Jedro

Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Agencije za zavarovalni nadzor 40100-1/2024-2 z dne 16. 2. 2024 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja z dne 26. 4. 2024 se zavrže.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačil zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju: Agencija) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 12. 2. 2024 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi A., d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju Zahteva). Tožniku se v roku 15 dni od vročitve tega sklepa vrne del plačane takse v znesku 6.300,00 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je B. iz Ljubljane z vlogo 12. 2. 2024 poleg predmetne zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vložila tudi zahtevo za ustavitev postopka prisilne likvidacije in za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov vse v družbi A., d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju A.) ter kot pooblaščenka C. C. in D. D. tudi njuni zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v A. Z izpodbijanim sklepom je Agencija odločila le o tožnikovi zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. V postopku predhodnega preizkusa Zahteve je ugotovila, da pogoji iz 5. točke prvega odstavka 479. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) niso izpolnjeni, saj niso izpolnjene vse druge procesne predpostavke za odločanje o Zahtevi. V skladu z drugim odstavkom 427. člena ZZavar-1 se za postopek odločanja Agencije, če v ZZavar-1 ni drugače določeno, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V skladu s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom med drugim zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva ali če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz., če po tem zakonu ne more biti stranka (1. in 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Agencija je ob uporabi določb ZZavar-1 in ZUP ugotovila, da procesne predpostavke za odločanje o Zahtevi niso izpolnjene, ker ne gre za upravno zadevo in tožnik tudi nima pravnega interesa.

3.Agencija je 19. 5. 2022 z odločbo 40105-3/2021-68 A. odvzela dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, ki ga je pridobila 26. 1. 2015 z odločbo Agencije 40108-0157/2015-44,37, ker ni več izpolnjevala pogojev v skladu z ZZavar-1. Družba E., Ltd. kot delničar in neposredni imetnik kvalificiranega deleža v A. ni pridobila dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, kot to določa 2. točka 119. člena ZZavar-1. Agencija je zato 18. 7. 2022 na podlagi 5. točke prvega odstavka 328. člena ZZavar-1 z odločbo 40100-4/2022-10 začela postopek prisilne likvidacije te zavarovalnice, ker ji je bilo dokončno odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. ZZavar-1 v podpoglavju 7.9.1. opredeljuje splošne določbe in pravne posledice začetka prisilne likvidacije zavarovalnice, vendar ne predvideva postopka izdaje dovoljenja bodočim kvalificiranim imetnikom za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ki je zaradi izrečenega ukrepa nadzora Agencije v prisilni likvidaciji. Glede na navedeno pri Zahtevi ne gre za upravno zadevo v smislu 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

4.Tožnik prav tako nima pravnega interesa za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v predmetni zavarovalnici, ker ZZavar-1 ne predvideva, da bi vložnik zahteve svoje pravne koristi v zvezi z zavarovalnico, ki je v postopku prisilne likvidacije, lahko uveljavljal z Zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici. Prisilna likvidacija A. je bila začeta zaradi odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. Po začetku prisilne likvidacije zavarovalnice novega dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov ni mogoče pridobiti, saj se lahko opravijo le še tista dejanja, ki so potrebna za dokončno prenehanje zavarovalnice. Posledično tožnik kot delničar zavarovalnice v prisilni likvidaciji nima pravnega interesa zahtevati izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v tej zavarovalnici. Tudi če bi takšno dovoljenje lahko pridobil, si z njim ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, saj svoje pravne koristi lahko zavaruje na drug način. Ko je prisilna likvidacija začeta, je niti sodišče niti Agencija ne moreta zaustaviti (prvi in drugi odstavek 454. člena ZZavar-1). Zato ZZavar-1 določa, da sme delničar svoje pravne interese in pravne koristi uveljavljati le prek udeležbe pri razdelitvi likvidacijske mase zavarovalnice in z vložitvijo odškodninske tožbe proti Agenciji, če dokaže nastanek škode in druge elemente odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 454. člena ZZavar-1).

