Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo rente ni utemeljen, saj tožeča stranka po poškodbi prejema enako oziroma višjo plačo (upoštevaje še nadomestilo za invalidnost), kot jo je prejemala pri toženi stranki. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ne bo mogla opravljati nadurnega dela in priložnostnih del pri znancih ter da bo zaradi tega njen zaslužek manjši, za odločitev niso bistvene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka iz naslova materialnih stroškov v višini 203,17 EUR se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni tožeči stranki plačati 22.440,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka) in v presežku za znesek 18.963,17 EUR zahtevek za odškodnino za nematerialno škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino za izgubo na zaslužku za obdobje od 10. 6. 2008 do 10. 8. 2009, za vsak mesec v neto višini 215,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec (3. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo neto izgube na zaslužku za znesek 111,10 EUR mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 10. 6. 2008 do 17. 8. 2009 (4. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožeči stranki od 17. 8. 2009 dalje plačevati mesečno rento v znesku 489,44 EUR od vsakega dne v mesecu za tekoči mesec skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni tožeči stranki povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov v znesku 469,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka) in, da sta dolžni povrniti stroške postopka tožeči stranki v znesku 495,14 EUR, ki jih nakažeta na transakcijski račun Delovnega sodišča v C. (7. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del izreka sodbe ter posledično tudi glede stroškovnega dela izreka zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani del sodbe spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ob tem pa naj toženima strankama naloži, da povrneta tožeči stranki tudi nadaljnje stroške postopka. Navaja, da je sodišče v sodbi, ob sicer pravilno ugotovljeni naravi hude telesne poškodbe ter intenzivnih in številnih neugodnostih med zdravljenjem, ki jih posamično našteva, prezrlo, da je tožnik opravil tudi 32 obiskov pri lečečem zdravniku in v dežurni ambulanti ter, da je moral vsakodnevno opravljati vaje za krepitev hrbteničnega mišičevja in vezi in je v tem delu dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno. Prav tako je zmotno ugotovljeno, ko se sodišče sklicuje na izvedensko mnenje o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin. Sodišče bi moralo upoštevati, da je izvedenec medicinske stroke zaključke o zgolj takšnih intenzivnostih in obdobjih trajanja telesnih bolečin podal z jasnim opozorilom, da zaradi nečitljivosti zdravstvenega kartona ni mogel razbrati vsebine. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo in obrazložilo predloženega zdravniškega potrdila z dne 21. 4. 2011, v katerem lečeči zdravnik datumsko potrjuje obiske, ob katerih je bolnik tožil za bolečinami in pisnega odgovora Zdravstvenega doma C. z dne 16. 5. 2011 o datumu obiskov in predpisanih vrstah zdravil. Iz teh listin je jasno razvidno, da tožeča stranka nikakor ni trpela hudih bolečin le tri dni, razvidno pa je tudi, da tudi sedaj pri njej ne gre zgolj za občasne lažje bolečine, pač pa ponavljajoče hude bolečine, saj ta listinska dokaza potrjujeta številne obiske ob katerih je tožeča stranka zaradi ugotovljenih bolečin prejemala močne analgetike. Tožeča stranka je vse obdobje trpela in še vedno pogosto trpi hude telesne bolečine, saj je jasno, da protibolečinske injekcije Naklofena in Zaldiarja indicirajo le v najhujših oblikah bolečin. Tožeča stranka je vsekakor hude bolečine trpela vsaj tolikšno obdobje, kot je sama izpovedala, to je stalno vsaj 6 mesecev ter hude telesne bolečine trpi pogosto, vsakodnevno pa trpi vsaj srednje močne bolečine, zato bi sodišče vsekakor moralo tožeči stranki priznati za pretrpljene in bodoče telesne bolečine neugodnosti med zdravljenjem kljub njenemu prispevku k škodnemu dogodku celotno uveljavljan znesek 18.000,00 EUR. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s primarnim in sekundarnim strahom prisodilo le 1.000,00 EUR odškodnine. Glede na ugotovitev, da je šlo najprej za primarni strah življenjske ogroženosti in nato dolgotrajni in zelo intenziven sekundarni strah, katerega elementi so še vedno prisotni in še bodo prisotni, kot ugotavlja izvedenec in pri tem pritrjuje prepričljivi izpovedbi tožeče stranke, bi moralo sodišče prisoditi vseh 1.200,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje v smislu dejanskega stanja pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka v obravnavanem škodnem dogodku utrpela hudo telesno poškodbo, namreč poleg obtolčenine sprednjega dela prsnega koša tudi kompresijski zlom drugega ledvenega vretenca, pri čemer ji operativni poseg ni uspel zagotoviti popolne restavracije višine prizadetega vretenca in ji opisana poškodba povzroča trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti že pri vsakodnevnih aktivnostih. Zaradi tega je bila uvrščena uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, ovirana pa je tudi pri hoji in športnih aktivnostih. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče za prestane in bodoče telesne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeči stranki prisoditi odškodnino v znesku vseh uveljavljanih 22.000,00 EUR in ne le 18.000,00 EUR. Zmotno in nepopolno je tudi ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, ko sodišče ni priznalo tožeči stranki materialnih stroškov za prevoze zaradi pregleda pri zdravniku in na fizioterapijo ter stroške za nabavo zdravila Voltaren češ, da tožeča stranka teh stroškov ni upravičena terjati zoper toženi stranki, ker bi jih lahko uveljavljala od zavoda za zdravstveno zavarovanje. V civilistiki je jasno, da v primeru, ko ima posameznik več odškodninskih oz. zavarovalnih podlag (v konkretnem primeru zdravstveno zavarovanje pri ZZZS in neposredno odškodninsko odgovornost drugotoženke oz. njeno zavarovanje odgovornosti pri prvotoženki) mu pravo priznava pravico, da sam izbere iz katere od teh več podlag bo uveljavljal povračilo škode. Tožeča stranka se je odločila, da uveljavlja kilometrino in stroške zdravljenja od toženih strank in te pravice ji ni mogoče odrekati. Poleg tega pa je znano, da ZZZS niti ne povrne celotnega stroška kilometrine, pač pa le znižan pavšalni znesek, ta škoda pa ji je nastala in je do njenega povračila upravičena, toženi stranki pa po višini nista oporekali višini škode. Zato bi sodišče moralo ugoditi tudi temu delu tožbenega zahtevka. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka v času bolniškega staleža od 10. 6. 2008 do prenehanja zaposlitve pri drugotoženi stranki (17. 8. 2009) zaradi manjših prihodkov oškodovana mesečno za znesek 326,76 EUR. Pri takšni ugotovitvi sodišče pravilno sledi v sodbi povzetim tožbenim trditvam, da je plača tožeče stranke pred poškodbo povprečno mesečno znašala 740,70 EUR, upoštevaje še vsakomesečni priložnostni zaslužek v višini 120,00 EUR mesečno, torej skupno 860,00 EUR, v času bolniškega staleža od 10. 6. 2008 do 17. 8. 2009 pa je povprečno prejemala mesečno le neto 533,94 EUR nadomestila, kar pomeni po sodišču pravilno ugotovljeno 326,76 EUR neto mesečno negativne razlike. Sodišče torej za čas od 10. 6. 2008 do 17. 8. 2009 pravilno izračunava in priznava tožeči stranki prikrajšanje pri zaslužku. Za čas po 17. 8. 