Jedro

V primeru, kadar stranka v postopku v celoti uspe, sodišče ne more uporabiti določila, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka, niti ob upoštevanju načela pravičnosti in vseh okoliščin primera. Tega 1. odstavek 154. člena ZPP ne dopušča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba v izpodbijanem delu (V. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna povrniti drugi toženi stranki in tožeči stranki po nasprotni tožbi stroške pravdnega postopka v znesku 1.427,50 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti iz te točke izreka do plačila.“

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo 1. in 3. toženi stranki naložilo, da sta dolžni tožniku plačati znesek 528,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1998 do 1.1.2002, v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper omenjena toženca zavrnilo. V celoti pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko in ugodilo njenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter ugotovilo, da tožeča stranka po nasprotni tožbi ni bila aktivna družbenica družbe R. I., d.o.o. L., ki je bila iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, zato za obveznosti omenjene družbe ne odgovarja. Sodišče je prvemu in tretjemu tožencu naložilo, da sta nerazdelno dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 335,58 EUR, medtem ko je glede stroškov druge tožene stranke in tožeče stranke po nasprotni tožbi odločilo, da jih krije sama.

Zoper odločitev o stroških se v delu, ki se nanašajo nanjo, pritožuje druga tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi. V pritožbi opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku, pri čemer je zakonska določila širilo. Tožnik namreč zoper drugo toženo stranko ni uspel, zato ji je v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti vse njene pravdne stroške. Že Ustavno sodišče je z odločbo U-1-135/0077 z dne 9.10.2002 odločilo, da za obveznosti družbe odgovarjajo tisti družbeniki, ki jih je moč šteti za aktivne družbenike. Tožnik ni imel pravice tožiti drugo toženo stranko, saj je iz registra razvidno, da slednja ni imela nobenih pooblastil za upravljanje ali zastopanje družbe in ni mogla imeti statusa aktivne družbenice.

Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Gre za jasno določbo, ki sodišču ne daje možnosti za širšo razlago, da bi o stroških odločilo glede na vse okoliščine primera, kar zakon dopušča ob delnem uspehu strank v postopku (2. in 3. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je torej dolžna toženi stranki, ki je v tej pravdi v celoti uspela, tako po nasprotni tožbi kot posledično glede zahtevka po tožbi, ki je bil zoper njo v celoti zavrnjen, povrniti njene pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku (odmera na list. 145 spisa) v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Skupaj odmerjeni odvetniški stroški pritožnice znašajo 1.296,14 EUR, stroški sodnih taks pa še nadaljnjih 131,36 EUR, torej v celoti 1.427,50 EUR. Odmerjene pravdne stroške je tožeča stranka dolžna povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila. V tem obsegu je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (V. izreka) spremenilo na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami tožnika iz odgovora na tožbo še dodaja, da stroškov druge tožene stranke glede nasprotne tožbe ni mogoče šteti kot nepotrebnih stroškov, saj je sodišče tožbeni zahtevek dopustilo, pravnomočna odločitev o statusu pasivne družbenice pa lahko toženi stranki koristi tudi v drugih tovrstnih pravdah. Nikakor pa tudi ne gre za stroške, ki bi se stranki primerili po naključju v smislu določila 156. člena ZPP, saj je bila druga tožena stranka v postopku primorana sodelovati prav zaradi tožeče stranke.