5.Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da gre za povezane zadeve, zato je 12. 2. 2024 pri Agenciji vložil tri zahteve: za ustavitev prisilne likvidacije, za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vse v A. Moral je vložiti vse tri zahteve, saj ustavitev prisilne likvidacije zavarovalnice brez podelitve ostalih dovoljenj Agencije zavarovalnici ne omogoča, da bi še naprej opravljala zavarovalniško dejavnost. Ne strinja se s stališčem toženke, da ni pogojev za vsebinsko odločanje o Zahtevi in da jo je potrebno zavreči. Agencija se napačno sklicuje na tretji odstavek 454. člena ZZavar-1. Posledično je Agencija iz enakega razloga, ker ustavitev prisilne likvidacije zavarovalnice ni mogoča in ne gre za zahtevo, o kateri bi Agencija sploh lahko odločala (ne gre za upravno zadevo) ter ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa, zavrgla tudi predmetno zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi A. Tožnik ugovarja, da je bilo v vseh zadevah materialno pravo napačno uporabljeno. Kot ključno se postavlja vprašanje, ali lahko Agencija ustavi že začeto prisilno likvidacijo zavarovalnice, če odpadejo razlogi zanjo, od česar je odvisen tudi obstoj pravnega interesa tožnika.

6.ZZavar-1 v 454. členu ne ureja vprašanja, ali lahko Agencija ustavi že začeto prisilno likvidacijo. Zgolj omejuje možnost sodišča, da ne poseže v pristojnost Agencije kot regulatorja trga. Nikjer pa ZZavar-1 ne določa, da o usodi prisilne likvidacije lahko oz. mora odločati Agencija na zahtevo delničarjev. Agencija napačno razlaga materialno pravo, ko navaja, da zato ker ZZavar-1 omejuje možnost delničarja, da odpravi odločbo o začetku prisilne likvidacije, posledično omejuje delničarja, da bi dosegel ustavitev postopka prisilne likvidacije. Take določbe ZZavar-1 ne vsebuje. Agencija je zavrgla zahtevo za ustavitev postopka prisilne likvidacije A., izhajajoč iz stališča, da ji zakonodaja ne omogoča ustavitve prisilne likvidacije, ko je že začeta. Družbenik oz. delničar zavarovalnice tako nima pravnih sredstev, s katerimi bi lahko zahteval ponovno presojo, ali je bila likvidacija zavarovalnice sploh potrebna. Po razlagi Agencije zakonodaja določa, da postopka prisilne likvidacije zavarovalnice ne more ustaviti niti Agencija niti sodišče, saj mora biti postopek prisilne likvidacije, ko je začet, tudi priveden do konca. Tako bi imelo sodišče zgolj pristojnost dosoditi morebitno odškodnino delničarjem v primeru, da bi prišlo do likvidacijskega postopka, začetega na nelegitimni podlagi. Po stališču Agencija zahteva po ustavitvi postopka prisilne likvidacije ne sodi v upravno sfero. Po ZZavar-1 po razlagi Agencije slednja tudi nima pristojnosti za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici in za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov zavarovalnice, ki je v prisilni likvidaciji. Tožnik meni, da je takšno stališče oz. takšna razlaga prava, ki jo je zavzela Agencija, napačna in ni v skladu s 6. členom EKČP ter krši načelo sorazmernosti in posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, kar pojasni na straneh 22 do 30 tožbe.

