Jedro

Žaljiva vrednostna sodba, ki temelji na napačno predstavljenih dejstvih, nedopustno posega v pravico tožnika do časti in dobrega imena. Osrednje sporočilo spornega članka, da je tožnik renegat, namreč nima podlage v dejstvih, kar kaže na zaničevalen namen prvega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedbe prvega toženca prekomerno posegajo v tožnikovo pravico do dobrega imena in časti, saj gre pri navedbah za vrednostno sodbo brez ustrezne zadostne dejstvene podlage, v ospredju pa je zaničevalen namen, ki brez dvoma krni ugled tožnika.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v VII. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba prve tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanih in nerazveljavljenih delih (I., II., III., IV. in VI. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 1. 9. 2022 v ponovnem sojenju izdalo sodno odločbo, s katero je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe; v II. točki izreka odločilo, da se prvi toženi stranki A. A. prepoveduje nadaljnje kršenje osebnostnih pravic tožnika B. B., predvsem z navedbami: da je ″renegat″ in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski; in da je prva tožena stranka v primeru, da ne bo prenehala s protipravnimi posegi v osebnostne pravice tožnika in bo prekršila zgoraj navedeno prepoved, dolžna tožniku plačati znesek 2.000,00 EUR, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe; v III. točki izreka odločilo, da se je prva tožena stranka A. A. dolžna opravičiti za izjavo, objavljeno v 24. št. tednika C., ki je izšel dne 13. 06. 2011, z naslednjim besedilom: ″Opravičujem se za izjavo, objavljeno v tedniku C. dne 13. 06. 2011, da naj bi bil B. B. renegat in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. A. A.«, omenjeno besedilo pa mora biti objavljeno v tedniku C. z enakimi črkami, kot je bila objavljena izjava, za katero se prvo tožena stranka opravičuje, besedilo opravičila pa mora biti objavljeno na enakem mestu, kot je bila objavljena izjava, za katero se prvo tožena stranka opravičuje, pod naslovom ″Opravičilo A. A. ″, ki mora biti objavljena s črkami velikosti naslova članka, v katerem je bila opravičevana izjava, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe; v IV. točki izreka odločilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 8. 2015, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje; v V. točki izreka odločilo, da se zavrne, kar zahteva tožeča stranka od prvo tožene stranke več; v VI. točki izreka zavrglo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko D. d. o. o.; in v VII. točki izreka odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Tožeča stranka in prva tožena stranka sta se zoper sodbo pritožili. Prva tožena stranka je obenem s pritožbo zoper sodbo, v kateri je v pravnem pouku navedeno, da bo o pritožbi odločalo Višje sodišče v Ljubljani, predlagala prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kateremu je Višje sodišče v Celju spis poslalo, da odloči o strankinem predlogu za delegacijo, je spis 13. 4. 2023 vrnilo s spremnim dopisom I R 61/2023, da je za odločanje v tem postopku na pritožbeni stopnji pristojno Višje sodišče v Celju že na podlagi sklepa z dne 20. 12. 2018 ter da ponovna odločitev o istem vprašanju ni potrebna.

3. Prva tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 338. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Bistvo pritožbenih navedb, ki so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve, je v očitku, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Prva tožena stranka trdi, da ni nikoli opremila svojega pisanja z naslovom, temveč je to storil izdajatelj, zoper katerega je bila prav tako vložena tožba, vendar brez tožbenega zahtevka. Zaradi nedefiniranosti in nesklepčnosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče pozvati tožečo stranko, da postavi tožbeni zahtevek, vendar ne sedaj v ponovljenem postopku, saj je nastopilo že zastaranje. Odločanje zgolj o prepovedi nadaljnjih kršitev, ne da bi bilo jasno, kakšna in če sploh je bila storjena kršitev osebnostnih pravic, je nepravilno. Takšno tožbo pa bi moralo sodišče zavreči, glede na naknadno najden dokaz, ki ga prilaga, pa vsaj zavrniti.

4. Tožeča stranka je na pritožbo prve tožene stranke odgovorila. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvi toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo do plačila, da ne bo izvršbe.

5. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka (VII. točka izreka sodbe) z navedbami, ki so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev o pravdnih stroških v izpodbijanem delu spremeni in predlogu tožnika v celoti ugodi ter da prvi toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo do plačila.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena zgolj v delu, v katerem izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil v zvezi z zapisi prvega toženca kot avtorja v članku z naslovom ″Referenti in renegati″, objavljenem v 24. številki tednika C., ki ga je takrat izdajala drugo tožena stranka in je izšel dne 13. 4. 2011, in sicer: ″Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, je Tito s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov. Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske ″sinteze" v poglavju Titove oči razloži G. G. ali ... ali ... (... Tito in tovariši, MK, Ljubljana, 2011, str. 11). Da bi razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: ″Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz E. E., kar sem bil dotlej, v B. B., kar sem od te knjige dalje″ (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, Trst, Organizacija znanja, Trst, 2004). ″Regijo priložnosti razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja, vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. B. B. je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v ...je objavil delo: Progetti e tentativi di propaganda sovversiva tra le truppe slave di Radetzky nella primavera del 1848. Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) z E. E. Na svojem zgledu je tako potrdil ″pravilnost″ fašistične raznarodovalne politike″.

8. V tožbi je tožnik navedel, da je prvi toženec s tem zapisom tožnika razžalil, zato je zoper njega vložil zasebno kazensko tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Kazenski postopek se je pravnomočno zaključil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 44250/2011 z dne 14. 5. 2015, s katero je bila potrjena obsodilna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 44250/2011 z dne 4. 9. 2014. Tožnik s tožbo od tožencev zaradi razžalitve dobrega imena in časti vtožuje prepoved nadaljnjih kršitev njegovih osebnostnih pravic, predvsem z navedbami, da je renegat in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski, objavo javnega opravičila, plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, od druge toženke pa še odstranitev spornega članka s spletne strani.

9. Prvi toženec se je v postopku branil z navedbami, da je zoper kazensko sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, da tožniku ni nastala nobena škoda, zato ni upravičen do odškodnine, oporekal pa je tudi višini vtoževanega zneska.