2009, ko sodišče zavrne zahtevek za materialno škodo zaradi manjšega zaslužka oz. rento, pa sodišče napačno ugotovi dejansko stanje in materialno pravo. Uvodoma pravilno ugotavlja in priznava, da je tožeča stranka v preteklosti pridobivala dodatni zaslužek s priložnostnim delom v mesečni povprečni višini 120,00 EUR in glede na to, da je tako bilo v preteklosti pred poškodbo, ni razloga, da se ne bi enako sklepalo tudi za bodočnost. Tožeča stranka je s predloženimi plačilnimi listi neizpodbitno dokazala, da je pred poškodbo opravljala nadure in da zaradi III. kategorije invalidnosti sedaj ni več zmožna opravljati nadur, to pa je okoliščina, ki po 174. OZ daje pravico do rente. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mesečni povprečni zaslužek tožeče stranke pri invalidskem podjetju v višini 635,59 EUR, kar je manj, kot je bil njegov povprečni mesečni zaslužek pri drugotoženi stranki pred poškodbo, ko je prejemal povprečno po 740,70 EUR. Ugotovitev sodišča, da je plača tožeče stranke pri invalidskem podjetju večja kot pri toženi stranki, je tako v celoti protispisna. To pa pomeni, da je tudi še v obdobju po januarju 2010 tožeča stranka prikrajšana pri svojem mesečnem zaslužku in to prikrajšanje trpi tudi v bodoče, sicer je to prikrajšanje od januarja 2010 pa do 7. 10. 2010, ko je šele tožnik pričel prejemati nadomestilo za invalidnost v znesku 109,56 EUR in znaša vsaj 225,11 EUR neto mesečno (kar je razlika med neto mesečnim zaslužkom pred poškodbo v višini 860,70 EUR in sedanjim povprečnim mesečnim neto zaslužkom 635,59 EUR) od 7. 10. 2010 dalje, ko se šele pojavi ta dodatni znesek nadomestila za invalidnost v znesku 109,56 EUR mesečno pa mesečno prikrajšanje še vedno znaša in bo znašalo vsaj 115,55 EUR mesečno neto. Tako je napačno naziranje sodišča, da nadur in možnosti priložnostnega zaslužka v bodoče ne more upoštevati pri odločanju rente, ker naj bi ta vir zaslužka bil negotov. OZ v 174. členu rento priznava niti ne zgolj za dejansko izgubljen zaslužek, pač pa tudi že zgolj za izgubljeno možnost, to je manjše potenciale bodočega razvoja in napredovanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani odločbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Po določbi 179. člena Obligacijskega zakona (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice, ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primer, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljivo z njeno naravo in namenom.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 15.000,00 EUR od vtoževanih 18.000,00 EUR, za pretprljeni strah 1.000,00 EUR, od vtoževanih 1.200,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 18.000,00 EUR, od vtoževanih 22.000,00 EUR. Ob upoštevanju 34 % soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka, določenega s sklenjeno sodno poravnavo, je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti 66 % od ugotovljene odškodnine za nematerialno škodo (v višini 34.000,00 EUR), kar predstavlja 22.440,00 EUR.

Izhodišče za presojo pravične denarne odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo pa sta načeli individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnost) in trajanje telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva objektivno pogojenost višine denarne odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic tudi v primerjavi s posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse (179. člen OZ). Pri primerjavi je prvenstveno potrebno izhajati iz primerjave podobnih primerov poškodb, seveda tudi ob upoštevanju starosti oškodovancev, spola, trajanja intenzivnosti njihovih bolečin, njihovih individualnih lastnosti, poklica, itd.. V zadevi z upoštevanjem načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pritožbeno sodišče izhaja iz podobnih poškodb.

