Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje na odločitev hrvaškega sodišča v kazenskem postopku, torej na tujo kazensko sodbo, ne more biti vezano v smislu določbe 14. člena ZPP, saj predmetna tuja sodna odločba ni bila priznana v Republiki Sloveniji v predpisanem postopku.

Vzročno zvezo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo. Vožnja z več kot 0,5 g/kg alkohola v krvi namreč v razmerju med pogodbenima strankama pomeni kršitev pogodbene obveznosti. Zaradi te kršitve obveznosti je tožbeni zahtevek zavarovalnice odškodninske narave. V Splošnih pogojih je zato dogovorjena zavarovalčeva obveznost vrniti zavarovalnici del zneska, ki ga je morala zaradi obvezne narave zavarovanja plačati oškodovanki in sorodnikom umrlega. Te svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti v primeru kršitve pogodbe se toženec razbremeni le, če on, in ne tožnica, dokaže neobstoj vzročne zveze med svojo alkoholiziranostjo in nastankom škode. Izjema od pravila o izgubi zavarovalnih pravic je namreč določena v korist zavarovanca, zato je tudi dogovorjeno, da je to njegovo dokazno breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi opr. št. VL 33273/2014 z dne 17. 3. 2014 ostane v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 10.568,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 6. 2013 dalje do plačila in znesek 1.431,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 8. 2013 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 54,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 4. 2014 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 2.186,41 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku na Hrvaškem. Sodišče prve stopnje je vezano na tujo sodno odločbo v smislu 14. člena ZPP le, če je najprej izveden postopek priznanja le-te v skladu z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 z dopolnitvami, v nadaljevanju ZMZPP), pri čemer je treba upoštevati tudi pogodbo med Slovenijo in Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Tožnica ni trdila, da bi bil izdan poseben sklep o priznanju predmetne hrvaške sodne odločbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi odločati o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZPP). Tudi v primeru priznanja bi bilo pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku na Hrvaškem, le glede obstoja tistih dejstev, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče ter kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z navedeno določbo ugotovilo, da je v celoti vezano na sodbo hrvaškega sodišča - tudi glede stopnje alkoholiziranosti toženca. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede toženčeve alkoholiziranosti sploh ni ugotavljalo in v zvezi s slednjim ni izvedlo nobenih dokazov. Toženec je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da v času prometne nesreče ni bil alkoholiziran. Poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo upoštevati strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave in izvedenstvo "A. A." z dne 27. 6. 2012, saj postopek odvzema krvi in urina na Hrvaškem ni bil pravilno izveden. Ni namreč jasno, kateri osebi sta bila kri in urin odvzeta oziroma iz listin ne izhaja, da so bili vzorci, ki so bili poslani na Center za forenzične preiskave, odvzeti ravno tožencu. Na obrazcu "Lječnički pregled"1 z dne 17. 6. 2012 namreč nista navedena ime in priimek osebe, kateri naj bi bila kri in urin odvzeta, spodaj na obrazcu se nahaja žig Klinične bolnice ..., nikjer pa ni podpisa zdravnika, ki naj bi tožencu odvzel kri in urin. Iz obrazca izhaja tudi, da je številka odvzetega vzorca krvi 08031, številka odvzetega vzorca urina pa ravno tako 08031. Poleg tega je tožencu kri odvzel policist, kot izhaja iz listine "Otpusno pismo"2 z dne 27. 6. 2012, kar je v nasprotju s Pravilnikom o načinu in postopku odvzema krvi in urina zaradi ugotavljanja koncentracije alkohola in psihoaktivnih snovi ("Narodne novine", št. 107/99). Popolnoma nelogično je, da se na obrazcu, ki ga je izdala policija ("Zahtjev za utrđivanje stupnja alkoholiziranosti, zahtjev ua utrđivanje prisustva opojnih droga i psihoaktivnih tvari"3) in obrazcu, ki naj bi ga izdala Klinična bolnica ... ("Zdravniški pregled"), nahaja podpis iste osebe. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec v svoji izpovedbi ni niti zatrjeval, da mu vzorci v bolnišnici ne bi bili odvzeti (glede na to, da je v dokazilu B7 navedeno, da je bil toženec pri zavesti), je popolnoma v nasprotju z njegovimi navedbami, do katerih pa se sodišče sploh ni opredelilo. V primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo (z izvedencem) stopnjo toženčeve alkoholiziranosti nad dovoljeno mejo, pa bi moralo presojati tudi utemeljenost njegovih ugovorov, in sicer da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter da so udeleženci v prometni nesreči soodgovorni za njen nastanek. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje o vezanosti na kazensko sodbo tudi glede obstoja vzročne zveze in ugotovitve o pravilni vožnji soudeležencev prometne nesreče. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca, da alkoholiziranost ni vplivala na nastanek škode, temveč je do škode prišlo zaradi napake na krmilnem sistemu avtomobila.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje na odločitev hrvaškega sodišča v kazenskem postopku, torej na tujo kazensko sodbo, ne more biti vezano v smislu določbe 14. člena ZPP4, saj predmetna tuja sodna odločba ni bila priznana v Republiki Sloveniji v predpisanem postopku.