10. Zahtevi prvega toženca za varstvo zakonitosti je bilo ugodeno in je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenega oprostilo obtožbe. Zoper to sodbo Vrhovnega sodišča je tožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je v odločbi Up-417/16-23 z dne 18. 3. 2021 ugotovilo, da sta bili s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 pritožniku kršeni pravici iz 34. in 35. člena Ustave.

11. V predmetni zadevi je bilo prvič razsojeno s sodbo z dne 14. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožeče stranke zavrnilo, Višje sodišče v Celju pa je s sodbo Cp 39/2019 z dne 11. 7. 2019 deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo deloma spremenilo v stroškovnem delu, sicer pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije zoper sodbo višjega sodišča, Ustavno sodišče pa je s sodbo Up 76/20-13 z dne 24. 5. 2021 razveljavilo drugi stavek I. točke izreka in II. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 39/2019 z dne 11. 7. 2019 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2348/2015 z dne 14. 3. 2018 in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. Sodba Ustavnega sodišča sodišča Up 76/20-13 se sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča Up 417/16, saj je z njo že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru (z bistveno enakimi razlogi).

12. V obravnavanem primeru sta v konfliktu tožnikova pravica do varstva osebnega dostojanstva, zasebnosti ter osebnostnih pravic (34. in 35. člen Ustave) ter pravica prve tožene stranke do svobode izražanja (39. člen Ustave). Pravice so enakovredne, zato morajo sodišča od primera do primera presojati, kateri izmed pravic je glede na vse relevantne okoliščine posamične zadeve treba zagotoviti varstvo in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti. Sodišča morajo opraviti postopek tehtanja, pri čemer morajo upoštevati kriterije (merila), ki so se izoblikovali v sodni praksi ESČP in ki naj bi pripomogli pri iskanju ravnotežja, in sicer kakšna je bila tema objave; ali je objava prispevala k razpravi v javnem interesu; ali je bil prizadet posameznik javnosti poznan že poprej in kakšno je bilo njegovo prejšnje ravnanje; ali gre za kritiko ravnanja ali kritiko osebnosti posameznika; ali je kritiko posameznik sam izzval; kakšen je celoten kontekst (v katerem so sporne izjave podane) in kakšen je slog izražanja; ali je edini namen žaljivih izjav žalitev; kakšen je bil način pridobitve informacij in kakšna je vsebina in vpliv določene objave. V ustavi je pravica do svobode izražanja zagotovljena brez zakonskega pridržka, vendar to ne pomeni, da je neomejena. Tako kot druge človekove pravice je omejena s pravicami in svoboščinami drugih oseb (tretji odstavek 15. člena Ustave).

13. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni oceni, presoji in razlogom sodbe sodišča prve stopnje o glavni stvari. V tej točki povzema bistvene dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča, sicer pa se, v izogib ponavljanju, povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovnega obravnavanja zadeve v luči razlogov, kot izhajajo iz odločbe Up-417/16, ki jih je utemeljeno upoštevalo, ter na podlagi trditev pravdnih strank ter izvedenega dokaznega postopka pravilno odločilo o tožbenih zahtevkih. V zvezi s protipravnostjo je presojalo kolizijo med varstvom osebnostnih pravic tožnika (pravico do časti in dobrega imena) in svobodo izražanja, ki pripada prvemu tožencu. Zaključilo je, da gre pri navedbah o poitalijančenju v spornem članku za vrednostno sodbo konkretnega ravnanja tožnika s strani prvega toženca in ne za kritiko tožnikove osebnosti nasploh. Ugotovilo je, da si je tožnik ime poslovenil, in sicer postopno, ko mu je bilo to omogočeno, in da vrednostna sodba temelji na tožnikovem postopnem spreminjanju lastnega imena iz italijanske različice v slovensko. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je treba pri ugotavljanju pomena navedb v besedilu upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen, pri tem pa je merilo razumevanje povprečnega bralca. Izraz poitalijančiti v luči povprečnega bralca sodišče prve stopnje pravilno razume kot nasilno vključevanje italijanskega jezika in kulture med ne-italijanskimi narodi, pri čemer se izraz zlasti uporablja kot izraz za potujčevanje primorskih Slovencev, pri čemer pomemben vidik pojma poitalijančiti pomeni zlasti nasilno (pogosto povezano s fašizmom) spremembo imena v italijansko različico. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno in concreto navedbo prvega toženca razume dobesedno, kot bi jo razumel povprečen bralec, da si je tožnik samovoljno iz slovenske različice spremenil ime v italijansko različico. Iz tega razloga sodišče prve stopnje upravičeno ne sprejema izpovedbe prvega toženca, da je treba navedbo o poitalijančenju razumeti v širšem semantičnem smislu - kot sprejetje italijanske kulture, kulturne identitete, ki zabriše prvotno identiteto rojstva (imena). Povprečen bralec bi namreč razumel termin na tak način zgolj, če bi bil seznanjen z dinamiko spreminjanja tožnikovega imena. Povprečen bralec pa ni mogel biti seznanjen s celotno dinamiko spreminjanja tožnikovega imena v slovensko različico, saj, kot je sodišče pravilno ugotovilo, ni bila poznana niti avtorju spornega članka (prvemu tožencu), ki je izpovedal, da ni vedel, kdaj se je tožnik rodil, kje se je rodil in kakšno ime so mu dali starši - vedel je zgolj, da je imel tožnik prej ime E. E. Povprečen bralec bi, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, torej navedbo o poitalijančenju razumel kot navedbo o dejstvih, pri čemer je pravilno ugotovilo, da to ne drži, saj na podlagi tožnikove izpovedbe izhaja, da si je tožnik ime (postopno) poslovenil. Naslednja bistvena okoliščina, ki jo je sodišče pravilno ugotovilo in upoštevalo, je, da je tožnik, ki je javnosti znan zgodovinar, z obsežno publicistično dejavnostjo, sicer pa politično angažiran zamejski Slovenec, ki se je v preteklosti preizkušal tudi v aktivni politiki, javna oseba, ni pa absolutna javna oseba. Zato je pravilno sklepalo, da dinamika spreminjanja tožnikovega imena v slovensko različico ne more biti v javnem interesu, saj tožnik kot relativno javna oseba ni dolžna trpeti najintenzivnejših, ostrih posegov v osebnostne pravice, ki zadevajo zasebne in časovno oddaljene dogodke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na ugotovljena dejstva v zvezi s spreminjanjem imena tožnik ni ravnal na način, da bi pri širši javnosti lahko zbudil zanimanje - ker je tožnik zamejski Slovenec, je svoje poitalijančeno ime spremenil v slovensko različico, in sicer takrat, ko je zakonodaja to omogočala. Deloval je v skladu s svojim prepričanjem in lastno narodno identiteto. Zato je pravilen zaključek, da navedeno nakazuje, da pri navedbah prvega toženca ne more biti v ospredju javna razprava, ki bi negativno ovrednotila tožnikovo ravnanje, ki je kot ugotovljeno ravno obratno. Pri tehtanju varstva pravice do svobode izražanja in pravice do časti in dobrega imena je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in upoštevati tudi, s kakšnim namenom so bile dane navedbe v spornem članku (ali je namen navedb posredovati točne in zanesljive informacije, ki so v interesu javnosti, oziroma na kakšen način in v kakšni meri navedbe prispevajo k razpravi v javnem interesu, saj izjave, ki posegajo v osebnostne pravice in so dane z izključnim namenom zaničevanja in ne z namenom spodbujanja javne razprave, niso deležne varstva pravice do svobode izražanja). Pri presoji, za kakšne vrste izjav gre, je ključno vprašanje, ali je v ospredju žalitev oziroma blatenje, pri čemer je predhodno ravnanje osebe in kritika slednjega potisnjena v ozadje. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik kot žrtev fašističnega režima že kot otrok prejel italijansko ime, sam kot zamejski Slovenec pa si je prizadeval za svojo narodno identiteto, tudi s spreminjanjem imena v slovensko različico. In nadalje, da iz navedb spornega članka prvega toženca povprečen bralec razume obratno, da si je tožnik sam, po lastni želji poitalijančil ime, s čimer je ″stopil v nenavaden tip renegatstva″ ter ″potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike″, saj je zanemaril lastno narodno pripadnost, s tem, da je simbolno podprl težnje fašizma na tem območju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za žrtve fašističnega režima izjava o poitalijančenju po lastni izbiri objektivno žaljiva, še posebej pa je takšna izjava žaljiva za tožnika, ki si je vse svoje odraslo življenje prizadeval dokazati, da hoče biti Slovenec. Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, je do podobnih ugotovitev prišlo tudi Ustavno sodišče, ki ugotavlja, da ″navedbe /.../o poitalijančenju imena ni mogoče razumeti drugače kot izjemno žaljive, ponižujoče in zaničevalne.″ Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je žaljiv namen razviden tudi iz spornega članka kot celote, njegovega naslova (Referenti in renegati), besednih zvez (″nenavaden tip renegatstva″, ″javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska″, ″na svojem zgledu potrdil 'pravilnost' fašistične raznarodovalne politike″) in načina izražanja. Pri presoji kolizije pravic je treba upoštevati celoten kontekst podanih navedb in način izražanja. Kot je ugotovilo sodišče, SSKJ opredeljuje besedo renegat (nav. slabšalno odpadnik, navadno narodni: postati renegat/narodni renegat) kot pejorativno, pri čemer ni zanemarljivo, da je omenjena beseda uporabljena v naslovu spornega članka, kar dodatno nakazuje na zaničljiv namen prvega toženca. Mnenje oziroma vrednostna ocena prvega toženca je, kot je pravilno ocenilo sodišče, na mestih ostra, morda tudi pretirana, objektivno žaljiva. Kot že rečeno, pa pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja, če je njihov izključni namen žalitev prizadete osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi iz načina izražanja skozi cel sporni članek razviden zaničevalni namen. Utemeljeno po obrazloženem pa ni sledilo izpovedbi prvega toženca, da njegov namen ni bilo žaljenje tožnika, temveč javna razprava, tj. izpostaviti narodnostno občutljivost v tem delu sveta in priti do resnice. Sodišče prve stopnje zato upravičeno ni sledilo prvemu tožencu, da je bil motiv članka pogovor z G. G., da G. G. ne bi želel biti "H. H.″, da je to stvar njegove osebne integritete, integritete imena, integritete slovenstva, in prav tako ne njegovim izpovedbam glede I. I., tožnikove sestre, ki naj bi z eno izjemo vedno uporabljala slovensko različico. Upravičeno je verjelo tožniku, da je tudi ona nosila priimek E., krščena pa je bila kot J., in da sta priimek s tožnikom zamenjala soglasno in istočasno. Prvostopenjsko sodišče je, glede na to, da je za presojo kolizije pravice do svobode izražanja in pravice do časti in dobrega imena to pomembno vprašanje, ugotavljalo tudi, ali je za vrednostno sodbo obstajala zadostna dejstvena podlaga. Pravilno je obrazložilo, da je zato, ker gre pri navedbah prvega toženca za žaljivo vrednostno sodbo, pri čemer je uporabil termin, ki sporoča nekaj povsem drugega, kot ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju in ga kot takega razume tudi povprečen bralec, prvi toženec nesorazmerno posegel v tožnikove osebnostne pravice. Le zadostna dejstvena podlaga, ki bi ustrezala ugotovljenemu dejanskemu stanju in bi bila ustrezno predstavljena, bi prvemu tožencu omogočila, da poda najintenzivnejšo dopustno kritiko. A contrario pa žaljiva vrednostna sodba, ki temelji na napačno predstavljenih dejstvih, nedopustno posega v pravico tožnika do časti in dobrega imena. Osrednje sporočilo spornega članka, da je tožnik renegat, namreč nima podlage v dejstvih, kar kaže na zaničevalen namen prvega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedbe prvega toženca prekomerno posegajo v tožnikovo pravico do dobrega imena in časti, saj gre pri navedbah za vrednostno sodbo brez ustrezne zadostne dejstvene podlage, v ospredju pa je zaničevalen namen, ki brez dvoma krni ugled tožnika. Kot take predstavljajo protipravno ravnanje, ki je prva predpostavka odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je obstoj škode, ki je tožniku nastala s protipravnim ravnanjem, pravilno ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika ter zdravniškega potrdila. Tožnik je z izpovedjo o lastnem počutju izkazal takšen prag duševnih bolečin oz. porušenega duševnega ravnovesja, ki predstavlja pravno priznano škodo, saj so bile duševne bolečine dolgotrajnejše in intenzivnejše, ki so pri tožniku povzročile zdravstvene težave. Odločitev o odškodnini temelji tako na ugotovitvi, da je bilo s spornim zapisom poseženo v čast in dobro ime tožnika, kot na ugotovitvi o tožnikovem doživljanju zapisa. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo, da obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem prvega toženca in povzročeno škodo. Posledice, ki jih je tožnik zatrjeval v postopku, je trpel zaradi spornega članka. Odmerjena odškodnina v višini 3.000,00 EUR (kar predstavlja 2,3 povprečnih neto plače v RS v času sojenja) je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična glede na merila iz 179. člena OZ o individualizaciji in objektivizaciji odškodnine. Odmerjeni znesek je v okviru zneskov odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za tovrstno škodo.1 Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je zoper prvega toženca utemeljen tožbeni zahtevek na prepoved nadaljnjih kršitev osebnostnih pravic (134. člen OZ) in da je tožnik upravičen tudi do javnega opravičila (178. člen OZ), saj je namen slednjega zlasti reparacija, za razliko od plačila denarne odškodnine, ki ima satisfakcijski namen.

