Jedro

Sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP). Navedeno pomeni, da pritožbena očitka v zvezi z opustitvijo razglasitve sodbe v postopku na prvi stopnji in opustitvijo navedbe predpisov v obrazložitvi sodbe, nista pravno upoštevna pritožbena razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 351,36 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je dolžna tožene stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 2.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2010 dalje ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 78,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2010 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 430,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da bi sodišče prve stopnje glede na to, da je šlo za spor majhne vrednosti, moralo ravnati skladno z določbo 457. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodbo razglasiti takoj po koncu glavne obravnave. Ker je sodišče prve stopnje to določbo prekršilo, je bila tožena stranka postavljena v negotov položaj. Prav tako obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz obrazložitve sodbe pod točko 6 izhaja, da stališče tožeče stranke ni pravilno, saj se je s prodajo bonov tožeča stranka zavezala, da bo nudila storitev malice, pri čemer te svoje obveznosti ni izpolnila že z izročitvijo bonov, ampak je bilo za to potrebno, da izpolni obveznost, ki izhaja iz bona. Pod točko 8 obrazložitve je sodišče ugotovilo, da je življenjsko verjetno, da je bilo bone mogoče vrniti. Take ugotovitve sodišča torej potrjujejo navedbe tožene stranke, da se je bone vračalo in da se je kupnina v takih primerih vrnila oz. odpisala, saj tožeča stranka svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Po drugi strani pa sodišče ne glede na navedeno zaključuje, da je tožeča stranka dolžna bone plačati. Prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z 8. členom ZPP, pri čemer obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov. Ne drži, da sta izpovedi H.S. in J.S. glede okoliščin ob zatrjevanem vračilu različni. Ni jasno, na kakšni podlagi sodišče zaključuje, da deluje kot da sta zaslišani osebi opisovali dva različna dogodka in da razlik ni mogoče pripisati poteku časa. Pritožnik trdi, da so razlike v izpovedi nebistvene, saj je razlika zgolj v tem, da je J.S. izpovedal, da je bila Š.P. zasedena s štetjem bonov, H.S. pa je izpovedal, da je bil prisoten, ko je J.S. bone vrnil in ko sta jih s Š.P. štela. To razliko pa je mogoče pripisati poteku časa. Bistveno je, da je H.S. potrdil, da je bil prisoten, ko je J.S. bone vrnil. Dejstvo je tudi, da je priča H.S. edina nevtralna priča. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi Š.P., ki je bila zaposlena pri tožeči stranki in ni nevtralna priča. Povsem pa tožeča stranka opozarja, da slednja ni bila zaslišana na istem naroku kot ostale priče. To pa pomeni, da se je lahko pripravila na svoje pričanje. Prav tako obstoji nasprotje med izpovedbo priče J.S. in ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj je omenjena priča izpovedal, da je vrnil 700 bonov, kar pomeni, da je imel še nekaj bonov več, zaradi česar jih je dokupil zgolj 540. Navedeno pomeni, da je bila izpoved J.S. koherentna in življenjska. Sodišče prve stopnje bi moralo v obrazložitvi navesti tudi predpise, na katere je oprlo sodbo. Tožena stranka trdi, da je bon za malico izkazni papir po 234. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Skladno z 215. členom OZ obveznost in vrednostnega papirja nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu. Vrednostni papir je pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost zakonitemu imetniku. Tožeča stranka pa svoje obveznosti in izpolnila, saj v danih okoliščinah bone ni bilo mogoče porabiti za namen, za katerega so bili nabavljeni.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V tej zvezi je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP), kar pomeni, da pritožbena očitka v zvezi z opustitvijo razglasitve sodbe v postopku na prvi stopnji in opustitvijo navedbe predpisov v obrazložitvi sodbe, nista pravno upoštevna pritožbena razloga. Enako velja za pritožbeni očitek, da vse priče niso bile v postopku na prvi stopnji istočasno zaslišane na istem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji tudi ni nezakonito postopalo v smeri, da bi toženi stranki ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer pritožbene navedbe glede obstoja nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov (izpovedbe H.S. in J.S.) nikakor ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu (analiza pričanj H.S., J.S. in Š.P.) pritožnik napada pravzaprav dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer pa zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Nikakor ne drži tudi pritožbeni očitek, da obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med tem, kar je razvidno iz zapisnikov o zaslišanju J.S. in H.S. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih dovolj jasni in med seboj niso v nasprotju (ni torej podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka s prodajo bonov zavezala, da bo imetniku teh bonov nudila malico (234. člen OZ), vendar pa je bilo na toženi stranki (ki je sporne bone kupila) breme, da dokaže, da ji tožeča stranka za kupljene bone, malice ni nudila, pri čemer je tožena stranka v tej zvezi trdila in dokazovala, da je tožeči stranki bone (540 bonov, nabavljenih 3.6.2010 v vrednosti 2.160,00 EUR) vrnila (ne da bi jih porabila za storitev malice). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tega pravno pomembnega dejstva ni dokazala (kar je dejanska ugotovitev, ki v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet izpodbijanja), je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo bonov utemeljen. Boni so namreč izkazni papirji, ki vsebujejo določeno obveznost za njihovega izdajatelja, pri čemer na njih ni označen upnik in jih je mogoče prenesti na druge osebe. Na ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v višini 351,36 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT v višini 268,00 EUR, materialni stroški po tarifni štev. 6002 ZodvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve)