Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala, da ji do 13.11.2003 vrne nakazan avans, je sodišče pravilno opredelilo kot odstop od pogodbe. Vendar v tem primeru ne za odstop zaradi nezmožnosti izpolnitve, pač pa za odstop od pogodbe zaradi prenehanja pogodbe po volji naročnika po 648.čl. OZ.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: I. da je pogodba med pravdnima strankama o dobavi, montaži in zagonu roto panoja velikosti 6x3 metre razvezana na podlagi samega zakona; II. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeti znesek avansa v višini 6.211,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2002 do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo in III. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.848,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2007 do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Opozarja, da iz pričevanja M.L. izhaja, da podlaga za sklenitev posla ni bila ponudba z dne 18.6.2002 temveč ponudba z dne 21.5.2002. Sicer pa tožena stranka trdi, da je svojo obveznost v celoti izpolnila. Roto pano je bil izdelan, montirana je bila konstrukcija. Za nezmožnost montaže pa je izključno odgovorna tožnica. Vse navedeno izhaja iz drugega postopka opr. št. P 1, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Kopru. Tožena stranka je večkrat poudarila, da je roto pano izdelan in da se nahaja v hrambi pri njej. Nerazumljivo je, kako se je sodišče postavilo na stališče, da pano sploh ne obstaja oziroma ni izdelan. Tudi stališče v zvezi z zamudo pri izdelavi ne pride v poštev. Pogodbeni stranki sta podpisali najemno pogodbo, vendar brez ustreznih upravnih dovoljenj, ki bi jih lahko pridobil samo tožnik. Z vplačanim avansom tožena stranka nima pokritih niti stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da predstavlja podlago za sklenitev posla med pravdnima strankama ponudba z dne 21.5.2002 ne pa ponudba z dne 18.6.2002 predstavlja novo dejstvo, ki ga tožena stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerega niti ni pojasnila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako te pritožbene navedbe glede na določilo 1.odst. 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sploh ni mogoče upoštevati.

Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi za toženo stranko ni sporno, da je s tožečo stranko sklenila podjemno pogodbo (619.čl. Obligacijskega zakonika – OZ), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Po tej pogodbi se je tožena stranka, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, zavezala izdelati in montirati roto pano 6 x 3 s trikotniki, vključno z elektro omarico in fotocelico ter konstrukcijo za pričvrstitev z betonskimi temelji na zemljišču kajak kluba v Ž., v roku dveh mesecev po prejemu avansa, ter vse to po zagonu predati tožeči stranki. Teh ugotovitev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija.

Nesporna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka plačala avans v višini 6.211,06 EUR dne 9.7.2002 ter, da tožena stranka svoje s pogodbo sprejete obveznosti ni izpolnila (1.odst.632.čl. OZ) in s strani tožeče stranke do prevzema posla sploh ni prišlo (641.čl. OZ).

Po pogodbi se je tožena stranka zavezala posel opraviti v roku dveh mesecev po prejemu avansa. Ta rok je iztekel dne 9.9.2002. Rok, ki sta ga stranki določili v pogodbi, ni bil bistvena sestavina pogodbe (tožeča stranka takih trditev ni postavila). Zato bi moral tožnik, preden bi lahko uresničil pravico do odstopa od pogodbe, toženi stranki dati primeren dodatni rok za izpolnitev (105.čl. OZ).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da je tožeča stranka toženi dala primeren dodatni rok za izpolnitev. Kot dodelitev dodatnega roka namreč ni mogoče šteti dopisa tožeče stranke z dne 16.09.2002 (priloga A/6 spisa). To pa pomeni, da je toženec tudi po izteku dvomesečnega roka po plačilu avansa obdržal pravico izpolniti svojo obveznost, upnik pa zahtevati njeno izpolnitev (1.odst.105.čl. OZ).