14. Pritožbene navedbe prve tožene stranke pa pritožbeno sodišče presoja, kot sledi.

15. Prva tožena stranka se v pritožbi najprej opredeljuje do odločitve sodišča v tč. I in tč. VI. izreka sodne odločbe. Navaja, da je sodišče dovolilo spremembo tožbe, in sicer umik dela zahtevka, ki se je nanašal na drugo toženo stranko, pri tem pa tožeča stranka ni umaknila tožbe zoper drugo toženo stranko. Meni, da je vodenje postopka zoper dve stranki, s tem da je zahtevek zoper eno izmed njiju umaknjen, v nasprotju z določili ZPP, saj se ne more voditi postopek zoper stranko, zoper katero ni postavljenega zahtevka. Ker tožeča stranka eksplicitno ni želela umakniti tožbe zoper drugo toženo stranko, temveč je umaknila le zahtevek zoper njo, se prvi toženi stranki ni dalo možnosti in se je ni zaslišalo glede ravnanja - naslova kolumne Referenti in renegati, ki ga ni napisal prvi toženec, temveč nekdo, zaposlen pri drugo toženi stranki. Ker je sodišče spremembo tožbe dovolilo, v resnici pa je šlo za umik tožbe zoper drugo toženo stranko, je v VI. točki, v kateri je tožbo zavrglo, dejansko storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo tožbo zavreči nemudoma po tem, ko je bil tožbeni zahtevek umaknjen.

16. Očitki, povzeti v prejšnji točki, niso utemeljeni. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnik na naroku dne 6. 6. 2022 predlagal spremembo tožbenega zahtevka, in sicer da se iz tožbenega zahtevka črta besedilo v 3. vrstici od vejice, ki sledi besedi C., vse do naslednje vejice, ki sledi kratici d.o.o. (to besedilo glasi: ″ki ga izdaja drugotožena stranka D. d. o. o..″), sodišče pa je ugotovilo, da se sprememba tožbenega zahtevka nanaša na podredni stavek, iz katerega izhaja, da druga tožena stranka izdaja tednik C. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je predlagana sprememba smotrna, saj se tožbeni zahtevek spreminja v manjši meri, pri čemer sprememba v ničemer ne podaljšuje pravde, kot tudi smiselna zaradi uskladitve s spremenjenim stanjem na strani druge tožene stranke (izbris druge tožene stranke iz sodnega registra). Prva tožena stranka zmotno meni, da je tožnik umaknil del zahtevka, ki se je nanašal na drugo toženo stranko, saj je zgolj prilagodil tožbeni zahtevek nastali spremembi - ugotovitvi, da druga tožena stranka ni več izdajatelj tednika C. Ker ni prišlo niti do umika tožbe niti do delnega umika tožbe, je neutemeljena pritožbena graja, da je vodenje postopka zoper dve stranki, s tem da je zahtevek zoper eno izmed njiju umaknjen, v nasprotju z določili ZPP. Prva tožena stranka prvič šele v pritožbi navaja, da naslova kolumne ... in renegati ni napisal toženec, temveč nekdo, zaposlen pri drugi toženi stranki. Te navedbe pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker prva tožena stranka niti ne zatrjuje razlogov, zakaj brez svoje krivde te navedbe ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP; pritožbena novota). Posledično je neutemeljen očitek, da zato, ker tožeča stranka eksplicitno ni želela umakniti tožbe zoper drugo toženo stranko, temveč je umaknila le zahtevek zoper njo, se prvi toženi stranki ni dalo možnosti in se je ni zaslišalo glede ravnanja - naslova kolumne Referenti in renegati, ki ga ni napisal prvi toženec, temveč nekdo, zaposlen pri drugo toženi stranki. Ker po obrazloženem tožbeni zahtevek (prav: tožba) zoper drugo toženo stranko ni bil umaknjen, ni utemeljen niti očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni tožbe (v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko) zavrglo nemudoma po tem, ko je bil tožbeni zahtevek umaknjen.

17. Prva tožena stranka je prepričana, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča, da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje kršenje osebnostnih pravic tožnika, predpostavlja ugotovitev sodišča, da je toženi stranki dokazana kršitev osebnostnih pravic tožnika, vendar se ji sedaj prepoveduje še nadaljnje kršenje. Meni, da je zahtevek tožeče stranke, ki mu je sledilo sodišče, v tej smeri tako nepopoln, da je nesklepčen. Tožeča stranka bi po njenem morala dokazati, da je tožena stranka storila neko točno določeno kršitev točno določenih osebnostnih pravic tožnika in v tem smislu tudi postaviti tožbeni ugotovitveni zahtevek, tj. zahtevek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je tožena stranka s točno določenim ravnanjem točno določenega dne kršila točno določene osebnostne pravice tožeče stranke.

