Jedro

Ob upoštevanju časovne oddaljenosti posameznih dogodkov in njihovega subjektivnega dojemanja le-teh ne gre za takšne neskladnosti v izjavah tožnikov (glede dogodka posilstva, vremenskih razmer in trajanja vojne v matični državi), ki bi bile lahko podlaga za ugotovitev splošne neverodostojnosti tožnikov kot prosilcev za azil, kar je bilo v tej zadevi edini razlog za zavrnitev njunih prošenj za azil. Določba o brezplačni pravni pomoči prosilcem za azil, ki jo vsebuje ZAzil, ne izključuje uporabe 3. odstavka 25. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.1.2007, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka). V izreku pod točko 2. je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks. V izreku pod točko 3. pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Tožena stranka je s sklepom združila upravni zadevi navedenih tožnikov v en postopek in z navedeno odločbo odločila, da se prošnji obeh tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrneta (1. točka izreka); prosilca pa morata zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v dejanskem pogledu oprla svojo odločitev o zavrnitvi prošnje tožnikov za azil kot neutemeljene na 2. alinejo 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil) in na ugotovitev, da tožnika svojih prošenj za priznanje azila v Republiki Sloveniji nista utemeljevala s skladnimi izjavami, prvotožnik D.K. pa tudi z izjavami, ki so v nasprotju s splošnimi informacijami. Pri tem je tožena stranka izrecno navedla, da obeh prosilcev ni medsebojno soočala z nasprotujočimi izjavami, ker ocenjuje, da sta prosilca navajala tako kontradiktorne izjave, da jih ne bi bilo mogoče pojasniti na tako verodostojen način, da bi pristojni organ njuna pojasnila sprejel kot razumljiva in verjetna. Temu načinu izvajanja dokazne ocene pa tožnika po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotujeta v tožbi, svoje nasprotovanje pa utemeljujeta z obširno obrazložitvijo ter pojasnjujeta svoje videnje razlogov za določena razhajanja oziroma razlike v njunih navedbah, ki jih je ugotovila tožena stranka. S tem pa je bila tožnikoma odvzeta možnost, da bi med postopkom oziroma pred odločitvijo tožene stranke, ki je sprejela izpodbijano odločbo, na učinkovit način lahko zavarovala svoje pravice v smislu 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Določba 9. člena ZUP se na podlagi 23. člena ZAzil uporablja subsidiarno v postopkih za pridobitev azila, s tem pa je zagotovljeno spoštovanje in učinkovito, ne le navidezno, varovanje ustavnih pravic prosilcev za azil iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Po presoji sodišča prve stopnje bi morala tožena stranka dati prvemu tožniku možnost, da se izjavi o vseh ugotovljenih razlikah in razhajanjih med njegovimi izjavami o določenih dejstvih ter med izjavami in navedbami drugega tožnika glede istih dejstev, enaka možnost pa bi morala dati tudi drugemu tožniku še preden je tožena stranka odločila o njunih prošnjah z izpodbijano odločbo. Ker pa takšna možnost v konkretnem primeru tožnikoma pred izdajo odločbe ni bila dana, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka v smislu 1. odstavka 9. člena v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP. Zato je moralo sodišče prve stopnje tožbi ugoditi in izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ne da bi se sploh spuščalo v presojo tožbenih navedb, ki jih bo upoštevala tožena stranka, ko bo v spornih upravnih zadevah ponovno odločala. Sodišče prve stopnje je zakonitost izpodbijanega sklepa in odločbe tožene stranke presojalo na podlagi določb ZAzil, ki je bil veljaven predpis v času odločanja tožene stranke ne glede na to, da je bil naknadno sprejet Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07, ZMZ), ki je začel veljati 5.1.2008. V obrazložitvi k 2. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ker je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerima se tožnika preživljata, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njun status prosilca za azil. V obrazložitvi k 3. točki izreka pa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, na podlagi katere je tožnikoma prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, Pravilnik).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijana sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbo zavrne. V pritožbi se sklicuje na določbo 2. alineje 1. odstavka 34. člena ZAzil in navaja, da so se izjave tožnikov med postopkom izkazale kot neskladne, s čimer sta tožnika izkazala visoko stopnjo splošne neverodostojnosti. Zato tožena stranka tudi ni ugotavljala objektivnih okoliščin konkretnega primera. S svojo izjavo, da je na Kosovu toplo tudi decembra ter da pozimi samo dežuje in ne sneži, kar je v popolnem nasprotju s splošno znanimi klimatskimi razmerami na Kosovu, je prosilec D.K. sam vzbudil dvom o splošni verodostojnosti, saj od človeka, ki naj bi na Kosovu tudi dejansko živel, takšne izjave upravičeno ni mogoče pričakovati. Tožnik je bil pred vsakim procesnim dejanjem v postopku opozorjen, da je dolžan sodelovati s pristojnim organom ter da mora natančno odgovarjati na postavljena vprašanja. Razlika med časom, ki ga je tožnik med postopkom navajal kot konec vojne na Kosovu in splošno znanim dejstvom glede konca vojne na Kosovu, ni relativno majhna oziroma takšna, da bi se v tem primeru bilo mogoče poslužiti instituta dvoma v korist stranke, temveč gre za razliko parih let. Tudi tožnika K.S. je tožena stranka pri podaji prošnje za azil opozorila, da govori natančno in po resnici. Domnevno posilstvo obeh tožnikov je ključni dogodek, na katerega sta tožnika opirala svoje razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji, poleg tega pa sta med postopkom sama poudarjala, kako zelo ju je dogodek čustveno in osebnostno zaznamoval. Tožena stranka se strinja s tožnikoma, da se žrtve tovrstnega nasilja različno odzivajo na travmatične izkušnje, vendar pa iz njunih izjav, še posebej iz izjav K.S., ki se nanašajo na ta dogodek, ni mogoče razbrati, da bi tožnika imela težave s podoživljanjem dogodka samega. Tožnikoma so bila vsa vprašanja postavljena jasno in nedvoumno, še posebej tista, s katerimi je uradna oseba pojasnjevala njune neskladne izjave. Dejstvo, da sta tožnika na enaka vprašanja odgovarjala vsebinsko različno, pojasnjuje njuno neverodostojnost. Oba tožnika sta bila s svojimi lastnimi neskladnimi izjavami soočena, vendar jih nobeden od njiju ni pojasnil prepričljivo in logično do te mere, da o njuni splošni neverodostojnosti ne bi bilo mogoče podvomiti. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o plačilu stroškov postopka. Tožnika sta namreč imela na podlagi 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil pravico do brezplačne pravne pomoči pred upravnim in vrhovnim sodiščem, ki se udejanja skozi podporo in pravno pomoč svetovalcev za begunce, ki jih v ta namen imenuje minister, pristojen na notranje zadeve. Če pa prosilec za azil izbere pooblaščenca, ki ni svetovalec za begunce, nosi stroške postopka sam. Stroški upravnih sporov v azilnih zadevah se povrnejo vedno, ne glede na rezultat upravnega spora, in sicer v skladu s Pravilnikom o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 24/06). Pravica do brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem s svetovalci za begunce pa je zagotovljena vsem prosilcem za azil. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni ugotavljala, ali prosilca izpolnjujeta pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, torej zaradi razlogov, ki jih določa Ženevska konvencija. Prav tako tožena stranka ni preverjala, ali bi tožnikoma ob vrnitvi v matično državo lahko nastala resna škoda v smislu 8. alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil, zaradi smrtne kazni ali usmrtitve, mučenja ali nehumanega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca za azil v izvorni državi ter resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Svojo odločitev o zavrnitvi prošenj za azil je tožena stranka oprla na določbo 2. alineje 1. odstavka 34. člena ZAzil in na ugotovitev, da so izjave tožnikov neverodostojne glede subjektivnih okoliščin za zapustitev matične države.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je prvotožnik D.K. v svoji prošnji in na zaslišanjih 18.7.2006 in 10.11.2006 navedel, da je po narodnosti Srb, muslimanske veroizpovedi, matično državo Kosovo pa je zapustil skupaj s svojim partnerjem K.S., ker je imel probleme z ljudmi, ki so ju imeli na nenormalna, ker sta homoseksualca. V matični državi sta bila preganjana. Nanj so pljuvali, ga verbalno zmerjali in z njim fizično obračunavali. Zgodile so se mu najhujše stvari, grozili so mu in edina rešitev je bila, da si izposodita denar in s partnerjem odideta stran. V matični državi nimata prihodnosti, če bi tam ostala, bi mogoče prišlo do smrti. Dogodke je prijavil Policijski postaji v O., vendar policisti niso imeli nobenega spoštovanja do njega in niso storili ničesar. Drugotožnik K.S. pa je v prošnji in na zaslišanjih dne 19.7.2006 in 10.11.2006 navedel, da je po narodnosti Albanec, muslimanske veroizpovedi. Matično državo je zapustil, ker ga preganjajo zaradi njegove homoseksualne usmerjenosti, saj njegova vera ne dopušča takšne usmerjenosti. Diskriminiran je v družbi, zato ni mogel več poslovati in živeti v miru. S partnerjem sta živela zelo izolirano. Grožnje so trajale leto oziroma leto in pol. Zato je moral zapreti svojo obrt. Januarja 2006 je bil posiljen. Trije moški v starosti od 25 do 30 let so ga posilili, njegovega partnerja pa so pretepli, zato imata psihične težave. V kakem drugem kraju v Srbiji ne bi mogel živeti, ker tudi pravoslavna vera ne dopušča homoseksualne zveze. V Srbiji je v tem pogledu veliko primitivnosti, tudi v večjih mestih, na primer v B. V matični državi je bil preganjan zaradi vere in zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tudi če bi se zadeve uredile, se ne bi bil pripravljen vrniti, ker je Albance zasovražil zaradi vsega, kar je pretrpel. Po presoji pritožbenega sodišča pa v obravnavani zadevi ob upoštevanju časovne oddaljenosti posameznih dogodkov in njihovega subjektivnega dojemanja le-teh ne gre za takšne neskladnosti v izjavah tožnikov (glede dogodka posilstva, vremenskih razmer in trajanja vojne v matični državi), ki bi bile lahko podlaga za ugotovitev splošne neverodostojnosti tožnikov kot prosilcev za azil, kar je bilo v tej zadevi edini razlog za zavrnitev njunih prošenj za azil. S tem tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno uporabila določb ZAzil, kar je vplivalo na odločitev o zadevi in je bil podan razlog za odpravo odločbe tožene stranke iz 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje presojati okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o mednarodni zaščiti tožnikov oziroma izpolnitev pogojev za priznanje mednarodne zaščite po veljavni zakonodaji ter o prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ki temeljita na njuni trditvi, da pripadata določeni družbeni skupini, meritorno odločiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede povračila stroškov upravnega spora tožnikoma glede na uspeh v upravnem sporu, saj jim odmerjeni stroški gredo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce se nanaša le na odmero nagrade in povračilo stroškov svetovalcem za begunce za dejanja pravne pomoči prosilcem za azil in ga v danem primeru ni mogoče upoštevati. Določba o brezplačni pravni pomoči prosilcem za azil, ki jo vsebuje ZAzil, pa ne izključuje uporabe 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na podano obrazložitev je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. in 72. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.