Ker roto pano na zemljišču kajak kluba v Ž. ni bil montiran niti do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje (3.stran obrazložitve sodbe) nikakor ne more držati pritožbena trditev tožene stranke, da je svojo obveznost do tožeče stranke v celoti izpolnila. Ker pa tudi samega roto panoja, za katerega je sicer trdila, da ga je izdelala, ni izročila tožeči stranki, ta pa ga tudi ni prevzela, svoje obveznosti tožena stranka niti delno ni izpolnila. Zato so ugotovitve o tem ali je bil pano pravočasno izdelan ali ne in s tem povezane pritožbene navedbe irelevantne. Pomen pravočasne izdelave panoja bi bil pomemben le, če bi tako izpolnitev tožeča stranka sprejela (pa je ni) in če bi tožena trdila, da sta montaža in zagon predstavljali izpolnitev neznatnega dela obveznosti (česar tudi ni trdila).

Obveznost tožene stranke, glede na sklenjeno pogodbo namreč ni bila zgolj v tem, da pano izdela, pač pa da ga tudi montira na konstrukcijo in opravi zagon. Šele po montaži in zagonu rolo panoja bi lahko prišlo do veljavne predaje posla s strani tožene in veljavnega prevzema posla (632.čl. in 641.čl. OZ) s strani naročnika – tožeče stranke.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka ob dejstvu, da pogodba tudi po enem letu ni bila izpolnjena, dne 10.11.2003 toženo stranko pozvala, da ji do 13.11.2003 vrne nakazan avans, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot odstop od pogodbe. Vendar v tem primeru ne za odstop zaradi nezmožnosti izpolnitve, pač pa za odstop od pogodbe zaradi prenehanja pogodbe po volji naročnika po 648.čl. OZ. Naročnik ima namreč po tej zakonski določbi pravico, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan odstopi od pogodbe. To odstopno pravico uresniči z izjavo o uresničitvi te pravice, ki jo sporoči podjemniku. Taka izjava učinkuje takoj, ko jo podjemnik prejme. Uresničitev odstopne pravice pa povzroči razvezo (prenehanje) pogodbe. Z uresničitvijo odstopne pravice hkrati s prenehanjem (razvezo) podjemne pogodbe prenehajo medsebojne pravice (izpolnitvena upravičenja) in obveznosti naročnika in podjemnika.

Če je posamezna pogodbena stranka na podlagi podjemne pogodbe, ki je bila razvezana, že delno opravila izpolnitev svoje obveznosti, z razvezo pogodbe preneha pravni temelj te izpolnitve. To pa ima za posledico nastanek kondikcijskega zahtevka pogodbene stranke, ki je opravila delno izpolnitev in kondikcijsko obveznost druge pogodbene stranke, ki je izpolnitev prejela.

V konkretnem primeru to pomeni, da je z razvezo podjemne pogodbe naročnik – tožeča stranka pridobila pravico zahtevati vračilo plačanega predujma. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, kljub napačnemu pravnemu stališču, glede na zgoraj navedeno, pravilna.

S stališčem sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za primer nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka (116.čl. OZ) se glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ne strinja. Take pravne opredelitve, glede na trditveno podlago strank in po sodišču ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sprejeti.

Glede na zgoraj obrazloženo se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila pogodba med pravdnima strankama razvezana na podlagi samega zakona (točka I izreka sodbe). Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je do razveze pogodbe prišlo zaradi uveljavitve tožnikovega odstopnega upravičenja po 648.čl. OZ. Ker pa tožena stranka v tem delu sodbe sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijala, tudi pritožbeno sodišče v ta del izreka sodbe ni posegalo, saj na odločitev o utemeljenosti dajatvenega zahtevka ne vpliva.

Pritožbena trditev, da je za nezmožnost montaže izključno odgovorna tožnica, ki sicer ne bi vzdržala pritožbene presoje (glej 3.odst.625.čl. OZ), pa je glede na določila 648.čl. OZ nepomembna.

Upoštevajoč obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).