18. Prva tožena stranka zmotno meni, da bi morala tožeča stranka postaviti tudi ugotovitveni zahtevek, saj za postavitev ugotovitvenega zahtevka ni imela pravnega interesa (181. člen ZPP). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek postavila skladno z določbami 134. člena OZ. Tožba je popolna in sklepčna. Tožba vsebuje dejstva, ki zahtevek in življenjski dogodek individualizirajo ter omogočajo, da se nedvoumno loči od drugih zahtevkov ali historičnih dogodkov. V tožbi je naveden določen škodni dogodek, opredeljena škoda, podane so trditve o vzročni zvezi in odgovornosti. Iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka uveljavlja, zato je tožba tudi sklepčna. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako niso podane.

19. Prva tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti posebej, natančno katere osebnostne pravice so bile kršene tožniku, in da iz same tožbe načeloma izhaja, da naj bi mu pisanje tožene stranke povzročilo nematerialno škodo v obliki duševnih bolečin zaradi posega v njegove osebnostne pravice, ne da bi bile te natančno definirane. Navaja, da je naknadno tožeča stranka v pripravljalni vlogi, s katero pa ni spremenila svojega tožbenega zahtevka, vloženi 5. 5. 2017, zapisala v IV. točki, da je šlo za poseg navznoter v duševno ravnovesje tožeče stranke, kot tudi navzven, brez kakršnekoli dejstvene osnove. V točki IV.5. je pojasnila, da ni problematična le vsebina inkriminiranega članka, pač pa, torej pred vsebino, predvsem njegova forma (objavljenega besedila op. tožene stranke). Pri tem tožeča stranka ocenjuje sam zapis tožene stranke kot sporen, in sicer kot posmehljiv, zbadljiv, žaljiv, poleg tega pa senzacionalističen in tendenciozen. Vrednostne ocene, ki jih tožena stranka dejansko ni podajala, saj bi bila vrednostna ocena osebnosti tožeče stranke podana, v kolikor bi tožena stranka ocenjevala osebnost tožeče stranke, je pa ocenjevala ravnanje tožeče stranke, torej tožnikovo spreminjanje priimka in imena tekom časa, je povsem sprejemljivo v trenutku, ko pride v situacijo, ko javna oseba, katera je javnosti dobro znana in nenazadnje se na to javnost tožeča stranka tudi sklicuje, ne pojasni v zadostni meri, kako je prihajalo do spremembe njenega priimka tekom časa, tekom menjave držav, političnega sistema in njegovega odraščanja in kasneje staranja.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni natančno definirala, v katere njene osebnostne pravice je bilo poseženo. Tožeča stranka je v tožbi med drugim navedla, da je prvi toženec tožniku z v tožbi opisanim ravnanjem (razžalitvijo) povzročil nematerialno škodo v obliki duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, kakor tudi, da je tožnik dobil občutek, da sta njegov ugled in dobro ime, ki ju je gradil celo življenje, s tem zapisom v celoti uničena. V prvi pripravljalni vlogi pa je tožnik jasno navedel, da prvemu tožencu očita poseg v čast in dobro ime. Tudi iz navedb, da je zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS sodbo I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 vložil ustavno pritožbo, ker meni, da je vrhovno sodišče dopustilo prekomerno svobodo izražanja na račun pravice do osebnega dostojanstva oz. do časti in dobrega imena, izhaja stališče tožnika, da je bilo poseženo v pravico do časti in dobrega imena. V isti vlogi (tč. 10) je tožnik tudi navedel, da cit. ″Povsem določene izjave (pa tudi namigovanja, insinuacije), in način, na katerega je napisan sporni članek (kako so predstavljene izjave, na čem je poudarek), vse kaže na to, da v konkretni zadevi nikakor ne gre za nevtralno in uravnoteženo poročanje o obstoju dejstev, ampak za podajanje neresničnih izjav in žaljivih vrednostnih sodb s hudimi posledicami za ugled tožnika.″ Tožnik je torej že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi določno podal navedbe o kršitvi njegove pravice do časti in dobrega imena. Sicer pa je prva tožena stranke v 3. pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 13. 12. 2017, napisala, da tožeča stranka ni dokazala niti kršitve osebnostne pravice, torej posega v čast in dobro ime, kar nedvomno kaže na to, da so bile prvi toženi stranki znane trditve tožeče stranke, v katere osebnostne pravice tožeče stranke je bilo poseženo. S pritožbeno navedbo, da posegi v osebnostne pravice niso bili natančno definirani, prihaja prva tožena stranka tako v nasprotje s svojimi navedbami v 3. pripravljalni vlogi in so tudi zato neutemeljene pritožbene navedbe v tem delu. In nenazadnje prihaja tudi sama s seboj v nasprotje v pritožbi, saj v nadaljevanju pritožbe navaja, da je razumeti iz samega postopka, da naj bi šlo za kršitev časti in dobrega imena, kar pa da je dokazni postopek na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, zanikal (te navedbe so presojene posebej še v nadaljevanju te obrazložitve). Prva tožena stranka ne pojasni, kateri pritožbeni razlog uveljavlja v zvezi s preostalimi, v prejšnji točki obrazložitve povzetimi pritožbenimi navedbami, da je (prva) tožena stranka ocenjevala ravnanje tožeče stranke in ne osebnost tožeče stranke, zato teh navedb ni moč preizkusiti. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri navedbah o poitalijančenju v spornem članku za vrednostno sodbo konkretnega ravnanja tožnika s strani prve tožene stranke in ne za kritiko tožnikove osebnosti nasploh.

