odstavka 3. člena Uredbe.4

8.Ker torej ne gre za nesporni zahtevek v smislu prvega odstavka 3. člena Uredbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Minimalni standardi postopka iz III. poglavja Uredbe, na katere opozarja pritožba, so le dodaten pogoj za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, če gre za nesporen zahtevek po točki (b) ali (c) prvega odstavka 3. člena Uredbe (prvi odstavek 12. člena Uredbe), torej pri tistih izvršilnih naslovih, ki temeljijo na pasivnosti tožene stranke, zaradi katere se domneva njeno soglasje. Še vedno pa mora iti za nesporen zahtevek, za kar v konkretnem primeru po že pojasnjenem ne gre in se tožnik neutemeljeno sklicuje na izpolnjenost teh standardov.5

9.Pritožbeno sklicevanje na vezanost na izdano potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo6 je preuranjeno oziroma v tem trenutku še ni pravno relevantno. Pravilo o vezanosti namreč velja za izvršilno sodišče v fazi prisilne izvršitve, do katere pa še ni prišlo, saj je zadeva šele v fazi pritožbene presoje pravilnosti zavrnitve predloga za izdajo navedenega potrdila.

10.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi oziroma odrekanju pravice do sodnega varstva. Evropski nalog za izvršbo predstavlja zgolj dodatno (neobvezno) možnost sicer učinkovitejše in hitrejše izvršljivosti sodb v drugih državah članicah, ki pa je omejena le na nesporne zahtevke. V primerih, ko Uredbe ni mogoče uporabiti, ker ne gre za nesporni zahtevek, pa ima tožnik še vedno na voljo sistem priznanja in izvršitve v skladu z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev).7

11.Po vsem pojasnjenem je tožnikova pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami.

2Tako A. Galič, N. Betetto v Evropsko civilno procesno pravo, GV Založba Ljubljana, 2011, str. 108 in 110.

3Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

4Prim. VSL Sklep I Cpg 228/2024 z dne 30. 5. 2024, VSL Sklep II Cpg 398/2020 z dne 17. 7. 2020, VSL sklep I Cpg 986/2015 z dne 26. 8. 2015.

5Prim. VSL Sklep I Cpg 228/2024 z dne 30. 5. 2024, VSL Sklep II Cpg 398/2020 z dne 17. 7. 2020.

6Ki ga pritožba temelji na stališčih iz odločb VSL II Ip 114/2021 z dne 24. 2. 2021, SEU C-484/15 z dne 9. 3. 2017 in SEU C-551/15 z dne 9. 3. 2017.

7Prim. VSL Sklep I Cpg 228/2024 z dne 30. 5. 2024.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov - člen 3, 3/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.