Jedro

Sodišče na dokazni sklep ni vezano. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Očitek storitve kaznivega dejanja v naši družbi, ki ni resničen (ugotovitve prvega sodišča, da gre za neresnično izjavo, toženec v pritožbi ne izpodbija), posega v ugled prizadetega. Takšna izjava ne predstavlja običajne norme obnašanja in dobrih običajev, ki vladajo v določenih kulturnih sredinah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek II. točke in III. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine in tožencu naložilo v plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 852,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec vlaga pritožbo zoper obsodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP (1). Prvo sodišče je kršilo določbi pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je opustilo zaslišanje priče, novinarke L. J.. Članka toženec ni objavil in sestavil, zato ni podana vzročna zveza med njegovim mnenjem v dopisu in zatrjevano škodo. Novinarka bi potrdila, da je članek sestavila samoiniciativno in ga predrugačila do te mere, da tožencu ni mogoče pripisati avtorstva, in da se članek nanaša na drugo pravno osebo in ne na tožečo stranko. Toženec v dopisu ni zapisal, da „so vsi drugi na zadružni zvezi zato, da kradejo“, to je zapisala novinarka. Toženec ni vedel, da bo novinarka njegov komentar v članku uporabila. Novinarka je avtorica članka, ki ga je napisala brez preverjanja dejstev. Toženčevo „skromno mnenje“ ne vsebuje trditev, ki bi okrnili ugled tožeče stranke. Toženec odškodninsko ne odgovarja za trditve novinarke. Vsaka trditev o fizičnih osebah, preko katerih nastopa tožeča stranka v javnosti, ne more predstavljati krnitev ugleda pravne osebe. Trditev o fizični osebi ni povezana s tožečo stranko. V članku je bil objavljen domišljijsko senzacionalen prispevek novinarke. Vzročna zveza med posredovanim mnenjem novinarki in okrnitvijo ugleda tožeče stranke je bila prekinjena z dejanjem avtorice članka, ki je članek napisala in posredovano mnenje predrugačila. Sodišče vzročne zveze ni ugotavljalo. Toženec je z mnenjem želel spodbuditi nadaljnje raziskovalno delo novinarke, ne pa, da mnenje objavi v članku. Toženec ni imel namena okrniti ugleda tožeče stranke. Za obstoj dejanja žaljive obdolžitve je potrebno raznašati ali trditi nekaj, kar lahko škodi časti ali dobremu imenu, česar pa toženec ni storil, zato ni odškodninsko odgovoren. Napačna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu (prvi odstavek II. točke in III. točka sodbe) v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, materialno pravo je pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev. Ni storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvo sodišče ni zaslišalo priče novinarke L. J.. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu sklenilo, da se novinarko zasliši, kasneje med postopkom pa sklenilo, da navedenega dokaza ne bo izvedlo, ker ni potreben. Sodišče na dokazni sklep ni vezano (primerjaj 287. člen ZPP). Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da dokaz z zaslišanjem novinarke ni bil potreben (2), saj je bilo mogoče odločilna dejstva ugotoviti že na podlagi vpogleda v listine (v časopisni članek in tožnikov dopis – elektronsko sporočilo posredovano novinarki L. J., ki je članek objavila v časopisu D.) in z zaslišanjem toženca.

Po določbi 183. člena OZ (3) lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Srž pritožbe je v tem, da je prvo sodišče zmotno presodilo, da je imela novinarka za zapis v članku „Vsi drugi pa so po U. besedah na Z. samo zato, da kradejo“, objavljenem v časopisu D. dne 8.8.2007, s katerim naj bi bil okrnjen ogled tožeče stranke, podlago v toženčevem dopisu z dne 7.8.2007. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da članek ne navaja korektno izjave toženca, ki jo je v dopisu (elektronskem sporočilu) posredoval novinarki dne 7. 8. 2007 (4). V dopisu, ki se nanaša na tožečo stranko (kjer analizira njeno poslovanje in omenja P. V., predsednika tožeče stranke) je zapisal:„samo to sem želel povedati o super menagerju g. P. V., … kako kradejo in goljufajo gospodje V., N. in B., ..“ Omenjeni zapis se dobesedno ne ujema z zapisom v članku (da torej v dopisu ne govori o vseh na Z. ), vendar se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvega sodišča, da je imela novinarka glede na celotno vsebino dopisa, ki se v drugem delu nanaša na tožečo stranko in govori o njenih ključnih predstavnikih (omenja jih z vidika njihovih vodstvenih funkcij pri tožeči stranki), preko katerih tožeča stranka nastopa (oz. je nastopala) v razmerju do tretjih, osnovo za sporni zapis v časopisnem članku, ki v bistvenem povzema toženčevo trditev o krajah zaposlenih na Z. z. S., kjer še posebej izpostavlja P. V.. Novinarka je v članku analizirala prihodke tožeče stranke in njihovo strukturo, kar je razvidno tudi iz drugega dela dopisa toženca. Očitek nezakonitega ravnanja fizičnih oseb, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo, je bil izrečen v povezavi s pravno osebo, kar izhaja že iz prvega stavka dopisa toženca, iz katerega je razvidno, da odgovarja na članek novinarke, ki je bil en dan prej v istem časopisu objavljen o P. V., in ji sporoča, da podatki v članku niso oprijemljivi, ker ne navaja, kako omenjene institucije (K. z. in Z.) gospodarijo. Pritožba zato zmotno meni, da je novinarka toženčeve trditve v dopisu, glede na zapis v članku, potvarjala tako, da ni mogoče govoriti o vzročni zvezi med njegovim ravnanjem in zatrjevano škodo tožeče stranke kot pravne osebe. Ker je bilo mogoče že na podlagi primerjave vsebine dopisa in časopisnega članka presoditi, da sporni zapis v članku temelji na trditvah v toženčevem dopisu, zaslišanje novinarke ni bilo potrebno. Vprašanje vzročne zveze je pravno vprašanje in je v pristojnosti sodišča (in ne v sferi priče), v sodbi so podani razlogi o njenem obstoju, zato nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen. Čeprav je sporni zapis v članku objavila novinarka, ki povzema izrečene trditve toženca, s katerimi očita fizičnim osebam, ki pravno osebo (tožečo stranko) predstavljajo, kaznivo dejanje, je v toženčevi izjavi podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do pravne osebe. Izjave o njih se v zapisu povezujejo z njihovim delovanjem v okviru tožeče stranke, s čemer se vzpostavlja njihova povezava s tožečo stranko (5).

