Jedro

Ne glede na siceršnje (koristne) učinke pravnega posla, ki je bil sklenjen z zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je kaznivo dejanje podano, če se storilcu dokaže, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti svoj položaj zlorabil z namenom drugemu pridobiti nepremoženjsko korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 450,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 1. 2014 obsojeno G. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po tretjem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen desetih mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 2. 2015 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenke vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 15. 7. 2015 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da obramba v pritožbi ni uveljavljala očitka iz zahteve, da se obsojenki v abstraktnem delu opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe očita, da je kaznivo dejanje storila z zlorabo položaja, iz konkretnega opisa dejanja pa izhaja, da je prekoračila svoja pooblastila. Poleg tega, da uveljavljanje tega očitka zaradi prekluzije ni dopustno (peti odstavek 420. člena ZKP), pa kršitev tudi sicer ni podana. Obsojenka namreč ni prestopila formalnih meja svojih pravic, ko je sklenila pogodbo o vezanem depozitu in kreditno pogodbo z zastavnimi učinki, ampak je svojo pravico zlorabila po vsebini, ker namen sklenitve pogodbe ni bil povezan s temeljno dejavnostjo zavoda in ni zadeval nobenega poslovnega razmerja Z. I., ki bi bilo podlaga za sklenjene posle, pač pa je zasledoval koristi družbe M. d.o.o., v smislu zavarovanja njenih obveznosti. Nadaljnje navedbe v sklopu uveljavljanja procesne kršitve (zatrjevanje obstoja poslovnega razmerja med Z. I. in družbo M. d.o.o.) pa po vsebini predstavljajo izpodbijanje pravnomočnega dejanskega stanja. Tudi nadaljnji očitek, s katerim zagovorniki uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede koristi pridobljene za Z. I. s spornimi posli, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi izrecno obrazložilo, da oškodovanje na strani Z. I. v konkretnem primeru ni bilo zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. V zvezi s tem očitkom pa po stališču vrhovnega državnega tožilca tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, ker je zakonski znak pridobitve nepremoženjske koristi drugemu v izpodbijani sodbi konkretiziran in pravnomočno dokazan, zato je nadaljnje razpravljanje o tem, ali je bila (hkrati) komu pridobljena tudi premoženjska korist, za odločitev v tej zadevi brez pomena. V zvezi z nadaljnjim očitkom, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj naj bi nepremoženjska korist predstavljala in komu je bila pridobljena, se vrhovni državni tožilec sklicuje na razloge v izpodbijanih sodbah. Kot nesprejemljiv ocenjuje tudi očitek, da naj bi sodišče druge stopnje spregledalo pravnoposlovno podlago za ustanovitev zastavne pravice, ki naj bi jo predstavljala pogodba o zavarovanju denarne terjatve. Vložniki zahteve namreč spregledajo, da je zloraba položaja konkretizirana tako s sklenitvijo pogodbe o vezanem depozitu, kot tudi s sklenitvijo kreditne pogodbe, kar pomeni, da v okviru vsebinskega sklopa teh poslovnih razmerij, ki kot celota predstavljajo zlorabo, nobena od pogodb ne more drugi pogodi, sama sebi ali kateremukoli drugemu dejanju dati narave zakonite poslovne podlage.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki v svoji izjavi navedbam vrhovnega državnega tožilca nasprotujeta.

B.

5. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo z navedbo, da niti iz opisa dejanja v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe niti iz obrazložitve te sodbe ne izhaja, kaj naj bi v konkretnem primeru predstavljalo nepremoženjsko korist in kdo naj bi bil prejemnik te koristi.

6. Že sodišče druge stopnje je ob obravnavi identičnih pritožbenih navedb iz izreka izluščilo tisti njegov del, v katerem je opisana pridobitev nepremoženjske koristi (5. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenka, v nasprotju s pogodbo o poslovodenju ter pravnimi akti, kot direktorica Z. I. iz sredstev slednjega na račun kreditodajalca, Poštne banke Slovenije, d.d., nakazala depozit v znesku 150.000,00 EUR kot zavarovanje za poravnavo obveznosti po kreditni pogodbi, na podlagi katere je tretja oseba, M. d.o.o., prejela kredit. Glede na opredelitev zakonskega znaka pridobitve nepremoženjske koristi v sodni praksi(1) in pravni teoriji(2), zavarovanje obveznosti tretje osebe do kreditodajalke pomeni, da je bila tej tretji osebi, v obravnavanem primeru kreditojemalki M. d.o.o., pridobljena nepremoženjska korist. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

7. Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da sodišče ni presojalo odločilnega dejstva, da je obsojenka s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini ravnala z namenom, da Z. I. pridobi premoženjsko korist, kar je s plačilom obresti tudi dosegla. Kolikor storitev očitanega kaznivega dejanja pomeni poslovno nezvestobo (zanemarjanje koristi lastne organizacije), mora biti sporni posel za organizacijo storilca, če že ne škodljiv, pa vsaj vrednostno nevtralen. V primeru, da ima organizacija od spornega posla korist, ni mogoče govoriti o poslovni nezvestobi in naklepnemu zanemarjanju koristi svoje organizacije.

8. Storilec kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti določene dolžnosti z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu, z namenom povzročitve premoženjske škode ali z namenom pridobitve nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Z vidika namena storilca pri storitvi kaznivega dejanja gre torej za tri oblike tega kaznivega dejanja. Ne glede na siceršnje (koristne) učinke pravnega posla, ki je bil sklenjen z zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je kaznivo dejanje podano, če se storilcu dokaže, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti svoj položaj zlorabil z namenom drugemu pridobiti nepremoženjsko korist. Premoženjska korist, ki je pri tem morebiti nastala eni izmed strank pravnega posla, protipravnosti očitanega kaznivega dejanja ne more izključiti. V obravnavanem primeru so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja konkretno opisani in dokazani, zato zagovorniki s svojimi navedbami ne morejo uspeti. Posledično zagovorniki ne morejo uspeti niti v delu, v katerem uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnem dejstvu, torej o dejstvu, da je Z. I. s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini pridobil premoženjsko korist. Kot je v sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bilo slednje z vidika obstoja kaznivega dejanja pravno relevantno le v primeru, če bi se obsojenki očitalo, da je kaznivo dejanje storila na škodo organizacije, ki jo je vodila, torej Z. I. Ker opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe tega očitka ne vsebuje, navedeno dejstvo za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno.

9. Glede nadaljnje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zloraba položaja v konkretnem delu opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe naj ne bi bila opisana, Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da uveljavljanje teh kršitev v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno, ker jih obsojenkin zagovornik predhodno ni uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Zato zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Povedano velja tudi za navedbi, da sodišče v obrazložitvi sodbe naj ne bi pojasnilo izvršitvene oblike, s katero je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje, in da naj bi bil očitek v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, da med Z. I. in M. d.o.o., ni obstajalo poslovno razmerje, v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka in obrazložitvijo sodbe.

C.

10. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki obsojenke z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenkinega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

(1) Gl. sodbi VSRS I Ips 137/2009 z dne 12. 5. 2010 in I Ips 52444/2012 z dne 29. 10. 2015. (2) Gl. Deisinger, mag. Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 518 in nasl.