Jedro

Ravnanje tožnika, ki je verbalno napadel mater toženca, kasneje pa tudi njega, vsekakor ne opravičuje nesorazmerne reakcije toženca kot bistveno mlajšega v odnosu do tožnika, nesorazmernost pa je izkazana predvsem v silovitosti udarca, saj je imel toženec vsekakor več primernejših načinov, kako od sebe in članov svoje družine odvrniti ravnanja tožnika. Vsled navedenega je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je na tožnika mogoče nasloniti očitek o 20 % deležu prispevka k nastanku obtoževane škode.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 2.736,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.10.2003 dalje, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 336,00 EUR.

Zoper navedeno odločitev se obe stranki po svojima pooblaščencema pravočasno pritožujeta. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in izpodbija zavrnilni del sodbe, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev premoženjske škode zaradi izgube dohodka. Glede odmere nepremoženjske škode meni, da mu sodišče ne bi smelo očitati, da ni izbral primernega načina zdravljenja in mu iz tega razloga zmanjšati odškodnino. V spisu namreč ni dokaza, da bi bilo tožniku odrejeno ali predlagano psihiatrično zdravljenje in da bi ga odklonil. Šele v primeru, če se ne bi podvrgel navodilom zdravnikov, bi bilo mogoče govoriti o njegovi odgovornosti za zmanjšanje škode. Opozarja tudi na ugotovljene poškodbe in na neutemeljeno in pavšalno oceno o le 50 % deležu bolečin in nelagodnosti v zvezi s temi poškodbami, saj so edina stična točka z zatrjevanimi degenerativnimi spremembami ledvena vretenca in vratna hrbtenica, ne pa ostale poškodbe. Tudi v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo sodišče ugotavlja, da po petih letih še izzveneva, torej še vedno zveni, saj je škodni dogodek psihofizično ravnotežje tožnika porušil za daljše časovno obdobje. Glede na vse okoliščine je prisojena odškodnina vsekakor prenizka. Tožnik pa graja tudi dokazno oceno glede prisojene sokrivde, ki je vsekakor izključena. Ni razumljivo, da sodišče ni verjelo edini nepristranski priči v tem postopku L., ki mu odreka verodostojnost zaradi nekega spora, ki pa sploh ni definiran. Prav ta priča je jasno potrdila, da je bila Z.P. tista, ki je prva začela z verbalnim napadom na tožnika, kasneje pa še s fizičnim napadom s kijem. Sodišče je ob tem nekritično sledilo izpovedim članov družine P., ki so seveda enoglasno povzemali sporni dogodek. Tožnik pa v kazenskem postopku ni izpovedoval enako zaradi konfuznosti v posledici udarcev, nezavesti in psihičnega stanja. Vsekakor je njegova sokrivda absolutno izključena.

Toženec v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga znižanje odškodnine oz. razveljavitev izpodbijane sodbe. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in opozarja, da je bilo premalo upoštevano dejstvo, da je tožnik odločilno soprispeval k okoliščinam, katerih posledica je bila poškodba tožnika. Tožnik je na sejmu verbalno in fizično napadel toženca ter njegovo družino, torej na neprimernem mestu ter na žaljiv in neprimeren način. Predvsem direkten napad na toženčevo mamo je odločujoče vplival na reakcijo toženca. Temu je sledil še udarec tožnika in je šlo za neposredno provokacijo ter je tožnikov soprispevek v deležu 20 % vsekakor prenizko ocenjen. Toženec graja tudi odmero nepremoženjske škode. Ob ugotovljenem času trajanja in intenzitete fizičnih bolečin ter vpliva degenerativnih sprememb je prisojeni znesek 1.000,00 EUR iz tega naslova gotovo previsok. Enako zatrjuje pritožnik glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja na ugotovitve izvedencev, da tožnik ni utrpel nobenih posledic zaradi udarca v komolec, trtico ali križnico. Prav tako ni prišlo do pretresa možganov, akutne stresne okvare, ki jo je utrpel tožnik, pa bi se lahko uspešno pozdravila s primerno psihoterapijo, kateri pa se tožnik ne želi podvreči. Kljub ugotovitvam, da tožnik praktično ni utrpel nobenih posledic, pa je sodišče prisodilo izjemno visoko odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, ki je glede na sodno prakso prakso občutno previsoka.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta obe vložili odgovor na pritožbo, v katerima predlagata zavrnite pritožbe nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnikove pritožbene trditve o zanikanju kakršnega koli prispevka k nastanku škode oziroma v prisojenem deležu 20 % ter toženčeve trditve o prenizko ocenjenem prispevku tožnika, so neutemeljene. Odločitev o tem vprašanju temelji na ugotovitvi, da se je na prostoru avto sejma vnel prepir med tožnikom in očetom toženca G.P., v katerega se je vmešala mati toženca Z.P. Ko je tožnik slednjo pričel verbalno zmerjati, se je vmešal toženec, katerega je tožnik najprej tudi udaril (sicer brez posledic), temu pa je sledil udarec toženca, v posledici katerega je nastopila vtoževana škoda. Do takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo po kritični, vendar življenjsko logični presoji izpovedi pravdnih strank kot tudi priče L. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede izpovedi imenovane priče, predvsem pa v povezavi z izpovedbo samega tožnika. Oba sta sicer zatrjevala, da naj bi najprej tožnika fizično napadla drugotoženka Z.P. vendar pa je o njeni odgovornosti že pravnomočno odločeno z odločbo pritožbenega sodišča z dne 16.4.2008, s katero je bilo zavrnjena njena kakršna koli odgovornost k nastanku škode. Ob tem ne gre prezreti, da je tožnik v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper toženca o dogodku, predvsem pa o začetku fizičnega konflikta in ravnanju drugotoženke izpovedoval drugače kot v tej pravdi. Nekonsistentnost njegovih izjav pritožba neuspešno utemeljuje s konfuznostjo v posledici udarca in psihičnega stanja po dogodku, saj ni šlo za povzeto izpoved neposredno ali kmalu po dogodku. Tudi pričevanje L., ki je v sporu z družino toženca in ki je izpovedoval podobno kot tožnik, je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo kot neverodostojno iz razlogov, ki jih je ustrezno obrazložilo. Na drugi strani tudi ni mogoče slediti pritožbi toženca, ki meni, da je vsled ravnanja tožnika ob škodnem dogodku njegov soprispevek k nastanku škode ocenjen prenizko. Ob tem gre poudariti, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je skladno z določbo člena 14 ZPP glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na obsodilno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. K 561/2002 z dne 19.4.2004, s katero je toženec spoznan za krivega očitanega dejanja. Našteto ravnanje tožnika, ki je verbalno napadel mater toženca, kasneje pa tudi njega, pa vsekakor ne opravičuje nesorazmerne reakcije toženca kot bistveno mlajšega v odnosu do tožnika, nesorazmernost pa je izkazana predvsem v silovitosti udarca, saj je imel toženec vsekakor več primernejših načinov, kako od sebe in članov svoje družine odvrniti ravnanja tožnika. Vsled navedenega je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je na tožnika mogoče nasloniti očitek o 20 % deležu prispevka k nastanku obtoževane škode in se pritožbene trditve obeh strank glede materialnopravne presoje odgovornosti oz. prispevka k nastanku škode izkažejo za neutemeljene.

Enako pa velja tudi glede tistih pritožbenih navedb, s katerimi pravdni stranki grajata odmero nematerialne škode iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in nelagodnosti ter psihičnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije terja presojo oz. ugotovitev vseh konkretnih prizadetosti oškodovanca, kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklicno delo in siceršnje življenjske aktivnosti. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (1. in 2. odstavek člena 179 OZ). To pomeni, da je prisojeno odškodnino potrebno vpeti v širše družbene okvire in zato medsebojno primerjati posamezne škode in za njih prisojene odškodnine. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zelo izčrpno navedlo vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na posamezno obliko nepremoženjske škode in na tej podlagi pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Izhajajoč iz obširnih dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, na katere se v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje, sodišče druge stopnje meni, da so odmerjeni zneski odškodnine za posamezno obliko škode v okvirih, ki jih za tovrstne škode prisojajo sodišča. Glede izpodbijane odločitve o prisojeni višini odškodnine iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in nelagodnosti je potrebno izpostaviti v sodbi natančno povzete ugotovitve izvedenca dr. S. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v tem delu pravilno poklonilo vero jasnim in prepričljivim ugotovitvam navedenega izvedenca ter pri tem pravilno upoštevalo potek zdravljenja v času od 7.4.2002 do 30.4.2002. Pri presoji pretrpljenih nelagodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo s strani tožnika zatrjevane nelagodnosti, medtem ko je pri presoji trajanja, predvsem pa intenzitete fizičnih bolečin utemeljeno sledilo nedvoumni oceni sodnega izvedenca, da gre le polovico teh pripisati obravnavani poškodbi, ostalo polovico pa poprejšnjim degenerativnim spremembam. Ob upoštevanju tako ugotovljene intenzitete fizičnih bolečin, obsega pretrpljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, predvsem pa relativno kratkega obdobja zdravljenja, je po oceni pritožbenega sodišča denarna satisfakcija v prisojeni višini 1.000,00 EUR povsem skladna s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, zato sta pritožbi obeh pravdnih strank v tem delu neutemeljeni.

Tudi v okviru odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje natančno nanizalo ugotovitve sodnih izvedencev – travmatologa dr. S. in psihiatra prof. dr. K. (stran 8 in 9 sodbe), ključna ugotovitev pa je, da je tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka utrpel le posttravmatsko stresno motnjo. Ob tem gre še enkrat poudariti, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pozorno in natančno ugotavljalo zatrjevano dejansko stanje, angažiralo dva izvedenca, ki sta bodisi ustno bodisi pisno tudi dopolnila svoje mnenje, zato jima je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo in ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče v celoti brez zadržkov sprejema. Povsem upravičeno je pri tem sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da bi se tožnikove zdravstvene težave psihične narave učinkoviteje pozdravile s primerno psihoterapijo, vendar si je tožnik izbral manj stigmatizirajočo obliko zdravljenja pri nevrologu. Slednje izhaja iz dopolnitve izvedeniškega mnenja prof. dr. K. Ob odgovornosti povzročitelja škode, da povrne škodo, za katero je odgovoren, obstaja tudi obveznost oškodovanca, da ukrene vse potrebno, da škoda ni večja. Kot utemeljen razlog za izbiro manj učinkovitega zdravljenja pa ni mogoče upoštevati morebiten negativen odnos okolja do določenega zdravljenja. Tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede grajanje odmere denarne odškodnine iz tega naslova, saj je prisojeni znesek 2.000,00 EUR skladen s pravnim standardom pravične denarne odškodnine in z merili iz člena 179 OZ. Slednja ugotovitev je narekovala zavrnitev pritožb obeh pravdnih strank tudi v tem delu.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (člen 353 ZPP). Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).