Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. ... k. o.... (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Tožencu je naložilo, da na sporni nepremičnini odstrani ograjo in vzpostavi stanje, kot je bilo pred postavitvijo ograje ter jo vrne v tožničino posest v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali so bile v tej zadevi pravilno uporabljene določbe 2., 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL)? 2) Ali sta bila pravilno interpretirana sporazuma V-2 z dne 7. 9. 1987 in dne 11. 9. 1987? 3) Ali je pravilno uporabljen 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)? 4) Ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP? 5) Ali so bile pravilno uporabljene določbe Ustave iz leta 1974 (v mestih in naseljih mestnega značaja, ne more imeti nihče lastninske pravice)? 6) Ali so bile pravilno uporabljene določbe Zakona o zadružnem delu (v nadaljevanju ZZD)? Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 3. člen ZLNDL, saj iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da je tožnica imela na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe sporne nepremičnine. Sklenjeni sporazum ni bil nikoli realiziran. S sporazumom z dne 11. 9. 1987 se določa zgolj odškodnina in iz njega ne izhaja obveznost prenosa lastninske pravice. Tožnica se je zavezala pridobiti drugo nadomestno parcelo, tega pa ni izpolnila. Ni prevzela posesti nad parcelo, ki jo je ogradila ter ni pridobila pravice uporabe na njej. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z listninskimi dokazi. Sodišče je samovoljno spremenilo tožničino trditveno podlago in jo razširilo, saj je tožnica sama priznala, da sporazum ni bil realiziran in je svoj tožbeni zahtevek gradila na gradnji na tujem svetu ter priposestvovanju. Zmotno je stališče sodišča, da je občina Vič-Rudnik imela pravico uporabe in jo je prenesla na tožničinega pravnega prednika s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 8. 9. 1998, saj je zmotno zaključilo, da je bil prenos na občino s strani toženca in A. A. dogovorjen brezpogojno. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se sporazum iz leta 1987 ni realiziral in da pravica uporabe ni bila prenesena. Toženec je branil lastnino in posest na sporni nepremičnini, tožnica pa ni izkazala nepretrgane verige pravnih prenosov pravice uporabe. Pogodba, glede katere se zatrjuje izvenknjižna pravica, je bila sklenjena v času veljavnosti ZZD, zato ta predstavlja pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov. Toženec je skupaj s A. A.kupil sporno nepremičnino s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 7. 1986, zato je bil toženčev vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo utemeljen. O pravici vknjižbe lastninske pravice je tako že bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je pomanjkljivo ugotovilo pravna dejstva in dejansko ni prišlo do izvenknjižnega prenosa pravice uporabe. Odškodnina, ki je bila plačana za objekte, ni bila plačana za zemljišče, ki ni bilo nikoli stvarno pravno preneseno. Toženec je ves čas na zemljišču izvrševal posest. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo zaključka, da je tožnica lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi zakona že z vpisom lastninske pravice na toženca. Ni res, da naj bi tožnica do leta 2002 uporabljala sporno nepremičnino. Uveljavlja tudi kršitev 2., 33. in 67. člena Ustave RS.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženčevem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo (367.c člen ZPP). Toženec, ki s predlogom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).