6. Nima pa pritožba prav, da bi morala biti le-ta priznana v skladu z določbami 94.-107. člena ZMZPP oziroma Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 10/94, v nadaljevanju BHRPPCK). Toženec neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju v skladu s šestim odstavkom 108. člena ZMZPP.

7. V Republiki Sloveniji veljajo od njene pridružitve Evropski uniji različna pravila za priznanje sodnih odločb, izdanih v državah članicah Evropske unije in za priznanje sodnih odločb, izdanih v državah nečlanicah. Določbe ZMZPP veljajo le za države nečlanice Evropske unije, zato se za priznanje sodbe izdane v Republiki Hrvaški ne morejo uporabiti5. Poleg tega so predmet urejanja po ZMZPP le civilnopravna razmerja (tudi v primerih, ko slovensko sodišče odloča o priznanju tuje sodne odločbe).6 Ker sodba sodišča na Hrvaškem ni bila izdana v civilnopravni zadevi - temveč v kazenski - tudi sicer (če bi šlo za državo nečlanico Evropske unije) v ZMZPP ne bi bilo podlage za njeno priznanje v Republiki Sloveniji. Prav tako se tudi BHRPPCK v skladu z 20. členom uporablja le za priznanje tistih sodnih odločb, ki so bile izdane v civilnih zadevah. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno s šestim odstavkom 108. člena ZMZPP o priznanju hrvaške kazenske sodne odločbe odločiti kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za obravnavani postopek.7

8. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je vezano na sodbo Občinskega kazenskega sodišča v Zagrebu opr. št. KO-1652/12 z dne 16. 3. 2015 v smislu 14. člena ZPP, pa pritožba v zvezi s slednjim izpodbija zgolj ugotovitev sodišča o stopnji alkoholiziranosti toženca8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede toženčeve alkoholiziranosti ni ugotavljalo ter da v zvezi s tem ni izvedlo dokazov, ker je menilo, da je vezano na sodbo hrvaškega sodišča v celoti. Sodišče prve stopnje je štelo, da je vezano na hrvaško sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja (povzročitve prometne nesreče s hudo posledico) in kazenske odgovornosti toženca, ne pa tudi glede njegove alkoholiziranosti. V zvezi s slednjim je namreč ugotavljalo dejansko stanje in izvedlo dokazni postopek. Toženec tako z navedenimi pritožbenimi očitki izpodbija dejansko stanje glede (stopnje) alkoholiziranosti.

9. Če pritožnik z navedbo, da sodišče ni izvedlo dokazov glede ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti uveljavlja (tudi) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa so takšni očitki presplošni, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.9 Toženec v nadaljevanju pritožbe zgolj navrže, da bi moralo sodišče, v primeru, da bi ugotovilo (z izvedencem) stopnjo toženčeve alkoholiziranosti nad dovoljeno mejo, presojati tudi utemeljenost toženčevih ugovorov. Dokazni predlog za postavitev izvedenca toksikologa je podala zgolj tožnica10, zato se toženec na neizvedbo le-tega ne more uspešno sklicevati v pritožbi.11 Tudi sicer pa je potrebno zatrjevano kršitev grajati v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP12, česar pa toženec prav tako ni storil. 10. Tožnica uveljavlja regresni zahtevek na temelju obveznega zavarovanja. Zavarovanec na podlagi 4. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-10-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji) izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo upravlja pod vplivom alkohola. Med drugim se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač v krvi več kot 0,50 grama alkohola na kilogram krvi.