7.Tožnik v nadaljevanju povzema Mnenje o likvidaciji F., v katerem je zavzeto stališče, da Agencija lahko odloči, da zavarovalnica, glede katere se je že začel postopek prisilne likvidacije kot ukrep nadzora na podlagi 328. člena ZZavar-1, nadaljuje z obstojem. Vprašanja, ali se lahko oz. ali se mora prisilna likvidacija ustaviti oz. ali se sme ali mora preprečiti njeno nadaljevanje, če se tekom likvidacijskega postopka ugotovi, da razlog, zaradi katerega bi Agencija zavarovalnico izbrisala iz sodnega registra, ni več podan, ZZavar-1 ne ureja. Gre za pravno praznino. Normativni deficit je omilila določba 331. člena ZZavar-1, na podlagi katere se lahko smiselno uporabijo posamezne določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). ZZavar-1 v zvezi s postopanjem Agencije pri vodenju prisilne likvidacije zavarovalnice napotuje tudi na uporabo ZUP (427. člen ZZavar-1). Po analizi relevantnih pravnih podlag, ob upoštevanju temeljnih načel zavarovalništva, tožnik meni, da Agencija postopek prisilne likvidacije zavarovalnice, ki ga je začela in ga vodi po uradni dolžnosti, lahko ustavi, če naknadno odpade razlog, zaradi katerega je postopek zakonito začela, saj ji podlago za to daje četrti odstavek 135. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 427. člena ZZavar-1. Če je razlog za prisilno likvidacijo odpadel, ukrep ni več potreben zaradi varstva interesov zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, zato dokončanje postopka prisilne likvidacije ne bi bilo v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Nadzorni organ je dolžan odločitev tudi ustrezno in zadostno utemeljiti, česar pa ni storil. Sodišču predlaga, naj dopusti in izvede predlagane dokaze ter sklep Agencije 40100-1/2024-2 z dne 16. 2. 2024 (o zavrženju tožnikove zahteve z dne 12. 2. 2024 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici) odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje. Toženki naj tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Agencija v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj v skladu z 444. členom ZZavar-1 o zadevi odloča prednostno. Odločanje o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ki je v prisilni likvidaciji, v ZZavar-1 ni predvideno, zato ne gre za upravno zadevo, o kateri bi Agencija lahko vsebinsko odločala. Tožnik kot delničar po začetku prisilne likvidacije nad zavarovalnico nima pravnega interesa zahtevati izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, saj ZZavar-1 ne predvideva, da bi svoje pravne koristi v zvezi z zavarovalnico, ki je v postopku prisilne likvidacije, lahko uveljavljal s pridobitvijo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, pač pa ima za to na voljo druge zakonske možnosti. S pridobitvijo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža si tožnik svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Tožba je neutemeljena tudi, ker tožnik v njej ne podaja relevantnih razlogov za preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Tožbeni razlogi se nanašajo na drug upravni akt in sicer na sklep o zavrženju zahteve za ustavitev prisilne likvidacije zavarovalnice, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Tožbeni predlog, na katerega je sodišče po prvem odstavku 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezano, s katerim tožnik na strani 32 tožbe predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijani akt in zadevo vrne v ponovno odločanje Finančni upravi Republike Slovenije (in ne Agenciji), je v tolikšni meri pomanjkljiv, da bi bilo potrebno tožbo zavreči. V tem upravnem sporu je odločilno vprašanje, ali je možno in dopustno odločati o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža po tem, ko je nad zavarovalnico pričet postopek prisilne likvidacije, in ali ima delničar za izdajo dovoljenja pravni interes. Tožnik se v tožbi do tega ključnega vprašanja ne opredeljuje. Agencija meni, da je izpodbijani sklep pravilen, saj po tem, ko je zavarovalnici dokončno odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov in je zaradi tega začet postopek prisilne likvidacije, Agencija ne more in ne sme odločati o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Navedeno izhaja iz narave in namena prisilne likvidacije. Ko je prisilna likvidacija zavarovalnice začeta, je niti sodišče niti Agencija ne moreta več zaustaviti (prvi in drugi odstavek 454. člena ZZavar-1). Tudi delničar česa takega ne more uspešno predlagati. Po začetku prisilne likvidacije se opravijo le še tista dejanja, ki so potrebna za dokončno prenehanje zavarovalnice. Takšna ureditev je predpisana zaradi varstva javnega interesa na področju zavarovalništva (271. člen ZZavar-1). Po začetku prisilne likvidacije, ki je posledica predhodnega odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, po eni strani zavarovalnica ne more več zahtevati izdaje novega dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, delničar pa tudi ne more več zahtevati izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Tudi če bi tako dovoljenje lahko pridobil, si z njim ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. V prisilni likvidaciji so namreč vse aktivnosti usmerjene le še v izvedbo in zaključek prisilne likvidacije. Kljub temu, da zavarovalnica s prisilno likvidacijo preneha, ima delničar še vedno zagotovljene ustrezne možnosti, da svoje pravno varovane premoženjske interese uveljavi v sodnih postopkih, tako v upravnem sporu, kot v pravdnem postopku, če za to izpolnjuje pogoje (451. člen in 454. člen ZZavar-1). Glavni delničar zavarovalnice ni več izpolnjeval pogojev za pridobitev kvalificiranega deleža, zato je Agencija z odločbo 9. 4. 2019 odvzela dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Tožnik je v delničarsko strukturo zavarovalnice ponovno vstopil šele po začetku prisilne likvidacije in tudi šele po tem, ko je družba E., Ltd. neuspešno izpodbijala odločbo o začetku prisilne likvidacije. Delnice v zavarovalnici je ponovno pridobil z dogovorom o vrnitvi delnic z družbo E., Ltd. Tožnik sedaj poskuša z vsemi pravnimi sredstvi še sam (kot novi delničar) doseči oživitev poslovanja zavarovalnice, kar pred njo ni uspelo družbi E., Ltd. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Tožnik v pripravljalni vlogi zavrača argumente Agencije, da za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici v prisilni likvidaciji nima pravnega interesa. Toženkina interpretacija zakona je napačna. Res ima delničar še druge možnosti za uveljavljanje svojih premoženjskih interesov v sodnih postopkih npr. z odškodninsko tožbo, vendar je vezan na predhodni uspeh v upravnem sporu. Opustitev sklica na določeno pravno pravilo ni mogoče razlagati na način, da je takšno pravilo prepovedano uporabiti. Tožnik je bil v času vložitve Zahteve edini družbenik A. in je imel namen pokriti izgubo, nastalo zaradi postopka prisilne likvidacije zavarovalnice in zavarovalnico dokapitalizirati, s čimer pa je odpadel razlog, zaradi katerega je bila začeta prisilna likvidacija zavarovalnice. Upoštevati je potrebno spremembo lastništva v zavarovalnici po izdaji sklepa o uvedbi prisilne likvidacije zavarovalnice in zavezo tožnika za dokapitalizacijo zavarovalnice. Vztraja, da je toženka njegove ugovore pavšalno zavrgla zaradi domnevno neizkazanega pravnega interesa in mu ni zagotovila vsebinskega obravnavanja, s čimer je prekoračila svoja pooblastila. Sodišču predlaga, naj toženki odredi, da vsebinsko odloča o Zahtevi.

