Jedro

Na ugotovljenem dejstvu, da pes ni bil dovolj zavarovan, temelji toženkina odškodninska odgovornost. Tožničina mati, ki je vstopila v zlatarski lokal, mladoletno tožnico pa pustila zunaj, je svojo dolžnost varovanja otroka opravljala premalo skrbno. Posledica tega je bila, da je mladoletna tožnica prišla do vrat pesjaka in s tem v doseg toženkinega psa, ki jo je poškodoval.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni in se pritožbi tožene stranke delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se razsodi:

1. Tožena stranka B. R., K. je dolžna plačati tožeči stranki mld. N. S., C. 1.260.000 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 13.10.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.890.000 SIT in ji povrniti 189.702 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da je dne 7.10.1995 toženkin pes poškodoval tožnico. Toženka ni poskrbela za zadostno nadzorstvo nad psom. Otroci, ki so prihajali s starši v toženkino zlatarno, so imeli dostop do vrat, za katerimi je bil pes. Pes pa je lahko skozi ta vrata pomolil gobec in je že pred tem ugriznil otroka. Tožničina mati, ki je tožnico pripeljala s seboj v zlatarno, ni zadosti skrbno pazila na tožnico. Zato je sodišče ugotovilo 90-odstotno odškodninsko odgovornost tožene stranke in 10-odstotno soodgovornost tožničine matere. Tožnici je določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 700.000 SIT, za strah 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 900.000 SIT, skupaj 2.100.000 SIT. Zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zavrnilo. Glede na sokrivdo je tožnici prisodilo 1.890.000 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa, da zniža delež odgovornosti tožene stranke in odmerjeno odškodnino.

Postavlja vprašanja, ali je mogoče toženki očitati, da ni predvidela možnosti, da bi se pred vrati pesjaka brez nadzora pojavil dve in pol letni otrok in ali je bila dolžna napraviti tak pesjak, da bi preprečila vse reakcije psa, tudi tiste, ki jih lahko povzročijo tako majhni otroci. Opozarja na stališče sodbe, da bi bilo mogoče tako majhnega otroka učinkovito nadzirati samo s stalno prisotnostjo staršev. Vzrok za škodo je zato v ravnanju matere, ki je opustila nadzor. Odgovornost, ki jo zahteva sodba od tožene stranke, je mogoče opredeliti kot objektivno odgovornost. Te pa naše pravo za tak primer ne pozna. Ugovarja tudi višini odškodnine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Odškodninsko odgovornost imetnika živali je v času, ko je toženkin pes poškodoval mladoletno tožnico, urejalo pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ. Ta odgovornost je bila krivdna in je temeljila na nezadostnem zavarovanju, varstvu ali nadzorstvu živali. Tožena stranka z vprašanji, ki jih postavlja v reviziji, zanika, da bi bila dolžna napraviti tak pesjak, ki bi lahko preprečil poškodbo majhnega otroka brez nadzorstva in da bi bila dolžna sploh predvidevati tak dogodek. Vendar v tem nima prav. Ugotovljeno je, da je pes v kratkem času poškodoval dva otroka. Vrata pesjaka so bila dostopna vsakomur. Izdelana pa so bila tako, da je do poškodbe lahko prišlo, če se je kdo povsem približal vratom. Od razsodnega človeka je mogoče pričakovati, da se ne bo tesno približal vratom pesjaka, označenim z opozorilom, da gre za hudega psa. Vendar tako zavarovanje ne zadostuje. Pesjak je bil v neposredni bližini javnega pločnika, ki ga je uporabljalo neomejeno število oseb. V takih krajevnih okoliščinah je lahko kdorkoli, tudi otroci, neovirano prišel do vrat pesjaka in se izpostavil nevarnosti, da ga poškoduje pes. Zato bi bila vrata pravilno zavarovana tako, da pes niti z gobcem, niti s šapo ne bi mogel seči skoznje. Po ugotovitvah obeh sodb vrata toženkinega pesjaka v času škodnega dogodka niso bila zavarovana na tak način. Zato toženkinega nadzorstva nad psom ni mogoče šteti za zadostnega. To potrjuje ugotovljena okoliščina, da je v kratkem času na podoben način toženkin pes poškodoval dva otroka. Na ugotovljenem dejstvu, da pes ni bil dovolj zavarovan, temelji toženkina odškodninska odgovornost. Po drugi strani pa je revizija utemeljena v tistem obsegu, ko zatrjuje, da tožničina mati ni dovolj skrbno varovala mladoletne tožnice. Otrok, ki je bil star le nekaj več kot dve leti, nikakor ne more niti v najmanjši meri sam skrbeti za svojo varnost. Za to so odgovorni njegovi starši (4., 102. in 103. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Tožničina mati, ki je vstopila v zlatarski lokal, mladoletno tožnico pa pustila zunaj, je svojo dolžnost varovanja otroka opravljala premalo skrbno. Posledica tega je bila, da je mladoletna tožnica prišla do vrat pesjaka in s tem v doseg toženkinega psa, ki jo je poškodoval. Del odgovornosti za tožničino škodo zadene tudi njeno mater. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili obstoj soodgovornosti tožničine matere, vendar sta po presoji revizijskega sodišča napačno ocenili delež njene odgovornosti (192. člen ZOR). Opustitev varstva mladoletne tožnice je v veliki meri prispevala k nastanku škode. Po presoji revizijskega sodišča gre za 40-odstotno soodgovornost. V tem delu je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in glede na ugotovitev, da znaša toženkin del odgovornosti 60 odstotkov, spremenilo sodbi prve in druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizija pa se neutemeljeno zavzema za nižjo odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Tožnica je pretrpela znatne bolečine in druge nevšečnosti, zlasti hospitalizacijo, anastezijo, injekcije v občutljiv del obraza in drugo, kar jo opravičuje do odškodnine v znesku 700.000 SIT. Pretrpela je izredno hud strah ob dogodku in nato sekundarni strah v specifični obliki, kot ga doživljajo majhni otroci. Prisojena odškodnina v znesku 500.000 SIT je glede na to utemeljena. Nikakor tudi ni mogoče podcenjevati duševnih bolečin zaradi skaženosti. Gre za brazgotine na obeh licih in na zgornji ustnici, kar bo tožnici kot deklici nedvomno povzročalo hude in trajne duševne bolečine. Gre pa za vidne posledice na obrazu, ki je najbolj izpostavljen pogledom drugih in kjer brazgotin ni mogoče prikriti z oblačili ali na drug način. Zato je tudi odškodnina za ta del škode v znesku 900.000 SIT utemeljena. Skupno znaša denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) 2.100.000 SIT. Od tega je tožena stranka v skladu s svojim 60-odstotnim delom odgovornosti dolžna plačati tožnici 1.260.000 SIT.

Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je deloma uspela s svojim zahtevkom, tožena stranka pa s svojimi ugovori, tako da nobena ni zmagala v pretežnem delu. Zato morata kriti vsaka svoje stroške.

O stroških pritožbenega in revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker niso bili predlagani.