11. Tožnica je kot dokaz, da je imel toženec v krvi večjo koncentracijo alkohola od dovoljene, priložila policijski zapisnik (priloga A1) ter predlagala vpogled v kazenski spis sodišča na Hrvaškem, in sicer v zapisnik o odvzemu krvi in urina, izvid in mnenje Centra za forenzične preiskave, izvedenca toksikologa, ki bi na podlagi zapisnika o odvzemu krvi in urina toženca podal mnenje o koncentraciji alkohola v krvi ter vpogled v kazenski sodbi sodišč na Hrvaškem13. Sodišče je naložilo tožencu, da predloži vsa dokazila iz spisa, ki jih je predlagala tožnica, tožnici pa naložilo, da za overjen prevod listin plača predujem. Nadalje je tožencu naložilo še, da v prevodu predloži sodbi ter dokazila glede ugotovitve alkoholiziranosti toženca. Toženec je predložil sodbi v overjenem prevodu (priloga B3 in B4) ter neprevedene listine, in sicer obrazec zdravniški pregled (priloga B5), zahtevo za ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti, zahtevo za ugotavljanje prisotnosti opojnih drog in psihoaktivnih snovi (priloga B6), odpustno pismo (priloga B7) in strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave in izvedenstvo (priloga B8), pri čemer je slednje listine označil kot dokazne predloge. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse zgoraj navedene dokaze, razen dokaza z izvedencem toksikologom.

12. V regresnem sporu med zavarovancem in zavarovalnico mora zavarovalnica dokazati dejstvo, ki po Splošnih pogojih pomeni zavarovančevo kršitev te pogodbe (v konkretnem primeru vožnjo pod vplivom alkohola). Tožnica je za slednje dejstvo predložila zgoraj navedene dokaze, s tem pa procesno dokazno breme o stopnji toženčeve alkoholiziranosti prevalila na toženca. Toženec v zvezi z navedbami, da v času prometne nesreče ni bil alkoholiziran oziroma da je imel manj kot 0,5 g/kg alkohola v krvi, ni predlagal nobenega dokaza.

13. Navajal je le, da se strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave in izvedenstvo ne sme upoštevati, ker postopek odvzema krvi in urina na Hrvaškem ni bil pravilno izveden. Trdil je, da ni jasno, kateri osebi sta bila kri in urin odvzeta oziroma da iz listin ne izhaja, da so bili vzorci, ki so bili poslani na Center za forenzične preiskave, odvzeti ravno tožencu. Nadalje je navajal, da iz odpustnega pisma izhaja, da mu je kri odvzel policist. 14. Očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do slednjih trditev, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da iz odpustnega pisma očitno izhaja, da je tožencu kri v urgentni ambulanti odvzela strokovna policijska oseba, vendar pa se je pri odločitvi (kljub takemu zapisu v odpustnem pismu) v skladu s prosto presojo dokazov pravilno oprlo na ugotovitve strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave in izvedenstvo (priloga B8), ki so bile upoštevane tudi v sodbah obeh sodišč v Republiki Hrvaški (priloga B3 in B4)14, in sicer da je imel toženec v krvi 0,63 g/kg, v urinu pa 1,23 g/kg alkohola ter da je na podlagi nadaljnjih analiz in podatkov ugotovljena dokončna koncentracija alkohola v krvi 0,96 g/kg. Sodišče prve stopnje je s tem zaključkom odgovorilo tudi na navedbe toženca, da ni jasno, kateri osebi sta bila kri in urin odvzeta. Iz strokovnega mnenja namreč evidentno izhaja, da gre za toženca. Vse ostale toženčeve navedbe (da na listini "Zdravniški pregled" nikjer nista navedena ime in priimek osebe, kateri naj bi bila kri in urin odvzeta, da se spodaj na obrazcu nahaja žig Klinične bolnice ..., nikjer pa ni podpisa zdravnika, ki naj bi tožencu odvzel kri in urin, da iz obrazca izhaja, da je številka odvzetega vzorca krvi 08031, številka odvzetega vzorca urina pa ravno tako 08031)15 niso pravno relevantne za odločitev v predmetni zadevi. Toženec z njimi ne more izkazati, da vzorci, ki so bili poslani na Center za forenzične preiskave in izvedenstvo, niso njegovi. Sodišču prve stopnje se do takšnih nerelevantnih navedb ni bilo potrebno opredeliti. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni.16

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka prepričljivo ugotovilo, da je imel toženec v času prometne nesreče več kot 0,5 g/kg alkohola v krvi.

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe 14. člena ZPP ni ugotavljalo vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vezano na hrvaško kazensko sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ne pa tudi glede obstoja vzročne zveze.

