Jedro

Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so določeni v 270. členu ZIZ, pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve pa v 272. členu ZIZ. Po obeh zakonskih določbah je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Vendar verjetnosti obstoja tega pogoja prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru ni presojalo. Zaključilo je namreč, da tožnica ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki mora biti s pogojem verjetnega obstoja terjatve podan kumulativno.

Tožnica ni izkazala niti subjektivne niti objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali otežena.

Tožnica bi morala zatrjevati konkretna ravnanja ali opustitve tožencev, ki so jih zavestno opravili oziroma opustili zaradi ogrozitve izpolnitve njene terjatve. Zatrjevane okoliščine o finančni šibkosti tožencev in trditev, da so jo ljudje začeli spraševati ali nepremičnine zares prodaja, ne zadostujejo za verjeten izkaz subjektivne nevarnosti.

Navedene okoliščine tudi ne izkazujejo obstoja objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, torej ne glede na to, ali izvira iz strani dolžnika, tretjega ali višje sile oziroma ne glede na to, kaj jo je povzročilo. Kljub temu, da zakon ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, pa mora upnik zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Pri tem zgolj možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.

Nadaljnja možnost uporabe nepremičnin, kljub izdaji začasne odredbe, sama po sebi še ne pomeni neznatne škode. Začasna odredba o prepovedi razpolaganja bi za tožence pomenila izvrševanje le upravičenj v dejanski, ne pa tudi pravni sferi stvari. Možnost uporabe in omejitev zgolj razpolaganja lastniku torej ne povzroča le neznatne škode. V nasprotnem primeru bi bilo upnikom začasno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino zagotovljeno vedno, ko bi verjetno izkazali obstoj svoje terjatve in bi dolžnik imel v lasti nepremičnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da naj se tožencem prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin: - ID znak 000 I in ID znak 000, do 1/2 deleža 70/100; - ID znak 001 k. o. X do 1/2 deleža 70/100; - ID znak 002 k. o. X do 1/2 in - ID znak 003 k. o. X do 1/2 deleža 18/100, prepoved pa naj se zaznamuje v zemljiški knjigi v korist tožnice.

2. Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ali pa ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da izpodbijana odločitev temelji na napačni razlagi materialnopravnih določb drugega in tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Navaja, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazala in ponudila dokaza glede obstoja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. V dokaz svojih trditev, da jo ljudje sprašujejo, če prodaja poslovna prostora in hišo ter o slabem finančnem stanju tožencev, je predlagala vpogled v zapisnik z naroka v zadevi I D 463/2019, celoten zapuščinski spis, svoje zaslišanje in druge dokaze. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, zato je neutemeljen očitek, da nečesa ni dokazala. Napačno je uporabljeno tudi določilo tretjega odstavka 270. in 272. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Navedeni pogoj je prvostopenjsko sodišče odpravilo zgolj z abstraktnim argumentom. Sodišče pri odločanju o začasni odredbi tudi ni uporabilo testa sorazmernosti. Glede denarne terjatve ima sodišče prav, da teoretično sama odtujitev nepremičnine s strani tožencev zanjo ne predstavlja velike škode. Tak argument bi bil sprejemljiv, če bi toženci tožnici priznavali, da ima terjatev iz naslova skupnega premoženja in če bi bili sami finančno sposobni zagotoviti denarna sredstva za izplačilo. Tako tožnica z veliko stopnjo verjetnosti čez toliko in toliko let, ter po pravnomočnosti sodbe ne bo imela iz česa poplačati svoje terjatve, če ta ne bo zavarovana. Ob pravnem naziranju, za katerega se zavzema izpodbijani sklep, zavarovanja denarne terjatve praktično ni mogoče doseči. Sklep je prezrl, da ima tožnica tudi nedenarno terjatev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S predlogom za začasno odredbo predlagana omejitev razpolaganja z zatrjevanim skupnim premoženjem se nanaša tako na v tožbi uveljavljano denarno, kot tudi na nedenarno terjatev. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve pa v 272. členu ZIZ. Po obeh zakonskih določbah je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Vendar verjetnosti obstoja tega pogoja prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru ni presojalo. Zaključilo je namreč, da tožnica ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki mora biti s pogojem verjetnega obstoja terjatve podan kumulativno.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo (tč. 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da tožnica ni izkazala niti subjektivne niti objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali otežena. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna zaradi omogočitve bodoče izvršbe, saj obstaja nevarnost odtujitve premoženja tožencev, to pa izkazujejo dejanske okoliščine, da so toženci finančno šibki in da jo ljudje sprašujejo, če nepremičnine res prodaja. Zgolj te dejanske okoliščine še ne kažejo na verjetno izkazanost t.i. subjektivne nevarnosti oziroma nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnica bi morala zatrjevati konkretna ravnanja ali opustitve tožencev, ki so jih zavestno opravili oziroma opustili zaradi ogrozitve izpolnitve njene terjatve. Zatrjevane okoliščine o finančni šibkosti tožencev in trditev, da so jo ljudje začeli spraševati ali nepremičnine zares prodaja, ne zadostujejo za verjeten izkaz subjektivne nevarnosti, zato prvostopenjsko sodišče dokazov v zvezi z obstojem teh okoliščin tudi pravilno ni izvajalo.

6. Navedene okoliščine pa tudi ne izkazujejo obstoja t.i. objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), torej ne glede na to, ali izvira iz strani dolžnika, tretjega ali višje sile oziroma ne glede na to, kaj jo je povzročilo. Kljub temu, da zakon ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, pa mora upnik zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Pri tem zgolj možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.1

7. Tožnica je kot alternativni pogoj za izdajo začasne odredbe zatrjevala tudi, da toženci z začasno odredbo ne bodo utrpeli nobene škode (pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ in tretjega odstavka 272. člena ZIZ). Tožnica je obstoj navedenega pogoja zatrjevala zgolj pavšalno, čeprav je na njej trditveno in dokazno breme izkazane verjetnosti nastanka le neznatne škode. Tožnica bi torej morala v zvezi s tem pogojem zatrjevati in izkazovati dejstva iz sfere nasprotne stranke in sicer konkretno. Pa jih ni. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da nadaljnja možnost uporabe nepremičnin, kljub izdaji začasne odredbe, sama po sebi še ne pomeni neznatne škode.2 Začasna odredba o prepovedi razpolaganja bi za tožence pomenila izvrševanje le upravičenj v dejanski, ne pa tudi pravni sferi stvari. Možnost uporabe in omejitev zgolj razpolaganja lastniku torej ne povzroča le neznatne škode. V nasprotnem primeru bi bilo upnikom začasno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino zagotovljeno vedno, ko bi verjetno izkazali obstoj svoje terjatve in bi dolžnik imel v lasti nepremičnino. Izdaja začasne odredbe ob pogoju „neznatne škode“, bi tako postala pravilo, saj bi bilo dokazovanje vseh drugih pogojev zahtevnejše.3

8. Končno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, po kateri lahko upnik kot enega izmed alternativno določenih pogoje za izdajo začasne odredbe, izkaže tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Za ugotovitev te predpostavke je potrebna ugotovitev ne le posledic, ki bodo z izdajo začasne odredbe nastale dolžniku, ampak tistih, ki mu bodo nastale, če se začasna odredba izkaže na neutemeljeno. Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, je tudi za ugotovitev teh posledic predpostavka navedba konkretnih okoliščin, ki jih tožnica ni navedla, saj je v svojem predlogu zgolj povzela abstraktni dejanski stan omenjene zakonske določbe.

9. Glede na navedeno se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno, tožničina pritožba pa za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, str. 38. 2 Pritožbeni očitek o abstraktnosti te navedbe je neutemeljen, saj ob odsotnosti konkretnih dejanskih trditev sodišče svojih argumentov tudi ni moglo konkretizirati. 3 Neža Pogorelčnik Vogrinc, prav tam, str. 76.