Jedro

S priposestvovanjem je mogoče služnost pridobiti le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Za pravilno uporabo materialnega prava glede priposestvovanja služnosti je potrebno ugotoviti tudi kako se je izvrševala služnostna pravica vožnje z motornimi vozili, v kakšnem obsegu in kako dolgo, saj lahko le na podlagi teh dejstev sodišče ugotovi, kakšna služnost vožnje z motornimi vozili je bila priposestvovana – za kmetijsko rabo, stanovanjsko rabo, rabo vikenda ali kaj drugega.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja služnostne pravice voženj z osebnimi vozili, traktorji in tovornimi vozili preko parcele št. ... k.o. R. v korist vsakokratnih lastnikov stanovanjskega objekta ležečega na parc. št. ... k.o. R. ter na naložitev obveznosti toženi stranki, da mora opustiti vsakršne vožnje z osebnimi vozili, traktorji in tovornimi vozili za potrebe stanovanjskega hiše ležeče na parc. št. ... k.o. R. po poti preko parc. št. ... k.o. R. Tožeči stranki pa je tudi naložilo, da mora toženi stranki povrniti 817,38 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.01.2007 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi sta navajala, da sta tekom postopka trdila in še vedno trdita, da toženka in njeni lastninski predniki, niso pridobili služnostne pravice v obsegu kot si jo ona lasti in izvršuje, niti za potrebe stanovanjskega objekta. Po zemljišču tožnikov so se opravljali le prevozi za potrebe obdelave zemljišča, katerega lastnica je sedaj toženka, in za dostop do zidanice. To pomeni, da je se je služnost izvrševala le občasno, glede na naravo kmetijskih opravil in potrebno po počitku konec tedna. Lastninski predniki toženke služnosti za potrebe stanovanjske hiše niso izvrševali, saj je takrat to bilo še gospodarsko poslopje. Toženka pa je spremenila namembnost objekta iz zidanice v stanovanjsko stavbo, v kateri stalno prebiva in se za dostop do svojega objekta dnevno prevaža z osebnim avtomobilom po zemljišču tožnikov, prevažajo pa se tudi njen sin in obiskovalci, za potrebe gradnje pa so tovor vozili tudi s traktorji in tovornjaki, pa tudi kurjava se dostavlja s tovornim vozilom. Zaradi tako pogostih in številnih prevozov je zemljišče tožnikov neprimerno bolj obremenjeno v primerjavi s tistim, kar se je izvrševalo za potrebe zidanice in obdelovanja kmetijskih zemljišč. V takšnem obsegu lastninski predniki toženke niso uporabljali zemljišča tožnikov. Prej se v zidanici ni stanovalo, prevozi se niso opravljali vsakodnevno, tudi ni bilo obiskovalcev in dostavljanja kurilnega olja. Pot, po kateri vozi toženka, je tlakovana in je zaradi prepogoste uporabe prišlo do ugrezanja tlakovcev, poškodovana pa je tudi površina izven tlakovcev. Zaključek sodišča, da je toženka služnost vožnje z motornimi vozili priposestvovala, je zmoten, ker iz izpovedb prič ne izhaja, da se je služnost izvrševala za potrebe stanovanjskega objekta, niti da so se prevozi z avtomobilom opravljali vsakodnevno, temveč le občasno, konec tedna. Pravica se lahko priposestvuje le v obsegu kot se je izvajala. Ker pa je toženka spremenila namembnost objekta in je začela služnost izvrševati v veliko večjem obsegu kot se je izvrševala prej, gre za razširitev služnosti, za kar toženka nima podlage. Tega se toženka tudi zaveda, zato je z lastnikoma spodnjega služečega zemljišča sklenila pogodbo o