U-I-118/00

30. 1. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Vinka Cudermana iz Idrije na seji dne 30. januarja 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 79. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 - popr., 7/95 in 44/96) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik je zaradi opravljanja del na podlagi avtorskih pogodb zavezanec za davek od dohodkov iz premoženjskih pravic. Navaja, da se davčna osnova ugotavlja na podlagi prvega odstavka 79. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) tako, da se od dohodka odštejejo, kolikor zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov, normirani stroški. Takšna "olajšava" je po njegovem mnenju zaradi ustvarjalne narave avtorskega dela upravičena. Ker naj bi sam zaradi potnih in prenočitvenih stroškov te olajšave ne bil deležen, zatrjuje neskladje s 14. členom Ustave. Navedenih stroškov, ki mu jih naročnik storitve povrne, zaradi česar mu zvišujejo njegov prihodek, namreč ne more uveljaviti poleg normiranih stroškov. Zato so njegovi prihodki višji od prihodkov sodelavcev, ki prav tako pogodbeno sodelujejo pri istem projektu in opravljajo enaka dela za enako plačilo, nimajo pa navedenih stroškov. Posledično je tako višja tudi njegova davčna osnova.

Meni, da zatrjevanega neskladja ne bi bilo, če potni in prenočitveni stroški ne bi bili obdavčeni, tako kot je to v primeru prve alineje 16. člena in 43. člena ZDoh.

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve je v postopku preizkusa pobude (prvi odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poudaril, da je pri davku od dohodkov iz premoženjskih pravic vgrajen element pavšalne obdavčitve; ne glede na dejanske stroške je zavezancu priznanih 40% normiranih stroškov. Navedena ureditev je za zavezanca, ki ima manj stroškov od normiranih, ugodna, saj obdavčuje manjši dohodek, kot je bil dejansko pridobljen. Zavezanec, ki ima več stroškov od normiranih, pa lahko uveljavlja dejanske stroške. V nadaljevanju odgovora je nato še izpostavljeno, da gre sicer res za posebnost pri priznavanju stroškov, ki pa je kot taka v skladu z Ustavo; je namreč odraz dolžnosti zakonodajalca, da glede na raznovrstnost med davčnimi zavezanci in davčnimi osnovami uveljavi mnogotere rešitve. Navedeno naj bi tudi izhajalo iz dosedanjih odločb Ustavnega sodišča, ki je že večkrat zavzelo stališče, da je stvar zakonodajalca, da stroške, kadar je to nujno, razumno omeji.

B.

Na podlagi izpodbijane ureditve iz prvega odstavka 79. člena ZDoh se za potrebne stroške, ki zmanjšujejo osnovo za davek iz premoženjskih pravic, štejejo normirani stroški v višini 40% od doseženega dohodka, če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov. Navedeno pomeni, da davčnemu zavezancu, v primeru, ko se strinja z zmanjšanjem davčne osnove za normirane stroške, stroškov ni treba dokazovati oziroma se dejanski stroški ne ugotavljajo. To nedvomno predstavlja za davčnega zavezanca ugodnost. V praksi pa to dejansko pomeni, da je ta ugodnost za tiste z manjšimi dejanskimi stroški večja kot za tiste z večjimi dejanskimi stroški. Vendar z vidika načela enakosti ni bistvena splošna enakost v ugodnosti, ki naj bi je bili davčni zavezanci deležni na podlagi izpodbijane ureditve, temveč enaka ureditev enakih dejanskih stanj. To zahtevo pa izpodbijana ureditev v celoti izpolnjuje. Pobudnikov položaj namreč ni rezultat neenake zakonske ureditve enakih dejanskih stanj, temveč je rezultat različnega načina obračunavanja stroškov. Ker so bili pobudnikovi stroški izplačani kot dohodek iz premoženjskih pravic, so bili kot taki tudi obdavčeni. Glede na to je pobudnikovo zatrjevanje neenakosti med samimi zavezanci za davek od dohodkov iz premoženjskih pravic neutemeljeno.

Prav tako je neutemeljeno pobudnikovo zatrjevanje neenakosti med davčnimi zavezanci za različne (pod)vrste dohodnine, ki naj bi bila posledica obdavčitve določenih stroškov. Po eni strani namreč pobudnikovo zatrjevanje o obdavčitvi stroškov ne drži, saj imajo davčni zavezanci za davek od dohodkov iz premoženjskih pravic možnost uveljavljanja dejanskih stroškov. Po drugi strani pa je Ustavno sodišče v zvezi z vprašanjem skladnosti ureditve neenakih davčnih osnov za različne (pod)vrste dohodnine z drugim odstavkom 14. člena Ustave že zavzelo stališče, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo, saj razlikovanje, zaradi same narave oziroma funkcije davkov, ni neutemeljeno (odločba št. U-I- 77/94 z dne 1. 12. 1994, Uradni list RS, št. 1/95 in OdlUS III, 134).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić