Jedro

Tožnik v reviziji konkretno ne navaja nobenega revizijskega razloga iz 85. člena ZUS-1. Revizijskih navedb, ki dopolnjujejo dejanske ugotovitve v upravnem postopku in v upravnem sporu, Vrhovno sodišče, glede na vezanost na ugotovljeno dejansko stanje, ni presojalo. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.1.2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 24.11.2003. Prvostopni organ je s to odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana, vpis v evidenco in izdajo izkaznice vojnega veterana.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in odločilo, da je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Sklicevalo se je v skladu 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS – Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), na razloge izpodbijane odločbe. Pojasnilo je določbe Zakona o vojnih veteranih (ZVV), ki je pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka za priznanje statusa vojnega veterana. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, ker za tako priznanje ni bilo ustrezne zakonske podlage. Tožnik je v osamosvojitveni vojni sodeloval kot inštruktor za izvajanje mobilizacije in je bila njegova ključna naloga deljenje pozivov za mobilizacijo. V tem času ni bil oborožen, kar izhaja tudi iz njegove izjave pred prvostopnim organom. Tudi dejstvo, da je tožnik za odgovorno izvajanje nalog na področju vojaške mobilizacije dobil pisno zahvalo takratnega Oddelka za ljudsko obrambo Občine ..., ni okoliščina, ki bi lahko spremenila sprejeto odločitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da se s sodbo ne strinja in da je sodišče zgolj sledilo odločbi Upravne enote Maribor. Navaja, da je lastnik članske izkaznice vojnega veterana in da je aktivno sodeloval in deloval od leta 1990 tako v teritorialni obrambi kot v civilni zaščiti in tudi še kot aktivni krvodajalec. Delovanje je bilo tajno, navodila je dobival po telefonu ali neposredno od oseb, ki so bile za to pristojne. Naloge so bile obvezne in pod kazensko odgovornostjo. Stalno je moral biti na razpolago tako v podjetju A. kot tudi v krajevni skupnosti, v kateri živi. Za opravljena dela tudi nikoli ni zahteval potrdila, verjetno pa je to zabeleženo v arhivih. S svojim delom je veliko prispeval, kljub temu, da je sodišče štelo kot edino merilo za pridobitev statusa vojnega veterana nošenje orožja. Svojo obveznost do domovine v letih 1990 in 1991 je izpolnjeval in zato ima pravico do tega, kar mu pripada. Stari zakon je bil krivičen in bo očitno novi zakon te krivice popravil. Pričakuje ugodno rešitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne in dovoljene, po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru tožnikova pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v reviziji konkretno ne navaja nobenega revizijskega razloga iz 85. člena ZUS-1. Revizijskih navedb, ki dopolnjujejo dejanske ugotovitve v upravnem postopku in v upravnem sporu, vrhovno sodišče glede na vezanost na ugotovljeno dejansko stanje, ni presojalo.

Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo. Da bi se izognilo ponavljanju, se vrhovno sodišče v celoti sklicuje na zadevne razloge, navedene v prvostopni sodbi. Glede na pravilno in izčrpno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot v materialnopravnem pogledu, vrhovno sodišče ob izostanku revizijskih navedb, k razlogom sodbe sodišča prve stopnje nima kaj dodati.

Ker ni podan noben uradno upoštevni pritožbeni razlog, je vrhovno sodišče na podlagi 92.člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.