Jedro

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v drugem odstavku 92. člena določa, da se tožba na ugotovitev očetovstva lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. Po mnenju pritožbenega sodišča ta rok ne more začeti teči, predno se otrok ne rodi, torej ne pridobi pravne subjektivitete.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrača temu sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno tožbo tožeče stranke z dne 28.11.2011. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je domnevni oče prve tožnice I.B. umrl 20.10.2010 in ker se tožba na ugotovitev očetovstva lahko vloži po smrti domnevnega očeta najkasneje eno leto po njegovi smrti, je tožba, vložena 28.11.2011, prepozna.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je ob upoštevanju veljavne zakonodaje odločitev formalno pravilna, ne zdrži pa kriterija ustavnosti. Ustavno sodišče se je že večkrat postavilo na stališče, da otrokov interes, da izve za svoj izvor oziroma svoje biološke starše in med njimi vzpostavi pravno vez, pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskopravnih razmerij. V obravnavanem primeru otroku ni bila dana možnost ugotavljanja očetovstva, saj to pravico v njegovem imenu uveljavlja njegova mati. Če torej mati iz kateregakoli razloga zamudi objektivni rok, ali če namenoma v roku ne sproži ustreznega postopka, se otroku, v skladu z obstoječo ureditvijo, odreče uveljavljanje pravice, ki jo tako Ustava Republike Slovenije kot tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije šteje kot temeljno človekovo pravico po 35. členu Ustave in 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Poleg te pravice pa se na ugotovitev očetovstva vežejo še pravica otroka do dedovanja po pokojnem staršu in pravica do uveljavljanja družinske pokojnine po pokojnem staršu. V obravnavanem primeru je rok za uveljavljanje očetovstva neprimerno kratek. V primeru kot je obravnavani bi imela mati vsega skupaj štiri mesece časa, da bi vložila tožbo na ugotovitev očetovstva. Ker je bila v tem času preokupirana s skrbjo za novorojeno hči in ker ji Center za socialno delo kljub temu, da se je nanj obrnila in poizvedovala, ni znal svetovati, je človeško, da je pravno pomoč poiskala prepozno. V koliziji sta pravica komaj rojenega otroka in pravica pokojnega očeta, zato je jasna odločitev, katera ima prednost. Nov družinski zakonik, ki sicer ni sprejet, roka, kot ga pozna drugi odstavek 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), ne pozna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj zadevni postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem prične postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 92. člena ZZZDR, sicer pa o zadevi čimprej razsodi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem primeru ni sporno, da se je prva tožnica rodila 3.6.2011, domnevni oče pa je umrl 20.10.2010 in da je bila tožba vložena 28.11.2011. Vprašanje je le, ali je razlaga sodišča prve stopnje, da je tožba glede na določilo drugega odstavka 92. člena ZZZDR in glede na dejanske ugotovitve vložena prepozno, pravilna. Pritožbeno sodišče takšni razlagi ne more pritrditi.

5. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) v drugem odstavku 92. člena določa, da se tožba na ugotovitev očetovstva lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. Z odločbo o ugotovitvi očetovstva sodišče ne ugotovi le obstoja družinskopravnega razmerja med očetom in otrokom, temveč iz tako ugotovljenega razmerja izhajajo tudi pravice premoženjske narave – tudi pravica do družinske pokojnine in pravica do dedovanja po umrlem očetu. Ni tudi dvoma, da je rok, določen v 92. členu ZZZDR, prekluzivni rok materialnega prava. V primeru, kot je obravnavani, citirana pravna norma terja razlago, kdaj začne ta enoletni rok teči. 6. Po mnenju pritožbenega sodišča, rok iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR ne more začeti teči, predno se otrok ne rodi, torej ne pridobi pravne subjektivitete. Določbo drugega odstavka 92. člena ZZZDR je potrebno razlagati najprej v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZZZDR (torej upoštevaje dejstvo, da gre za uvrstitev snovi v isti člen – sistematična razlaga zakona). Ta določa, da lahko tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo Centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten. Zakon vložitev tožbe veže na dejstvo rojstva otroka, rojenega izven zakonske zveze in ni razumne razlage, zakaj to dejstvo ne bi bilo pomembno tudi pri razlagi drugega odstavka 92. člena ZZZDR (jezikovna razlaga zakona). V prid takšni razlagi je tudi določilo drugega odstavka 125. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), ki ureja dedno sposobnost že spočetega pa še nerojenega otroka (nasciturusa). Določeno je, da otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ. Šele ob izpolnitvi tega pogoja pridobi torej dedno sposobnost, pa tudi pravdno sposobnost (primerjaj prvi odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pravilna razlaga drugega odstavka 92. člena ZZZDR tako pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj rok za vložitev tožbe v obravnavanem primeru ni mogel začeti teči pred rojstvom prve tožnice. S takšno razlago drugega odstavka 92. člena ZZZDR je otrokova zgoraj omenjena ustavna pravica varovana, zato ni potrebe po prekinitvi postopka in sproženju postopka za oceno ustavnosti te zakonske določbe pred Ustavnim sodiščem v smislu prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZustS).

7. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).