Jedro

Tožnica (ki je bila v zadevi P 135/2007 tožena stranka), je v tisti zadevi dne 20.1.2005 vložila laično vlogo, naslovljeno z "Ugovor tožene stranke na sklep št. 001 I 2004/01524, podrejeno pobotni ugovor in nasprotna tožba". Naslov vloge ne omogoča zaključka, da je bila nasprotna tožba vložena le kot pobotni ugovor. Da nasprotna tožba ni bila vložena kot pobotni ugovor, še bolj jasno izhaja iz vsebine te vloge.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka(1)) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici(2)) znesek 2.665,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 606,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji toženka uporabe vozila ni onemogočila z odvzemom vozila, temveč z odvzemom prometnega dovoljenja. Tožbeni zahtevek za plačilo 2.665,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni zastaran. Odškodninsko terjatev, ki je predmet nasprotne tožbe z dne 22.9.2010, je zoper toženko vtoževala že z nasprotno tožbo z dne 20.1.2005, vloženo v pravdni zadevi P 135/2007 hkrati z ugovorom zoper sklep o izvršbi in pobotnim ugovorom. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je nasprotno tožbo z dne 20.1.2005 vložila le podrejeno. Če bi jo vložila podrejeno, bi tudi napisala, da vlaga podrejeno nasprotno tožbo, pa tega ni storila. Ker je v pravdni zadevi P 135/2007 na poziv sodišča, ali vztraja pri pobotnem ugovoru, dne 2.9.2011 izjavila, da pobotni ugovor umika, sodišče prve stopnje o njem ni odločalo. Pobotni ugovor je umaknila, ker je bilo takrat že nesporno, da toženki (v pravdni zadevi P135/2007 tožeči stranki) ničesar ne dolguje. Da ne gre za podrejeno nasprotno tožbo, izhaja tudi iz dejstva, da je toženka odgovorila na nasprotno tožbo z dne 20.1.2005, na nasprotno tožbo z dne 22.9.2010 pa ni odgovorila. Tožnica je ves čas postopka v zadevi P 135/2007 zatrjevala in dokazovala nastanek škode in je že leta 2007 zahtevala, da se o tožbenem zahtevku toženke odloči, pa je prejela odgovor, da zadeva po sodnem redu še ni na vrsti. Tako je na odločitev čakala skoraj pet let, v tem času pa naj bi njen zahtevek zastaral. Takšno stališče sodišča prve stopnje jo postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi s toženko. Pravnega temelja za vložitev tožbe ni imela do zaključka postopka v zadevi P 135/2007, v kateri je dokazala, da je vse svoje obveznosti do toženke poravnala, zato je šele takrat začel teči zastaralni rok. V primeru, da bi še imela kakšno obveznost do toženke, pravni temelj za vložitev tožbe ne bi obstajal, ker ne bi obstajali vsi elementi odškodninske odgovornosti (znan storilec, protipravnost ravnanja in škoda). Poleg tega je z nasprotno tožbo z dne 20.1.2005 zahtevala predvsem povračilo stroškov kasko zavarovanja, najemnine za najem vozila ter najemnine vozila od 20.2.2004 do 31.1.2005 in dalje 345 dni, v nasprotni tožbi z dne 22.9.2010 pa je poleg navedenega zahtevala še povračilo nadaljnje škode zaradi nezmožnosti uporabe vozila zaradi odvzema prometnega dovoljenja, ki ji še vedno nastaja.

3.Na pritožbo je odgovorila toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

6.Po stališču sodišča prve stopnje je bil tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v višini 2.665,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 dalje, ob vložitvi tožbe 22.9.2010 že zastaran, zato ga je zavrnilo. Zaključilo je, da je ob vložitvi tožbe 22.9.2010 že potekel: 1.) triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ), saj je tožnica zvedela za storilca 20.2.2004, za škodo pa najkasneje 31.1.2005, 2.) triletni zastaralni rok, ki velja v primeru, če je škoda nastala s kršitvijo obveznosti iz pogodbe o leasingu (tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi z 351. členom OZ), saj je zadnja anuiteta po pogodbi zapadla 20.1.2003, 3.) triletni zastaralni rok od vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od dne 31.1.2005 (347. člen OZ).