V zvezi z odškodnino za telesne bolečine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pri tožeči stranki, ki je bila takrat stara 37 let, prišlo do hude telesne poškodbe (obtolčenina srednjega dela prsnega koša), ki pa ni zahtevala specifičnega zdravljenja in zloma drugega ledvenega vretenca, zdravljenje pa je potekalo po veljavni kirurški doktrini z balonsko kifoplastiko. V poškodovano telo vretenca je bila vbrizgana plastična masa (kostni cement), ki se čez čas strdi in prevzame nosilne funkcije kostnine. V primeru tožeče stranke do popolne restavracije višine prizadetega vretenca ni prišlo, na kontrolnih rentgenskih posnetkih pa je mogoče slediti postopno dodatno posedanje vretenca L2, kifozo hrbtenice in degeneracijo medvretenčne ploščice med L1 in L2, kar je običajno. Na podlagi ugotovitve izvedenca, je tožeča stranka zaradi poškodbe trpela hude bolečine tri dni, občasno hude bolečine dva tedna, trajne zmerne bolečine 4 tedne, občasne zmerne bolečine 6 tednov, trajne lažje bolečine 3 mesece, občasne lažje bolečine pa čuti še sedaj. Sodni izvedenec je tudi natančno opisal vse neugodnosti v teku zdravljenja od 10. 6. 2008 dalje pa vse do predstavitve na invalidski komisiji dne 14. 7. 2009. Sodišče prve stopnje pa je pri višini odškodnine upoštevalo tudi izpoved tožnika, da je v času zdravljenja in rehabilitacije trpel telesne bolečine, da je bilo neprijetno bivanje v bolnišnici in operacijski poseg in da je bil primoran večkrat obiskovati dežurnega zdravnika zaradi občasnih bolečin in tudi uživati protibolečinska zdravila. Pri določanju višine odškodnine se je sodišče oprlo tudi na priložene listinske dokaze o poteku tožnikovega zdravljenja in rehabilitacije, upoštevalo pa je tudi zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma C., kakor tudi obvestilo izbranemu zdravniku (A67 in A68) zato so nasprotne pritožbene navedbe protispisne in neutemeljene. Sodišče prve stopnje je prav tako upoštevalo, da je tožeča stranka po operaciji imela steznik, hodila z berglami in da so jo 17. 6. 2008 odpustili v domačo oskrbo, da je v času od 21. 7. 2008 do 19. 8. 2008 opravila 10 fizioterapevtskih postopkov, da je tudi po 7. 8. 2008 imela bolečine ob spremembi vremena in da ji je bila svetovana protibolečinska fizioterapija. Upoštevalo je tudi izvid kirurga z dne 25. 9. 2008, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka že lahko hodila s polno obremenitvijo, da ni imela nevroloških izpadov na spodnjih okončinah in tudi da ni bilo ugotovljeno dodatno sesedanje na mestu zloma vretenca; da je v času od 10. 9. 2008 do 1. 10. 2008 opravil 10 fizioterapevtskih postopkov in da je bil od 23. 10. 2008 do 6. 11. 2008 na zdraviliškem zdravljenju. Tožeča stranka je bila v bolniškem staležu od 10. 6. 2008 do 22. 7. 2009, to je do odločitve ZPIZ o III. kategoriji invalidnosti. Ob vseh naštetih neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, se ob relativno dalj časa trajajočih bolečinah pritožbeno sodišče strinja s predlogom v višini 15.000,00 EUR (kar predstavlja 15,21 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v mesecu sodbe sodišča prve stopnje) in bi odškodnina v znesku 18.000,00 EUR, ki jo terja tožeča stranka, opazno presegla odškodnine, ki se v podobnih hujših primerih dosojajo v sodni praksi.

Tudi odškodnina za strah ne presega opisanega okvira primerljivih odškodnin. Izvedenec medicinske stroke je zaključil, da je tožeča stranka ob padcu (urejanju brežin kanala ložnice) utrpela hipen primarni strah, ki pa je popustil, ko je ugotovila, da ni bila neposredno življenjsko ogrožena. Ker zaradi bolečin ni mogla hoditi, se je pri tožeči stranki pojavil tudi intenzivni sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti za svoje zdravje in izid zdravljenja, saj je opravljala fizično delo, zato je zanjo popolno fizično zdravje eden od bistvenih pogojev. Strah pa je tožeča stranka utrpela tudi pred operacijskim zdravljenjem, po operaciji pa je strah začel popuščati, ko je znova lahko shodila. Zato je tudi odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR, to je v višini ene povprečne plače, primerna.

