Jedro

Tožnica je v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, dokazov o tem pa ni predložila, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od tožnice zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-98/2011 z dne 25. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnice za priznanje statusa bivšega političnega zapornika za pokojnega očeta A.A. in pokojno mamo B.B., za priznanje pravice do odškodnine. V obrazložitvi navaja, da je predlagateljica vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika za pokojne starše, zaradi težkih razmer, v katerih sta živela. Navaja, da je družina … živela v … in nekaj let pred njenim odhodom v tujino je bila politično izsiljevana v vseh pogledih. Imeli so velike dajatve zemljiškega pridelka, ki ni bil zadosten niti za njihovo družino, zato so trpeli pomanjkanje. Ni jim preostalo drugega, kot da so trije otroci odšli v tujino, doma sta ostala starša in mladoletni brat. Šele po nekaj letih dela v tujini so lahko pomagali staršem z denarjem, da so lažje preživljali težka leta. Pri odločanju organ ugotavlja, da nima pravne podlage za priznanje bivšega političnega zapornika pokojnima staršema. Res, da so se težko prebijali zaradi pomanjkanja, toda Zakon o popravi krivic (ZPKri) določa, da so bivši politični zaporniki tisti, ki jim je bila po 15. 5. 1945 odvzeta prostost iz razlogov, navedenih v 2., 3. in 4. členu ZPKri ali določeno prebivališče brez upravno kazenske odločbe. Starši predlagateljice pa so ostali na domu, kot je razvidno iz njene zahteve in zato ni pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika za njiju.

Tožnica v tožbi navaja, da se naj upošteva, da se staršem priznajo krivice po drugi svetovni vojni, ker so bili izsiljevani v vseh pogledih in prikrajšani tudi pri hrani. Prosi, da sodišče to prizna in da pokojni starši dobijo odškodnino zaradi težke usode njihovega življenja. Prilaga dokaz reportažo (C.C.), ki poroča kot priča o krutostih, katere so bile deležni ljudje v okolici. Enako je lahko priča brat, ki še vedno živi na domu staršev. V pripravljalni vlogi še dodaja, da je bila mama 14 dni v zaporu, ko ji je župan vasi na silo hotel vzeti glavo živine in se je uprla, ko je obvezna oddaja že bila izpolnjena, kar dokazuje z zapisnikom. Dodaja še, da je bila njihova hiša poškodovana, v njej pa so imeli v pritličju Nemci orožje. Prilaga tudi dokument – Prijavo iz katerega izhaja, da je bil oče zaprt. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje zahteve tožnice za priznanje statusa bivšega političnega zapornika staršem. Organ v izpodbijanem sklepu navaja, da nima pravne podlage za priznanje statusa bivšega političnega zapornika pokojnim staršem predlagateljice, ker za to ne izpolnjujeta pogojev, navedenih v 2., 3. in 4. členu ZPKri.

Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je upravni organ presodil navedbe tožnice v vlogi z dne 28. 2. 2011 in ugotovil, da pogoji, navedeni v 2., 3. in 4. členu ZPKri niso podani. Vlogo je torej presojal vsebinsko, zato je že iz tega razloga odločitev o zavrženju zahteve napačna. Kolikor je organ menil, da zahteva po vsebini ne ustreza predpisu, bi jo namreč moral zavrniti.

Po določbi četrtega odstavka 10. člena ZPKri se, če ni v tem zakonu drugače določeno, v postopku o zahtevku smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS-1). Komisija zavrže zahtevo, če je ni podala upravičena oseba (drugi in tretji odstavek 10. člena Zakona), kot tudi v primeru, če upravičena oseba v teku postopka umre, oseb iz tretjega odstavka 10. člena tega zakona pa ni ali ne želijo nadaljevati postopka (prvi odstavek 15. člena ZPKri). V izpodbijanem sklepu tožena stranka razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 15. člena, ni navedla. Komisija zavrne zahtevo kot neutemeljeno, če ugotovi, da ne gre za upravičeno osebo po tem zakonu (drugi odstavek 15. člena ZPKri). Kot je sodišče že zgoraj navedlo, je tožena stranka v obrazložitvi navedla razloge, ki pomenijo, da je presojala zahtevo po vsebini.

Sodišče zato v nadaljevanju presoja izpodbijani sklep tudi glede vprašanja pravilnosti razlogov tožene stranke po vsebini. Iz upravnega spisa izhaja, da v zvezi z zahtevo predlagateljice v spisu obstaja vloga z dne 28. 2. 2011, iz katere je razvidna vsebina, ki jo organ navaja v sklepu, ter formularni vlogi z dne 8. 3. 2011, ki ju je predlagateljica izpolnila za pokojnega očeta in mater, vsakega posebej. V točki A (podatki o bivšem političnem zaporniku, ki je umrl pred vložitvijo zahteve), je za oba navedla osebne podatke. V točki G (obrazložitev zahteve – natančen opis dogodkov, pomembnih dejstev in okoliščin) pa je navedla, da je obrazložitev priložena. Obe vlogi predstavljata dejansko stanje, na katero je predlagateljica oprla svoj zahtevek. Po določbi prvega odstavka 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Po drugem odstavku mora, če ne gre za splošno znana dejstva, za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Vendar pa, če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Da je dolžnost organa, ki vodi postopek, da stranko, ki je predložila nepopolno vlogo, pozove, da predloži dokaze za svoje trditve, izhaja tudi iz 13. člena ZPKri. V obravnavanem primeru, ko je tožnica v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, pa dokazov o tem ni predložila, organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od stranke zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo. Ker organ tako ni ravnal, je bistveno kršil pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vpliva na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.