7.Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila nasprotna tožba z dne 20.1.2005 vložena kot pobotni ugovor, ki bi ga sodišče presojalo le v primeru, če bi vsaj delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi v pravdni zadevi P 135/2007. Tožnica (ki je bila v zadevi P 135/2007 tožena stranka), je v tisti zadevi dne 20.1.2005 vložila laično vlogo, naslovljeno z "Ugovor tožene stranke na sklep št. 001 I 2004/01524(3), podrejeno(4) pobotni ugovor in nasprotna tožba". Naslov vloge ne omogoča zaključka, da je bila nasprotna tožba vložena le kot pobotni ugovor. Da nasprotna tožba ni bila vložena kot pobotni ugovor, še bolj jasno izhaja iz vsebine te vloge. V njej tožnica tožbeni zahtevek na plačilo 638.863,00 SIT (2.665,93 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov natančno specificira in opredeli z dejstvenim substratom, ki po vsebini ustreza dejstvenemu substratu iz nasprotne tožbe z dne 22.9.2010. V predzadnjem odstavku tožnica predlaga, da se tožbeni zahtevek toženke v celoti kot neutemeljen zavrne, toženki pa se naloži plačilo zneska 638.863,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Glede na navedeno je jasno, da je tožbeni zahtevek na plačilo 638.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi nepogojen, povsem samostojen in od pobotnega ugovora neodvisen tožbeni zahtevek (umik pobotnega ugovora na naroku 2.9.2011 v zadevi P 135/2007 tako ne inkludira tudi umika nasprotne tožbe). V nadaljevanju postopka v zadevi P 135/2007 vložena nasprotna tožba z dne 22.9.2010, v kateri je tožnica postavila tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati 2.665,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 dalje, predstavlja le v pravni jezik prevedeno nasprotno tožbo z dne 20.1.2005. Slednjo je tožnica omenjala tudi v nadaljnjih vlogah, vloženih v postopku v zadevi P 135/2007 (npr. v vlogi z dne 25.8.2010). Okoliščina, da se tožnica v vlogi z dne 22.9.2010 in pri umiku pobotnega ugovora ni sklicevala na predhodno vloženo nasprotno tožbo, glede na povedano ne spreminja zaključka, da je tožnica z (nasprotno) tožbo zahtevala plačilo odškodnine v znesku 2.665,93 EUR od toženke že dne 20.1.2005, kar je pred potekom v 6. točki obrazložitve pojasnjenih zastaralnih rokov.

8.Sicer pa ni utemeljena pritožbena navedba, da je začelo zastaranje odškodninske terjatve teči šele po zaključku zadeve P 135/2007, v kateri je bilo ugotovljeno, da je tožnica vse svoje obveznosti do toženke poravnala.

9.Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo 2.665,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005, saj ta v delu, v katerem se prekriva s tožbenim zahtevkom, postavljenim dne 20.1.2005, nedvomno ni zastaran. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da v zadevi P 135/2007 dne 20.1.2005 ni bila vložena nasprotna tožba, temveč pogojni pobotni ugovor, ki je bil kasneje umaknjen, ni ugotavljalo, ali sta tožbena zahtevka z dne 20.1.2005 in 22.9.2010 (slednji je predmet odločanja v obravnavani zadevi P 193/2010) z vidika posameznih odškodninskih postavk in zakonskih zamudnih obresti identična. Če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek z dne 22.9.2010 od tožbenega zahtevka z dne 20.1.2005 odstopa tako, da tožnica z njim zahteva glede posameznih postavk višji znesek ali več zakonskih zamudnih obresti (glede na začetek teka zakonskih zamudnih obresti(5), bo moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti zaradi zastaranja. Okvir, v katerem odškodninska terjatev iz nasprotne tožbe z dne 22.9.2010 ob njeni vložitvi ni bila zastarana, namreč določa vtoževana odškodninska terjatev iz nasprotne tožbe z dne 20.1.2005. 11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju uporabljalo označbo toženka tudi, ko bo govorilo o postopku v zadevi P 135/2007, v katerem je bila toženka tožeča stranka

(2) Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju uporabljalo označbo tožnica tudi, ko bo govorilo o postopku v zadevi P 135/2007, v katerem je bila tožnica tožena stranka.

(3) Gre za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine,

(4) Da tudi uveljavljanje eventualnega zahtevka povzroči vse materialnopravne učinke vložitve tožbe – predvsem si tožnik s tem zavaruje zastaralne in prekluzivne roke, izhaja iz A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 169. (5) Npr. da s tožbenim zahtevkom z dne 22.9.2010 zahteva zakonske zamudne obresti že od dne 31.1.2005, medtem ko s tožbenim zahtevkom z dne 20.1.2005 zahteva zakonske zamudne obresti šele od dne 1.2.2005