V zvezi z odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče meni, da prisojena odškodnina v višini 18.000,00 EUR ustreza standardu pravične odškodnine. Glede na obseg zmanjšanja aktivnosti tožeče stranke je izvedenec ugotovil, da je pri tožeči stranki gibljivost ledvenega dela hrbtenice še vedno motena, gibi so boleči, kar jo ovira pri vsakodnevnih aktivnostih, kot je oblačenje, slačenje, obuvanje, sezuvanje in osebna higiena. Ovirana je tudi pri vstopanju in izstopanju z avtomobila, vožnji in sedenju nasploh. Prav tako je ovirana pri opravilih, ki zahtevajo dviganje in prenašanje bremen, pripogibanje in dolgotrajno prisilno držo, pri delu pri nekaterih domačih opravilih, kakor tudi pri športnih aktivnostih (tek, kolesarjenje, planinarjenje, igre z žogo). Sodišče je tudi upoštevalo, da je bila tožeča stranka v času škodnega dogodka stara 37 oz. 38 let in da bo morala omejitve (delo na lažjem delovnem mestu, da ne sme dvigovati težjih bremen od 8 kg, da je prikrajšan tudi pri delih doma) prenašati vse življenje. Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 18,26 plač prenizka.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah in bolečine tožeče stranke zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevalo obe načeli za odmero denarnega zadoščenja. Obseg telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti (trajanje in intenzivnost bolečin, neprijetnosti med zdravljenjem ter stopnja in trajanje strahu, kakor tudi trajne posledice, v posledici katerih je tožeča stranka postala invalid III. kategorije), kar vse je izčrpno opisano v sodbi sodišča prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kar tožečo stranko opravičuje le do dosojenih zneskov zadoščenja. Tožeči stranki je bila tako v skupnem znesku prisojena odškodnina v znesku 34.000,00 EUR oz. 34,48 plač. Tako prisojena odškodnina pa je bistveno višja od odškodnin s podobno škodo, kjer je v podobnih primerih prisojena odškodnina v višini 22 do 25 plač. Sodišče prve stopnje je torej pri odmeri nekoliko višje odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine (predvsem dejstvo, da je bila tožeča stranka stara šele 37 let, da bo morala omejitve in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se kažejo v tem, da opravlja delo na lažjem delovnem mestu, v posledici invalidnosti III. kategorije, da ne sme več dvigovati težjih bremen od 8 kg in je prikrajšana tudi pri delih doma ter se ne more ukvarjati s športi), kakor tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

Tožeča stranka je v predmetnem sporu uveljavljala tudi mesečno rento v višini 489,44 EUR, kar naj bi toženka plačevali mesečno vse od 17. 8. 2009 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka sedaj zaposlena v invalidskem podjetju, kjer prejema plačo 635,00 do 650,00 EUR in nadomestilo za invalidnost v višini 108,00 EUR mesečno, torej skupno 743,00 EUR (izpovedba tožnika, listovna št. 67 in 68). Tožeča stranka je pred nezgodo zaslužila mesečno neto povprečno 740,70 EUR skupaj z opravljenimi nadurami (plačilni listi za zadnjih 12 mesecev pred poškodbo, A52 in A53). Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka prejema enako oz. višjo plačo, kot jo je prejemala pri toženi stranki. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožeča stranka upravičena do mesečne rente tudi zato, ker ne bo mogla opravljati nadur in priložnostnih del pri svojih znancih, torej da ne more opravljati del s povečanimi napori, saj to namreč predstavlja le podlago za presojo odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti (kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko je prisodilo odškodnino v bistveno višjem znesku), ne pa za presojo izgubljenega dohodka. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno tožeči stranki ni prisodilo mesečne rente, saj je ob upoštevanju plače, ki jo prejema tožeča stranka in ob upoštevanju invalidnine, prikrajšanje tožeče stranke, glede na zgoraj obrazloženo, ni izkazano. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 16. 8. 2009, zato je bila upravičena, skladno s pravnomočno sodbo (opr. št. Pd 269/2009 z dne 9. 3. 2010 v zvezi z opr. št. Pdp 612/2010 z dne 8. 7. 2010) do reintegracije in reparacije, in je tudi v tem delu njen zahtevek neutemeljen.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da tožeči stranki ni priznalo nastalih materialnih stroškov, ki predstavljajo stroške prevoza na posamezne obiske k zdravniku in na fizioterapijo ter za zdravilo Voltaren, kar skupaj znesek 203,17 EUR. Zahtevek za povrnitev materialne škode je tožeča stranka na naroku dne 21. 10. 2010 postavila (listovna št. 66), sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi o tem tožbenem zahtevku v izreku sodbe ni odločilo. Tožeča stranka namreč izpodbija odločitev v tistem delu sodbe, v katerem je izostal zavrnilni del tožbenega zahtevka iz naslova materialnih stroškov v višini 203,17 EUR. Ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, ki so bili predmet pravde, se šteje pritožba tožeče stranke v tem delu za predlog naj se izda dopolnilna sodba (1. odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 327. člena ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Sodba II Ips 775/2007 z dne 25. 10. 2007, sodba II Ips 186/2005 z dne 7. 12. 2006

(2) Sodba II Ips 638/2005 z dne 13. 9. 2007 in 470/2007 z dne 27. 8. 2008

(3) Sodba in sklep II Ips 977/2007 z dne 16. 7. 2010