17. Vzročno zvezo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo. Vožnja z več kot 0,5 g/kg alkohola v krvi namreč v razmerju med pogodbenima strankama pomeni kršitev pogodbene obveznosti. Zaradi te kršitve obveznosti je tožbeni zahtevek zavarovalnice odškodninske narave. V Splošnih pogojih je zato dogovorjena zavarovalčeva obveznost vrniti zavarovalnici del zneska, ki ga je morala zaradi obvezne narave zavarovanja plačati oškodovanki in sorodnikom umrlega. Te svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti v primeru kršitve pogodbe se toženec razbremeni17 le, če on, in ne tožnica, dokaže neobstoj vzročne zveze med svojo alkoholiziranostjo in nastankom škode. Izjema od pravila o izgubi zavarovalnih pravic je namreč določena v korist zavarovanca, zato je tudi dogovorjeno, da je to njegovo dokazno breme. Zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe predvsem takrat, ko do nastanka škode pride iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode (na primer ravnanje drugega, nenadna okvara na vozilu itd.).18 Toženec je v postopku na prvi stopnji navajal, da alkoholiziranost ni vplivala na nastanek škode, temveč je do škode prišlo zaradi napake na krmilnem sistemu avtomobila, vendar pa za slednje trditve ni predložil nobenega dokaza. Zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi vzročna zveza med toženčevim nedopustnim ravnanjem in nastankom škode (9. točka obrazložitve), je treba razumeti v smislu, da je njegov ugovor neobstoja vzročne zveze ostal nedokazan. Nedokazano dejstvo, na katerega toženec opira svoj ugovor o neobstoju vzročne zveze, namreč ne obstaja.19

18. Navedbe, ki jih v pritožbi podaja toženec glede soodgovornosti udeležencev prometne nesreče za nastanek škodnega dogodka, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19. Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju "Zdravniški pregled". 2 V nadaljevanju "Odpustno pismo". 3 V nadaljevanju "Zahteva za ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti, zahteva za ugotavljanje prisotnosti opojnih drog in psihoaktivnih snovi". 4 Ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. 5 Republika Hrvaška je vstopila v Evropsko unijo 1. 7. 2013, predmetna sodba pa je bila izdana 16. 3. 2015. 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Cp 15/2014 z dne 14. 5. 2015. 7 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2364/2016 z dne 7. 2. 2017. 8 Ter ugotovitev sodišča o podani vzročni zvezi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe. 9 Tudi sicer toženec ni predlagal nobenega dokaza, ki ga sodišče ne bi izvedlo. 10 Sodišče prve stopnje dokaznega predloga tožnice ni izvedlo (v zvezi s slednjim tudi ni sprejelo dokaznega sklepa). 11 Če sodišče prezre dokazni predlog stranke, je podana absolutna bistvena kršitev postopka v skladu z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer gre za kršitev pravice do izjavljanja stranke. Pri tem so relevantne samo tiste kršitve, s katerimi je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pritožbo. Stranka se torej v pritožbenem postopku ne more sklicevati, da je bila pravica do izjavljanja kršena njenemu nasprotniku (J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 288). 12 Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Predmetna določba se uporablja tudi pri prezrtih dokaznih predlogih sodišča (A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, 1-305. člen, Ljubljana, GV Založba, 2010, str. 239; J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, 305.a-503. člen, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 288). 13 Sodbo Občinskega sodišča v Zagrebu, opr. št. KO-1652/12 z dne 16. 3. 2015 in sodbo Županijskega sodišča v Zagrebu, opr. št. Kž-663/15 z dne 29. 9. 2015. 14 Pritožbeno sodišče opozarja, da se lahko nepriznana sodna odločba hrvaškega sodišča uporabi v dokazne namene za zatrjevana dejstva (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Cp 10/2003 z dne 10. 7. 2003, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 674/2000 z dne 21. 6. 2000 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 143/2000 z dne 15. 6. 2000). 15 Listina (priloga B5), ki jo je toženec predložil, je povsem neizpolnjena (na njej sta zgolj podpis in žig zdravstvene ustanove), zato se niti ne ve, na kaj oziroma na koga se le-ta nanaša. 16 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 111/2007 z dne 12. 5. 2009 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1102/2010 z dne 7. 12. 2010. 17 Drugi odstavek 7. člena Splošnih pogojev. 18 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 689/2004 z dne 3. 2. 2005. 19 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 117/2011 z dne 15. 10. 2013.