Jedro

Odločitev sodišča, ki je toženčevo pasivnost (tožbene dejanske podlage niti po opozorilu sodišča ni ustrezno dopolnil, da bi bila sposobna za obravnavo) sankcioniralo z zavrženjem nepopolne vloge, je pravilna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških (2. točka izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: "2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 247.910,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila." V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo ter tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 303.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da naj bi bila obravnava opravljena navzlic temu, da zanjo niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Pooblaščenec tožnika naj bi namreč sodišče z vlogo z dne 4.1.2001 zaprosil, da rok za dopolnitev tožbe iz sklepa z dne 19.12.2000 podaljša ter za to tudi navedel razloge. Prepričan je bil, da bo na podlagi tega dopisa sodišče narok preložilo ali pa ga o tem vsaj obvestilo, kajti dopolnitev tožbe je bila podlaga za opravljanje naroka. Obenem pa pritožnik napada tudi odločitev o stroških postopka. Te naj bi po eni strani ne bilo mogoče preizkusiti, glede na sorazmerno skopost postopka pa tudi ne morejo biti tako visoki. Poleg tega pa pritožnik opozarja na dejstvo, da je predlagal oprostitev plačila sodnih taks, pa sodišče o tem predlogu sploh ni odločalo. Ker je sodišče naložilo tožniku plačilo kar vseh stroškov, bi bilo mogoče sklepati, da je bil predlog zavrnjen, ne da bi bilo o njem sploh odločano.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo. Sprejema pa tudi razloge izpodbijanega sklepa, ki takšno odločitev utemeljujejo. Tudi sam pritožnik tem razlogom izrecno ne nasprotuje, marveč sodišču predvsem očita, da bi ne smelo opraviti obravnave dne 17.1.2001. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta očitek ne drži, ne glede na to, pa zavrženje tožbe ni posledica tožnikove odsotnosti na tem naroku. Sodišče je namreč tožbo zavrglo zato, ker je tožnik v naloženem (in nato celo podaljšanem) roku ni ustrezno dopolnil (t.j. dopolnil tako, da bi vsebovala vse obligatorne sestavine in bila tako sposobna za obravnavo - 180. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zgolj v pojasnilo na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče odgovarja, da tožnik preložitve naroka ni predlagal (vloge z dne 4.1.2001 za takšen predlog ni mogoče šteti), sodišče naroka tudi ni preložilo in takšnega obvestila tudi ni poslalo tožeči strani ter bi se ga tožnik torej lahko udeležil. Njegova neudeležba je potemtakem izključno posledica njegove pasivnosti, ne pa napačnega ravnanja sodišča. Ker so pritožbene navedbe, ki napadajo odločitev o zavrženju tožbe neutemeljene, ob tem pa niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Dejstvo, da sodišče o predlagani oprostitvi plačila sodnih taks ni odločilo, nima na odločitev o stroških, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki nikakršnega vpliva. Oprostitev stroškov postopka namreč po 2. odstavku 168. člena ZPP obsega oporostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov. To pa nič ne vpliva na obveznost stranke, da poravna pravdne stroške svojemu nasprotniku. Prav to pa je tudi predmet odločitve, vsebovane v drugi točki izreka izpodbijanega sklepa. Ta bi namreč ne bila prav nič drugačna, če bi sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Ta odločitev bi se namreč nanašala le na takse, ki jih je dolžan plačati tožnik, ne pa tudi na takse, ki jih je bila dolžna plačati nasprotna stranka in katere povrnitev zahteva od tožnika, ki je v tej pravdi propadel. Prav tako ne drži, da bi odločitve sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ne bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo po stroškovniku, katerega bistvene povzetke je navedlo tudi v razlogih izpodbijanega sklepa. Podrobnejši preizkus pa je možen s pomočjo samega stroškovnika (l.št. 29). Ta pa v resnici pokaže, da je sodišče stroške tožene stranke odmerilo previsoko. Za narok za vrnitev v prejšnje stanje je namreč priznalo 700 odvetniški točk. Ta odločitev pa je napačna. Gre namreč za narok, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja. Zato toženi sranki po 2. točki tarifne številke 15 pripada le 25 % pod tar.št. 13, se pravi 175 točk, glede na to, da znaša vrednost spornega predmeta 50.000 točk. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločitev o stroških ustrezno korigiralo (3. točka 365. člena ZPP).