Jedro

Določba petega odstavka 235. člena ZVCP-1 je materialnopravne narave, saj določa pogoje za in obseg izreka sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato je skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu treba uporabiti tiste določbe predpisa, ki so veljale v času storitve prekrška. Drugi odstavek 2. člena ZP-1 izjemoma dopušča retroaktivno veljavnost materialnopravnega predpisa, če je za storilca milejši.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom EPVD 55/2011 z dne 11. 8. 2011 storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan 20. 10. 2009, ter mu naložilo plačilo sodne takse .

Višje sodišče v Celju je s sklepom EPVDp 133/2011 z dne 15. 9. 2011 pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, storilcu pa je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedena sklepa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, zaradi kršitve četrtega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vlagateljica izraža nestrinjanje s stališčem pritožbenega sodišča, da določbe petega odstavka 235. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ni mogoče uporabiti, ker je bila navedena določba razveljavljena z Zakonom o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP), ki ne vsebuje smiselno enake določbe. Glede na to, da je sodišče z izpodbijanim sklepom izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan 20. 10. 2009, bi pritožbeno sodišče moralo uporabiti peti odstavek 235. člena ZVCP-1, ki je za storilca milejši. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki je izjavil, da z vloženo zahtevo v celoti soglaša. B.

4. Po določbi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 sodišče vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Skladno s petim odstavkom navedenega člena se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja. Na tej podlagi je ZVCP-1 v petem odstavku 235. člena določal, da se lahko imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. 5. Določba petega odstavka 235. člena ZVCP-1 je materialnopravne narave, saj v povezavi s citiranim tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 določa pogoje za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je sankcija za prekršek (3. točka drugega odstavka 4. člena ZP-1), ter obseg izreka te sankcije. Skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije), ki je (v nekoliko razrahljani obliki) določeno tudi v prvem odstavku 2. člena ZP-1, je potrebno uporabiti tiste materialnopravne določbe predpisa, ki so veljale v času storitve prekrška. Drugi odstavek 2. člena ZP-1 izjemoma dopušča retroaktivno veljavnost materialnopravnega predpisa, vendar le, če je za storilca milejši. 6. Glede na navedeno je potrebno pritrditi vrhovni državni tožilki, da bi pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru moralo uporabiti peti odstavek 235. člena ZVCP-1, ki je veljal na dan 20. 10. 2009, to je v času, ko je storilec storil prekršek, s katerimi je dosegel 18 kazenskih točk. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je s kasnejšo razveljavitvijo navedene določbe odpadla podlaga za njeno uporabo. Dejstvo, da je bila določba petega odstavka 235. člena ZVCP-1 z ZprCP (ki se je začel uporabljati 1. 7. 2011) razveljavljena, bi lahko vplivalo na drugačno časovno veljavnost zakona le, kolikor bi bil ZprCP za storilca milejši. Kot ugotavlja že pritožbeno sodišče, pa ZprCP določbe, ki bi bila vsebinsko podobna določbi petega odstavka 235. člena ZVCP-1, sploh ne vsebuje in torej ne omogoča, da sodišče storilcu pusti v veljavi vozniško dovoljenje za tiste kategorije motornih vozil, s katerimi opravlja osnovni poklic, zato pogoj za uporabo kasnejšega zakona ni izpolnjen.

7. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da bi pritožbeno sodišče moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve prekrška z dne 20. 10. 2009, to je peti odstavek 235. člena ZVCP-1, saj kasnejši zakon za storilca ni milejši. Ker pritožbeno sodišče te določbe ni uporabilo, je kršilo materialno pravo, posledično pa tudi ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi z 171. členom ZP-1, sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo potrebno presoditi, ali storilec opravlja vožnjo motornega vozila kot svoj osnovni poklic ter glede na vse okoliščine primera oceniti, ali je storilcu mogoče pustiti v veljavi vozniško dovoljenje za tiste kategorije motornih vozil, s katerimi tak poklic opravlja.