Agencija v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je tožnik šele v pripravljalni vlogi navajal ugovore v zvezi z izpodbijanim sklepom. Odsotnost izrecne določbe ZZavar-1, da med prisilno likvidacijo ni mogoče odločati o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ni odločilna. Ob upoštevanju ureditve prisilne likvidacije v ZZavar-1 je začetek prisilne likvidacije ovira za odločanje o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Agencija nima ustrezne zakonske podlage, da bi po začetku postopka prisilne likvidacije lahko vsebinsko odločala o Zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, enako kot tudi ne o novem dovoljenju zavarovalnice za opravljanje zavarovalnih poslov. Meni, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v tožnikove ustavne pravice.

Tožnik je 26. 4. 2024 vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj meni, da je potrebno v konkretnem primeru sprejeti začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da naj do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa Agencije 1040-1/2024-2 z dne 16. 2. 2024 in toženi stranki naloži, da je dolžna ponovno odločati o Zahtevi z dne 12. 2. 2024 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Toženi stranki naj sodišče tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Toženka v odgovoru na tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj ga zavrže, podrejeno pa, da ga kot neutemeljenega zavrne, kar pojasni. V vsakem primeru pa naj tožniku naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila. Razloge za svoj predlog obširno pojasnjuje.

Tožnik v odgovoru na odgovor Agencije na njegov predlog za izdajo začasne odredbe dodatno utemeljuje dopustnost predloga in primernost predlagane začasne odredbe ter navaja konkretne razloge glede pogojev za njeno izdajo. Dodatno tudi pojasnjuje, da v konkretnem primeru javna korist ne bo prizadeta.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Na podlagi 441. člena ZZavar-1 je zoper odločbe Agencije možno pričeti postopek sodnega varstva. Za postopek sodnega varstva se uporablja ZUS-1, če v ZZavar-1 ni drugače določeno. Sodišče v skladu z določbo 447. člena ZZavar-1 preizkusi odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa ZUS-1.

Med strankama je sporno, ali je Agencija pravilno zavrgla tožnikovo Zahtevo z dne 12. 2. 2024 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. Sporno je, ali gre v konkretnem primeru za upravno zadevo (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 427. členom ZZavar-1) in ali tožnik izkazuje pravni interes za odločanje v zadevi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 427. členom ZZavar-1), kar je pogoj za vsebinsko obravnavo te zadeve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Agencija svojo odločitev utemeljuje na prvem odstavku 479. člena ZZavar-1, po katerem Agencija v postopku predhodnega preizkusa zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, o kateri Agencija odloča po prvem odstavku 474. člena ZZavar-1, preizkusi, ali so v konkretnem primeru izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi, in sicer: 1. ali je zahtevo vložila upravičena oseba; 2. ali zahteva obsega podatke, ki jih mora obsegati; 3. ali so zahtevi priložene predpisane listine; 4. ali je zahtevi priložen dokaz o plačilu takse oziroma nadomestila za delo Agencije in 5. ali so izpolnjene vse druge procesne predpostavke za odločanje o vlogi. Če Agencija ugotovi, da procesne predpostavke za odločanje o zahtevi niso izpolnjene, gre pa za pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče odpraviti, s sklepom zavrže zahtevo (drugi odstavek 479. člena ZZavar-1).

Agencija je v postopku predhodnega preizkusa predmetne zahteve ugotovila, da pogoji iz 5. točke prvega odstavka 479. člena ZZavar-1 niso izpolnjeni, saj niso izpolnjene vse druge procesne predpostavke za odločanje o Zahtevi. Pri tem se je oprla na določbe ZUP, ki se v postopku uporabljajo na podlagi drugega odstavka 427. člena ZZavar-1. Postopek predhodnega preizkusa vloge oz. ugotovitev izkazanosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o zadevi določa 129. člen ZUP, na podlagi katerega organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: 1. če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; 4. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Na podlagi drugega odstavka tega člena organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena. Na podlagi tretjega odstavka tega člena je zoper sklep, s katerim organ zavrže zahtevo, dovoljena pritožba.

Svojo odločitev o zavrženju Zahteve je Agencija obrazložila, da ZZavar-1 v podpoglavju 7.9.1. opredeljuje splošne določbe in pravne posledice začetka prisilne likvidacije zavarovalnice, pri čemer določbe ZZavar-1 ne predvidevajo postopka izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ki je zaradi izrečenega ukrepa nadzora Agencije v prisilni likvidaciji. Po začetku prisilne likvidacije se po mnenju Agencije opravijo le še tista dejanja, ki so potrebna za dokončno prenehanje zavarovalnice (332. člen ZZavar-1). Ker je družba A., d.d. od 18. 7. 2022 v postopku prisilne likvidacije in ker ZZavar-1 ne daje pravne podlage, da bi Agencija odločala o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ki je zaradi izrečenega ukrepa nadzora Agencije v prisilni likvidaciji, je Agencija ugotovila, da pri tožnikovi Zahtevi ne gre za upravno zadevo v smislu 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zvezi z drugim odstavkom 427. člena ZZavar-1.

20.Na podlagi 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe ali druge stranke ne področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oz., če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici. Sodišče sodi, da je Agencija z izpodbijanim sklepom napačno zavrgla Zahtevo, ker naj ne bi bile podane procesne predpostavke, morala pa bi o njej vsebinsko odločiti. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.

21.Zahtevo je Agencija zavrgla tudi zato, ker po njenem mnenju tožnik ne izkazuje pravnega interesa oz. pravne koristi. Agencija meni, da tožnik nima pravnega interesa za pridobitev dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ker ZZavar-1 ne predvideva, da bi vložnik zahteve za uzdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici svoje pravne koristi v zvezi z zavarovalnico, ki je v postopku prisilne likvidacije, lahko uveljavljal s pridobitvijo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v tej zavarovalnici. Po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Prisilna likvidacija nad A. je bila začeta zaradi predhodnega odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. Po začetku prisilne likvidacije po mnenju Agencije A. novega dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v tej zavarovalnici ne more več pridobiti, saj se po začetku prisilne likvidacije zavarovalnice lahko opravijo le še tista dejanja, ki so potrebna za dokončno prenehanje zavarovalnice. Posledično tožnik kot delničar zavarovalnice, ki je v prisilni likvidaciji, nima pravnega interesa zahtevati izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v tej zavarovalnici. Takšno stališče je napačno. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe, gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici. V primeru ugoditve Zahtevka pa bi se tožnikov pravni položaj lahko izboljšal, saj je pridobitev dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža neposredni pogoj za takšno pridobitev deleža v zavarovalnici.

22.Ker je predmet tega postopka presoja zakonitosti procesnega sklepa o zavrženju Zahteve, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

23.Ker je izpodbijani sklep nezakonit zaradi kršitve določb postopka, ga je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek, da o zadevi vsebinsko odloči. Agencija je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

24.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

25.Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2024, s katero je tožnik predlagal naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu začasno zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa (40100-1/2024-2 z dne 16. 2. 2024) in toženi stranki naloži, da je dolžna ponovno odločati o tožnikovem zahtevku za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža z dne 12. 2. 2014, zavrglo.

26.ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Drugačne ureditve za tožbo zoper izpodbijano odločbo ZZavar-1 ne predpisuje. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (t.i. odložitvena začasna odredba, ki jo predlaga tudi tožnik v konkretnem primeru). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (t.i. ureditvena začasna odredba), kar tožnik v konkretnem primeru tudi predlaga.

27.Na podlagi 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dopustna. Sodišče je z izdajo te sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov drugi predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2024 s sklepom zavrglo (točka II izreka).

K III. točki izreka:

28.Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez naroka, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zveza:

Zakon o zavarovalništvu (2015) - ZZavar-1 - člen 427, 427/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.