služnosti, vendar ta služnost velja le do meje med spodnjim služečim zemljiščem in zemljiščem tožnikov. Prav tako prodajalec I. M. toženki objekta ni mogel prodati z večjo pravico v zvezi z izvrševanjem služnosti, kot pa jo je sam izvrševal. Zato je toženkino sklicevanje na pogodbo z M. brezpredmetno. Toženka ni izpolnila nobenega od zakonskih pogojev za razširitev služnosti tj. zakonitost posesti, dobrovernost in dvajsetletno izvrševanje razširjene služnosti. Poleg tega sta izvrševanju služnosti tožnika nasprotovala. Glede na navedeno je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in je napačno uporabljeno materialno pravo tj. določba 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prav tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče namreč šteje, da se mora služnost izvrševati na način, da se s tem služeče zemljišče čim manj obremenjuje, nato pa v nasprotju s tem zaključuje, da toženka s pogostimi vožnjami z osebnim vozilom in dostavami kurilnega olja s tovornjaki, kljub povečani frekvenci voženj in spremembi namembnosti gospodujočega zemljišča ne načela omejitve služnosti ne krši, in da toženkino ravnanje ne predstavlja razširitve služnosti. Izpodbijana odločitev je tudi v izrazitem nasprotju z dosedanjo sodno prakso (sodba VS RS opr. št. II Ips 473/90 z dne 21.02.1991), pri čemer pa sodišče ni obrazložilo, zakaj se je odločilo za odstop od sodne prakse, kar bi moralo storiti v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS v zvezi z odstopanjem od ustaljene sodne prakse. Tožnika sta zato predlagala, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo pošlje prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi sta tožnika od sodišča zahtevala ugotovitev, da na njunem zemljišču ne obstaja služnostna pravica voženj z osebnimi avtomobili, traktorji in tovornimi vozili v korist vsakokratnih lastnikov stanovanjskega objekta na parc. št. ... k.o. R. in naložitev obveznosti toženi stranki, da mora opustiti vsakršno vožnjo z osebnimi vozili, traktorji in tovornimi vozili za potrebe stanovanjske hiše na parc. št. ... k.o. R. po poti preko njune parcele. Toženka se je proti takšnemu zahtevku branila s trditvami, da je pridobila služnost voženj po parceli tožnikov s priposestvovanjem, tudi po svojih lastninskih prednikih, ker so od nekdaj lastniki nepremičnin, katerih lastnica je sedaj toženka, uporabljali služnostno cesto kot takšno, ker gre za edino možno cesto, po kateri je sploh možen dostop do toženkinih nepremičnin. Toženka ni navajala ničesar glede načina in obsega izvrševanja služnosti, sodišče prve stopnje pa ta dejstva ni štelo za pravno pomembna in jih ni ugotovilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče namreč prišlo do zaključka, da je toženka služnost voženj z motornimi vozili priposestvovala, saj so pravni predniki toženke od leta 1979 vozili po tej cesti z motornimi vozili, in da izvrševanje služnosti, kot jo prakticira toženka, ne predstavlja razširitve služnosti, ker jo toženka izvršuje v skladu z načelom čim manjšega obremenjevanja služeče nepremičnine, čeprav je frekvenca voženj sedaj nekoliko večja, ker toženka sedaj gospodujočo nepremičnino uporablja za stanovanjske namene. Takšen zaključek sodišča pa je preuranjen, ker temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, kot to pravilno opozarjata tožnika v pritožbi.

Pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku predstavljajo določila SPZ in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tožbeni zahtevek tožnikov temelji na določilu I. odstavka 99. člena SPZ, ki določa, da v primeru, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Enako je določal tudi I. odstavek 42. člena prej veljavnega ZTLR, le da je govoril o neutemeljenem, ne pa o protipravnem vznemirjanju. Tožnika sta zatrjevala, da toženka protipravno izvršuje služnostno pravico za potrebe stanovanjske hiše. SPZ v 213. členu določa, da je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Služnostna pravica omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine. Nastane lahko z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (214. čl. SPZ). Pogoji za priposestvovanje stvarne služnostni so sedaj določeni v 217. čl. SPZ, vendar pa je kljub prehodni določbi 269. čl. SPZ v predmetni zadevi potrebno upoštevati pogoje za priposestvovanje služnosti, ki jih je določal prej veljavni ZTLR. Prehodna določba 269. čl. SPZ se namreč nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ, v obravnavani zadevi pa je bilo zatrjevano, da je priposestvovalna doba začela teči že 1979 in bi se torej morala izteči najkasneje 1999, ko SPZ še ni bil niti sprejet. ZTLR pa je v 54. členu določal za priposestvovanje stvarne služnosti dva pogoja: (1.) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2.) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Pri tem pa je pomembno tudi, v kakšnem obsegu in na kakšen način se je služnost izvrševala. Služnost se s priposestvovanjem pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Način izvrševanja služnosti je urejal 50. čl. ZTLR, ki je določal, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Služnosti zato ni dopustno razširjati. Vrhovno sodišče RS je v zvezi z vprašanji dopustnosti širitve služnosti na občni seji dne 24. in 25.06.1975 sprejelo načelno pravno mnenje, v katerem je postavilo kriterije, kdaj uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti. V tem načelnem pravnem mnenju je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, če je namen uporabe gospodujočega zemljišča isti, kot je bil določen v času ustanovitve služnosti, da pa gre za spremembo namena zlasti takrat, ko se spremeni kultura zemljišča, ko se prej izključno kmetijsko zemljišče sedaj uporablja za turizem, obrt, če postane kmetijsko zemljišče stavbno, itd. ter da mora zato sodišče v vsakem konkretnem primeru vedno ugotoviti, ali se moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo. Nadalje je v citiranem načelnem pravnem mnenju navedeno, da mora pot mora biti dovolj utrjena in dovolj široka oz. mora biti takšne kvalitete, da brez škode prenese novo obremenitev, ne da bi bila potrebna posebna ureditev poti, da je od konkretnega primera odvisno upoštevanje še dodatnih kriterijev. Vodilo bosta zlasti načeli pp 484 ODZ in poštenja. S pomočjo teh načel naj bi sodišče ugotovilo, ali je novo breme služnosti zavezanec še dolžan nositi ali ne in ali sploh gre za težje breme ali ne. Pri tem pridejo zlasti v poštev vrsta vozila, pogostnost voženj, včasih pa tudi druge nevšečnosti - kot so pretiran hrup in smrad ter povečana nevarnost za ljudi in živali oz. služeče zemljišče samo.

Kot pravilno opozarjata tožnika v pritožbi, je za pravilno uporabo materialnega prava in za pravilno odločitev v tej zadevi pomembno tudi, na kakšen način in v kakšnem obsegu je bila priposestvovana služnost tj. ali je bila priposestvovana le za potrebe uporabe zidanice in obdelave kmetijskih zemljišč, kot to trdita tožnika, ali tudi za stanovanjsko rabo. Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati predvsem ta dejstva, ki jih je tožnik ves čas zatrjeval in ki jih sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je podano nasprotje med razlogi sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre namreč le za to, da materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na nepravilni uporabi materialnega prava. Nasprotje med razlogi je zato samo navidezno, saj sicer materialnopravno zmotni razlogi utemeljujejo sprejeto izpodbijano odločitev. Iz istih razlogov tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pri tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo dosedanje sodne prakse. Kot je bilo pojasnjeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno ugotovilo njegove vsebine, ki pa izhaja med drugim tudi iz judikata, na katerega se sklicujeta tožnika v pritožbi. Tudi pri tem gre torej le za nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi katere je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP), medtem ko kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni zasledilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče tj. kako se je izvrševala služnostna pravica vožnje z motornimi vozili, v kakšnem obsegu in kako dolgo, da bo lahko na podlagi teh dejstev odločilo, kakšno služnost vožnje z motornimi vozili je toženka priposestvovala – za kmetijsko rabo, stanovanjsko rabo, rabo vikenda ali kaj drugega.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).