21. Nedopustne so pritožbene navedbe, ki glasijo: - ″Pri tem v tč. 6. pod št. IV se tožeča stranka sklicuje na celoten članek, torej na članek kot celoto in na njegov naslov, ki ga pa tožena stranka ni niti napisala in torej ni njen izdelek, temveč je, kot pri vsakem časopisu običajno, to del uredniške politike izdajatelja medija, v katerem je bil članek (kolumna op. tožene stranke) objavljen. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na bistveno okoliščino, s katero naj bi se ugotavljal zaničevalni namen, to pa naj bi bil način izražanja, ki naj bi bil skrajno poudarjen, sarkastičen ali ironičen način izražanja. Pri tem navaja ponovno senzacionalistični naslov, ki ni v nobenem primeru plod oz. ni del članka, temveč je del uredniške politike in prepuščen v celoti izdajatelju časopisa.″; - ″Ker tožeča stranka dejansko ni vedela s katerim dejanjem naj bi prvo tožena stranka storila neko protipravno ravnanje, se je enkrat sklicevala na naslov, drugič na članek kot celoto, opisovala pisanje kot ironično, neresnično, grajala način izražanja, pri tem pa za to ni ponudila nikakršne strokovne argumentacije, ki bi njeno oceno potrdile. Gre za subjektivno oceno pooblaščenca, mogoče tudi same tožeče stranke, ki pa je, kot rečeno, le njegova subjektivna ocena, v nobenem primeru pa nima za to podane objektivne podlage. Spuščanje v način pisanja avtorja, to je prvo tožene stranke, gotovo ni v domeni tožeče stranke, saj je tožena stranka dejansko slavist, tožeča stranka pa zgodovinar, zato je opredelitev stila pisanja celo bolj v domeni tožene stranke kot same tožeče stranke.″ Prva tožena stranka je te navedbe prvič podala šele v pritožbi. Ker v pritožbi niti ne trdi, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku na prvi stopnji, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče v tej smeri ni izvedlo nikakršnega dokaza, ker za te svoje trditve tožeča stranka tudi ni predložila nikakršnega dokaza. Zgolj s pritožbeno navedbo, da kar se tiče načina pisanja, gre brez dvoma za povsem subjektivno sodbo oz. subjektivno doživljanje nekega pisanja kot izrazito žaljivega, sarkastičnega in ironičnega, pritožnik ne more ovreči ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje, da je iz načina izražanja skozi cel sporni članek razviden zaničevalni namen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (tč. 40 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je žaljiv namen razviden tudi iz spornega članka kot celote, njegovega naslova (Referenti in renegati), besednih zvez (″nenavaden tip renegatstva″, ″javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska″, ″na svojem zgledu potrdil 'pravilnost' fašistične raznarodovalne politike″) in načina izražanja. Utemeljeno je pritrdilo tožniku, da je pri presoji kolizije pravic treba upoštevati celoten kontekst podanih navedb in način izražanja. Kot je že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da SSKJ opredeljuje besedo renegat (nav. slabšalno odpadnik, navadno narodni: postati renegat/narodni renegat) kot pejorativno, in upravičeno ocenilo, da pri tem ni zanemarljivo, da je ta beseda uporabljena v naslovu spornega članka, kar dodatno nakazuje na zaničljiv namen prve tožene stranke.

22. Prva tožena stranka je prvič šele v pritožbi podala tudi naslednje navedbe cit. ″Da je tožena stranka več kot upravičeno zapisala omenjeno vsebino, katere del naj bi bil sporen, je nenazadnje razvidno tudi iz tako imenovanega zdravniškega potrdila, za katerega je tožeča stranka pojasnila, da bo predložen na prvem naroku za glavno obravnavo, bil pa je predložen v ponovljenem postopku 6. 6. 2022. To potrdilo v celoti dejansko tudi potrjuje navedbe tožene stranke, in sicer da gre za vrsto Slovencev, ki ne čuvajo svoje narodne identitete na način, ki bi se zdel toženi stranki primeren. Pri tem je seveda samo predstavljanje prijatelja - zdravnika tožeče stranke za ta postopek relevantno zgolj glede zapisa priimka, vendar oseba v slovenskem prostoru ne nastopa kot politično in znanstveno izpostavljeno, za razliko od tožeče stranke. Zdravniško potrdilo, ki naj bi služilo kot dokaz za zdravstvene težave, ki jih ima tožeča stranka zaradi ravnanja tožene stranke, je namreč podpisal dr. K. K., družinski zdravnik, potrdilo pa je opremljeno z žigom dr. K. L. medico chirurgo, torej gre za poitalijančen priimek K. v L., enako tudi zavaja z nazivom družinski zdravnik, saj iz njegovega žiga izhaja, da gre za medico chirurgo, skratka za zdravnika kirurga. Potrdilo je bilo izdano leta 2015 izključno za potrebe sodišča in je sicer lahko uporabljeno za katerokoli zadevo in ne za konkreten postopek, saj je bil sporni članek objavljen 13. 6. 2011, zdravniško potrdilo pa govori že o nekaj letih zdravljenja zaradi psihosomatskih težav ob nastali psihični travmi, ki mu jo je povzročil spor, obravnavan tudi na sodišču. Kot je znano, je tožeča stranka imela spor, ki ga ni zanikala, tudi v tem postopku ne, s piscem M. M. in očitno uporablja omenjeno zdravniško potrdilo za različne postopke.″, razen navedbe v tem citatu, da zdravniško potrdilo govori že o nekaj letih zdravljenja zaradi psihosomatskih težav ob nastali psihični travmi. Ker v pritožbi niti ne trdi, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku na prvi stopnji (na glavni obravnavi 6. 6. 2022 je prva tožena stranka sicer podala navedbe v zvezi z vloženim zdravniškim potrdilom, kar pomeni, da bi lahko takrat podala tudi zgoraj povzete navedbe), jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zdravniško potrdilo dr. K. K. z dne 8. 7. 2015 je predlagala tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi v dokaz svojih trditev o nematerialni škodi in ne prva tožena stranka v dokaz svojih navedb, zato je neutemeljeno sklepanje prve tožene stranke, da omenjeno potrdilo v celoti potrjuje navedbe tožene stranke ob tožnikovem zaslišanju na obravnavi pred izdajo sodbe, to je bilo 6. 6. 2022. 23. Ne drži, da tega, da bi pisanje tožene stranke poseglo v njeno čast, tj. v njeno dojemanje samega sebe, tožeča stranka ni omenila niti z besedo, če pritožba s tem misli na navedbe stranke, saj je že v tožbi navedla, da je pisanje/razžalitev prvega toženca zanjo predstavljalo hudo psihično travmo in da se od takrat že vrsto let zdravi zaradi psihosomatskih težav. Ob tem, da se razžalitev evidentno nanaša na razžalitev časti in dobrega imena, je tožeča stranka že s temi navedbami v tožbi podala trditve, da je prišlo s pisanjem do posega v njeno čast, t.j. v njeno dojemanje samega sebe. Prva tožena stranka nadalje navaja, da tožeča stranka verjetno ni utrpela kršitve časti, tj. lastnega dojemanja svoje vrednosti, saj da o tem ni znala ničesar izpovedati, kar pa tudi ne drži, saj je tožnik na glavni obravnavi 6. 6. 2022 o tem izpovedal in izpostavil, da ga je to, da je bil napaden na povsem krivičen način s slovenske strani, vznemirjalo, da je bil to zanj en zelo hud šok, in da se od te obtožbe še ni opomogel. Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek pravilno zaključilo, da navedbe prve tožene stranke v članku prekomerno posegajo v tožnikovo pravico do dobrega imena in časti, saj gre pri navedbah za vrednostno sodbo brez ustrezne zadostne dejstvene podlage, v ospredju pa je zaničevalni namen, ki brez dvoma krni ugled tožnika. In pravilno nadalje zaključilo, da podane sporne navedbe s strani prve tožene stranke predstavljajo protipravno ravnanje, torej eno od predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje glede na celotno obrazložitev izpodbijane sodbe utemeljeno ni sledilo navedbam prve tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2017, ki jih ponavlja v pritožbi, da prva tožena stranka s pisanjem ni omajala samozavesti tožeče stranke, nasprotno, tožeča stranka se v javnem prostoru RS ves čas aktivno izpostavlja, piše, nastopa na nacionalni televiziji, na različnih javnih tribunah in podobno, ter da je tožeča stranka predložila in se sklicevala na vrsto pisem podpore, celo peticij v tožnikovo podporo, kar kaže, da tudi tožnikovemu dobremu imenu pisanje ni niti najmanj škodilo. Te pritožbene navedbe predstavljajo lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo.

24. Nedopustne, ker prva tožena stranka ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da jih podaja prvič šele v pritožbi, so tudi pritožbene navedbe, da se Tednik C. ne izdaja v takšnem številu izvodov, da bi ljudje tožečo stranko napadali, zmerjali in prepoznavali po tem pisanju, temveč ga prepoznavajo kot osebo, ki se po lastni želji izpostavlja v javnosti, predvsem na levem političnem polu, in da je tožena stranka tako kot tožeča stranka univerzitetni profesor s pravico do avtonomnega mišljenja (prvi odstavek 337. člena ZPP).

25. Prva tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, cit. ″Tožena stranka pa je šele po obravnavi, na kateri je tožnik omenjal svoje nadaljnje literarno delo, poiskala in tudi našla knjigo, ki jo je tožeča stranka izdala v letu 2020 z naslovom ... Knjiga je opremljena na zadnji platnici s citatom iz spornega zapisa toženca, in sicer: ″B. B. je stopil v nenavaden tip renegatstva ...″ Torej leta 2020 tožeča stranka svojo knjigo opremi tako z zapisom tožene stranke, zaradi katerega so po njegovih izjavah kršene njegove osebnostne pravice, in si na ta način očitno želi izboljšati prodajo. Znano je, da se na zadnji strani platnic naredijo reklamni izseki, ki naj bi privabili kupca, in ravno pisanje tožene stranke je očitno nekaj, na kar pri prodaji svoje knjige računa tožeča stranka. V času, ko naj bi trpel, je očitno plodno pisal knjige in jih tudi objavljal. Težko je verjeti, da oseba, ki je pod vplivom različnih antianksioznih tablet s hudimi bolečinami v želodcu, nespečnostjo ipd., plodno sodeluje v političnem in kulturnem življenju RS. /.../ Tako pride do paradoksa, ko se toženi stranki kot avtorju prepoveduje nadaljnje kršenje osebnostnih pravic z besedilom, ki ga objavi tožeča stranka na svoji knjigi in ga še leta 2020 ponudi bralcev. Jasno je, da kot avtor tožnik želi doseči čim širši krog bralcev in zato mirno brez duševnih bolečin zlorabi avtorsko delo tožene stranke, za katero pa od sodišča zahteva, da ga ne uporablja. Torej avtor naj bi (verjetno prav: nebi) uporabljal svojega dela, ga pa uporablja tožeča stranka. Tukaj je več kot očitno, da je tožba sama absurd in da je sodba sodišča paradoks ob upoštevanju, da bi sodišče vedelo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se avtorju prepove kršenje osebnostnih pravic s tekstom, ki ga objavlja ″žrtev″ kršitve v komercialne namene. /…/ Tožena stranka predhodno ni vedela za to, da se njeno pisanje uporablja za reklamo knjige tožeče stranke, ni vedela, da je pravzaprav tožeča stranka sama vzdrževala in obnavljala ter javnost seznanjala z zapisom tožene stranke, nato pa trdila, da zaradi tega trpi./…/ Tožeča stranka si je verjetno najkasneje ob izdaji knjige ... omilila vse bolečine in povrnila dobro ime, za to pa uporabila tudi tisto, kar se toženi stranki prepoveduje.″ Vse te navedbe so nedopustne, prav tako pa je nedopusten dokaz, vložen v zvezi s temi navedbami - priloga B20 (fotokopija naslovnice, prve strani in zadnje platnice knjige ...). Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 6. 6. 2022, so bili na naroku prisotni tožnik in njegov odvetnik in prvi toženec in njegova odvetnica. Na naroku je bil zaslišan tožnik, ki je med drugim izpovedal, da ima tekst odstavka (iz članka z naslovom Referenti in renegati) tam na knjigi, ki jo je izdal ob svoji 80-letnici in ki ima naslov ..., in da je ta stavek, ki ga je tako prizadel, dal kot oznako svojega dela. Ter še, da so to članki, ki jih že 45 let objavlja v dnevniku ..., vsak teden in v katerih zelo pogosto govori v prid slovenski stvarnosti v Trstu in na Primorskem. Ne drži, kar navaja prva tožena stranka v pritožbi, da tega dokaza (priloga B 20) ni mogla uporabiti, ker da je bila knjiga izdana leta 2020, tako da je bila z rokom do zaključka prve glavne obravnave že tako ali tako prekludirana, za ta zapis na zadnji strani knjige tožeče stranke pa je izvedela šele po prejemu sodbe. Za knjigo je lahko izvedela že pred glavno obravnavo 6. 6. 2022, saj je bila izdana leta 2020 (ker je to dejstvo nastopilo po prvem naroku glavne obravnave, bi ga lahko uveljavljala tudi po koncu prvega naroka - tretji odstavek 286. člena ZPP), gotovo pa je zanjo izvedela, glede na zgoraj obrazloženo, na glavni obravnavi 6. 6. 2022, saj se je tožnik v izpovedbi skliceval na to knjigo. Zato ne drži, da je za zapis na zadnji strani knjige izvedela šele po prejemu sodbe. Po obrazloženem prva tožena stranka ni izkazala, da brez svoje krivde zgoraj povzetih navedb ni mogla navesti, predloženega dokaza (B20) pa ne predlagati, že na glavni obravnavi dne 6. 6. 2022 oziroma do konca glavne obravnave, zato so te, v pritožbi prvič podane navedbe in predložen dokaz, nedopustni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neutemeljena pritožbena graja, da je ob upoštevanju novega dokaza skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi jasno, da je sodba pod tč. II. in III. neutemeljena in v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni in dokazom, ki se prilaga tej pritožbi.

26. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre vsekakor tudi za kršitev materialnega prava, saj ni dokazane škode, niti vzročne zveze med navedbami o škodi in pisanjem tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstojijo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in o škodi podalo razloge v tč. 44 do 46, o vzročni zvezi pa v tč. 47 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni res, da tožnik o nobeni odškodnini sploh ni ničesar vedel oziroma da je izrecno izjavil, kaj s tožbo zahteva, in med temi zahtevki ni bilo govora o nobeni odškodnini. Tožnik je namreč, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 6. 6. 2022 na vprašanje, če ve, kakšno odškodnino vtožuje v tem postopku, izpovedal, da predvsem, in torej ne izključno, zahteva javno opravičilo, zato ne drži, da med temi zahtevki ni bilo govora o nobeni odškodnini.

27. Po obrazloženem so se izkazali za neutemeljeni pritožbeni očitki prve tožene stranke, da je sodišče o glavni stvari odločilo v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je zmotno uporabilo materialno pravo.

28. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, s katero izpodbija (zgolj) odločitev o pravdnih stroških, in posledično pritožba tožene stranke v delu, v katerem sicer resda nekonkretizirano izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Tožnik uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka, saj naj bi stranki uspeli vsaka s približno 50 %. Tožnik meni, da je tako stališče napačno in nezakonito, sodišče pa odločitve ni obrazložilo, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 336. členom ZPP. Navaja, da je v tožbi postavil tri ločene zahtevke, in sicer zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic po 134. čl. OZ, zahtevek za objavo opravičila na podlagi 178. čl. OZ in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode po 179. čl. OZ. Napačno je stališče sodišča, da je tožnik uspel delno, oziroma samo do polovice. Tožnik meni, da je v celoti uspel z enim zahtevkom (100 %) in z dvema (če se šteje, da znižanje zahtevanih sodnih penalov predstavlja tožnikov neuspeh) v celoti po temelju in do polovice po višini (skupaj 75 %), zato je stališče sodišča, da je tožnik v pravdi zmagal samo do polovice, nepravilno oziroma nezakonito. Tožnik je, upoštevaje vse zahtevke, na koncu uspel v 83 %, kar je več kot polovica. Sodišče je pri odločanju o stroških torej napačno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Moralo bi odločiti, upoštevaje, da je tožnik v pravdi zmagal v deležu 83 %, in glede na ta delež uspeha strank po medsebojnem pobotanju razliko v stroških naložiti v plačilo eni od strank. Celo več, glede na ″vse okoliščine primera″ oziroma dejstvo, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso postali posebni stroški, bi bila še bolj na mestu uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP in sklep, da mora tožena stranka tožniku povrniti vse pravdne stroške. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločitev o pravdnih stroških v izpodbijanem delu spremeni in predlogu tožnika v celoti ugodi ter da prvi toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo do plačila.

29. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških obrazložilo v 51. točki. Navedlo je, da izrek o pravdnih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena in četrtem odstavku 163. člena ZPP, ki med drugim določa, da v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta pravdni stranki uspeli vsaka s približno 50 %, zato je glede plačila pravdnih stroškov odločilo, kot izhaja iz VII. točke izreka sodbe (da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka).

30. Četudi je sodišče prve stopnje navedlo, da izrek o stroških temelji tudi na četrtem odstavku 163. člena ZPP, to ne drži, saj odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške, ne terja izdaje še posebnega sklepa o višini stroškov. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da odločitve sodišča, temelječe na oceni, da sta pravdni stranki uspeli vsaka s približno 50 %, ni mogoče preizkusiti, saj so bili v tožbi postavljeni trije ločeni zahtevki, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti oceno o približno 50 % uspehu tožeče in prve tožene stranke v pravdi. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na sprejeto odločitev o glavnih zahtevkih pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel samo do polovice. Zaradi zmotnega zaključka, da vsaka stranka krije svoje stroške, sodišče prve stopnje ni presojalo potrebnosti pravdnih stroškov, ki sta jih priglasila tožnik stranka in prvi toženec. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika in posledično pritožbi prvega toženca v tem delu in razveljavilo odločitev o pravdnih stroških v VII. točki izreka sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in prvi odstavek 355. člena ZPP), ker navedene kršitve glede na njeno naravo in navedene pomanjkljivosti ni moglo samo odpraviti, saj bi bila sicer pravdnim strankam odvzeta možnost pravnega sredstva zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje bo moralo pri sprejemu nove odločitve o stroških upoštevati, da je pravnomočna odločitev o pravdnih stroških, ki jih mora tožeča stranka povrniti drugi toženi stranki, sprejeta v sodbi IV P 2348/2015 z dne 14. 3. 2018 v zvezi s s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 39/2019 z dne 11. 7. 2019 - prvi stavek v tč. I izreka sodbe.

31. Sicer pa je pritožbo prvega toženca pritožbeno sodišče zavrnilo in v še izpodbijanih in nerazveljavljenih delih (I., II., III., IV. in VI. točka izreka) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Glede teh delov namreč pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Primerjaj z višino odškodnin v zadevah, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče: II Ips 111/2002; II Ips 339/2000, II Ips 319/21000, II Ips 627/2001, II ips 528/2007.