Jedro

Pritožba vložena zoper zakon ali ukrep države članice, ki se posamezniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva, saj ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne in osebne prizadetosti dobrin, ki jih varuje oz. prepoveduje EKČP in njeni protokoli. Na Evropsko sodišče za človekove pravice je tako dovoljeno vložiti pritožbo samo zaradi neposredne kršitve določb navedene konvencije s Protokoli.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je tožnik vložil 7. 10. 2011 (pravilno 21. 9. 2011) za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic zoper sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-247/10-4 z dne 24. 3. 2011. Z navedenim sklepom je Ustavno sodišče RS zavrglo tožnikovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji Vrbina v Občini Krško (Uradni list RS, št. 114/09) in za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju jedrskega objekta (Uradni list RS, št. 100/08).

Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), saj je njegova prošnja nerazumna. Pri tem se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in spremembe, v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je bil zaradi razjasnitve zadeve povabljen na razgovor, na katerem je povedal, da gre za kršitev človekovih pravic, in sicer mu je bila z ustavno odločbo kršena pravica do dostojanstva, pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pravica do zagotavljanja sodnega varstva, pravica do zagotavljanja pravne koristi in enakosti pred zakonom in pravica do kvalitete življenja.

Tožena stranka navaja Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), iz katere izhaja, katere pravice Konvencija z njenimi Protokoli varuje, in sicer našteva pravice in svoboščine od člena 2 do člena 18 Konvencije s Protokoli Uradni list RS (28. 2. 1994) - MP, št. 3 -20/1994 (Uradni list RS, št. 11/1994). Iz vsebine Konvencije in njenih Protokolov izhaja, da pritožbo na Evropsko sodišče lahko vloži pritožnik, ki je osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve pravice ali jamstva, določenega v Konvenciji in njenih Protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članic, ter da ni dovolj, da posameznik izkoristi vsa pravna sredstva. Potrebno je, da posameznik vloži pritožbo zaradi kršitve pravic, varovanih s Konvencijo in Protokoli. Če pogoji niso izpolnjeni, sodišče vloženo pritožbo zavrže. Pritožba vložena zoper zakon ali ukrep države članice, ki se posamezniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva, saj ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne in osebne prizadetosti dobrin, ki jih varuje oz. prepoveduje Konvencija in njeni protokoli. Po povedanem je na Evropsko sodišče za človekove pravice dovoljeno vložiti pritožbo samo zaradi neposredne kršitve evropske Konvencije o človekovih pravicah s Protokoli, ne pa pritožbo zoper akt države, ki se posamezniku ne zdi pošten. Pričakovanje tožnika, da bo Evropsko sodišče odpravilo zanj sporne akta države članice je zato nerealno.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v katerem izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da ne more zagotoviti ustreznega pravnega varstva na podlagi nestrokovno pripravljene vloge, pri čemer je v pravnem interesu tožnika, da osebne pravice, ki pripadajo osebi kot posamezniku, uradni osebi izkaže v obliki konkludentnega ravnanja v postopkih odločanja in s pisno vlogo. Navaja, da je odločba Organa za BPP neutemeljena ter izdana kot rezultat interesa, da arbitrarno zaščiti interese obdolžene stranke ter neutemeljeno navaja, da tožnik ni osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve, pravice ali jamstva, določenega v Konvenciji in njenih protokolih, saj jasno definira konkretne kršitve Konvencije, in sicer pravice do poštenega sojenja (6. člen), pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen) in prepovedi diskriminacije (14. člen), ki jih citira. Navaja, da se kršitve EKČP nanašajo na osebno in neposredno prizadetost tožnika. Očita organu, Občini Krško, da je javnost izločil iz postopka, s čimer je protipravno poseženo v temeljne vrednote demokratične in pravne države, kot to določa 1. člena in 2. člen Ustave RS in posledično na konkretne človekove pravice in svoboščine, ki pripadajo tožniku, saj zakon določa inštitut konsenza glede v posega v prostor. Pri vložitvi pritožbe ne gre za to ali se nekomu zdi zakon pošten ali ne, kot to izhaja iz obrazložitve, temveč mora biti predpis zakonit. Navaja načelo zakonitosti, ki ga je treba upoštevati in po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva. Tožnik, kot oškodovanec protipravni poseg v svojo avtonomijo, življenjski prostor in kvaliteto življenja, dokazuje na podlagi osebnih in materialnih koristi, ki bi jih imel, če bi sam odločal o zadevi, se mu na podlagi svoje odločitve „ne“ ne bi bilo potrebno trpeti vsiljenega objekta, sevanja nevarne snovi v njegovo telo in stalno prebivališče, svoje življenj. Določbe Uredbe o državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji Vrbina v Občini Krško dokazujejo obratno dokazno breme o človekovi pravici in temeljni svoboščini, da sam odloča o zadevnem vprašanju, namesto da o tem vprašanju odloča oblast z uporabo moči in družbenega položaja, z namenom, da bi le nekatere fizične osebe imele materialno korist, tožnik pa mora trpeti sevanje jedrske snovi v urbanem naselju. Sklicuje se na neposredno uporabo določb Uredbe ES, št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije. Navaja, da mu je prekršena in ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica za uveljavljanje sekundarnega pravnega vira, pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, zaradi naklepnega protipravnega dejanja uradnih oseb. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem gre za to, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice ne bi imela izgleda za uspeh. Tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice zoper sklep Ustavnega sodišča RS o zavrženju tožnikove pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določenih uredb, saj kot pravilno navaja tožena stranka, takšna pritožba ni dovoljena. Po 34. členu Konvencije lahko sodišče sprejme zahtevo za obravnavo katerekoli osebe, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitve pravic, priznani s Konvencijo in njihovimi protokoli s strani katerekoli visoke pogodbenice, ki se zavezuje, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice. Tudi po mnenju sodišča pravica do pritožb posameznika po 34. členu Konvencije pomeni, da mora biti izpolnjen primarni kriterij neposredne in osebne prizadetosti dobrin, ki jih varuje navedena Konvencija in njeni Protokoli ter da ni dovoljena pritožba zoper akt države, ki se posamezniku ne zdi pošten. Tudi po mnenju sodišča je pričakovanje tožnika, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice odpravilo zanj sporne akte države članice, nerealno, saj navedeno sodišče nima takšnih pooblastil. Zato po mnenju sodišča tožena stranka pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč ni mogla drugače odločiti, saj je pravilno ugotovila, da je zadeva očitno nerazumna v smislu ZBPP, saj pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oz. z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Gre za vsebinski pogoj, ki v obravnavanem primeru ni izpolnjen, za odobritev brezplačne pravne pomoči pa morata biti izpolnjena oba pogoja, tako vsebinski kot finančni.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče ni posebej odločalo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks že na podlagi samega zakona.