Toženec ima pravico do kritike in lastnega mnenja, a ta pravica ni absolutna, saj je omejena s pravicami drugih. Očitek storitve kaznivega dejanja v naši družbi, ki ni resničen (ugotovitve prvega sodišča, da gre za neresnično izjavo, toženec v pritožbi ne izpodbija), posega v ugled prizadetega. Takšna izjava ne predstavlja običajne norme obnašanja in dobrih običajev, ki vladajo v določenih kulturnih sredinah. Gre za objektivno žaljivo oceno poslovanja predstavnikov tožeče stranke, ki presega meje sprejemljive kritike in predstavlja protipraven poseg v osebnostno pravico tožeče stranke do ugleda, kar terja sodno varstvo. Toženec ima pravico, da izraža nestrinjanje z načinom poslovanja tožeče stranke in z načinom, s katerim vodilni predstavniki vodijo družbo. Ima pravico opozarjati na nepravilnosti, če pa zatrjuje obstoj kaznivega dejanja, mora imeti za takšne trditve utemeljene dokaze, ki mu ob povprečni skrbnosti dopuščajo takšne zaključke. Resničnosti svojih trditev toženec ni dokazal, zato gre za negativno žaljivo vrednostno sodbo. Toženec v odgovoru na tožbo celo trdi, da mu očitanih trditev, da pri tožeči stranki kradejo, ni treba dokazati, šele v nadaljnjem postopku pa se je pričel distancirati od časopisnega članka (kar je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP upravičeno upoštevalo pri svoji odločitvi). Pritožbene trditve, da je novinarka podatke o plačah in izgubi poslovanja prenapihnila, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožba pa tudi ne pojasni, v čem naj bi te okoliščine vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženec moral zavedati, da bo novinarka na podlagi njegovega dopisa objavila članek in ga posredovala javnosti. Toženec je zato vedel, da bo njegovo ravnanje povzročilo pri tožeči stranki okrnitev ugleda in dobrega imena. Toženec je samoiniciativno poslal novinarki (oziroma časopisu D.) svoje mnenje na njen članek, objavljen dan prej, in ga komentiral. Novinarka je toženca pred objavo članka celo vprašala, če podatki (o številkah) držijo, kar je toženec potrdil. Toženec novinarke ni seznanil, da ne dovoli, da bi za članek uporabila zapisano v dopisu. Tudi ni logično, da bi toženec posredoval novinarki (ki informacije in komentarje drugih objavlja v sredstvih javnega obveščanja) mnenje na prej objavljen članek, in se hkrati ne strinjal z uporabo in objavo komentarja v časopisu. Toženec je zato hotel, da se njegovo mnenje posreduje javnosti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da novinarka ni imela dovoljenja za objavo toženčevega komentarja oziroma v njem vsebovanega zapisa glede kraje, ki ga je povzela. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženec na članek ni mogel pravočasno reagirati, ker časopisa D. ne bere. Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je podana toženčeva krivda za škodne posledice tožeče stranke in da je bila prisojena primerna odškodnina.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev glede pravdnih stroškov, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se v odškodninskih pravdah ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju (če je ta sporen) in po višini. V tej pravdi je bil temelj sporen in ga je bilo treba ugotavljati posebej, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je upoštevalo uspeh strank po temelju in višini ter glede na skupni uspeh ovrednotilo odmerjene stroške ene in druge stranke, stroške pobotalo ter razliko naložilo v plačilo tožencu.

Pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ne drži, da je prvo sodišče zavrnilo izvedbo tega dokaza zato, ker toženec ne bi obrazložil v zvezi s katerimi okoliščinami, naj jo zasliši. Ti (pravilni) razlogi se nanašajo na zavrnitev zaslišanja priče J. B..

(3) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(4) Glej prilogo A 7. (5) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani: II Ips 354/2009, II Cp 1468/2009, II Cp2996/2009 in II Cp 1472/2009.