Jedro

Služnost v javno korist, ustanovljena v skladu s tretjim odstavkom 59. člena EZ, ni omejena z rokom trajanja trideset let iz drugega odstavka 227. člena SPZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 1 se razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica s sklepom Dn 1 ni dovolila vpisa neprave služnosti. Zemljiškoknjižna listina, na podlagi katere je predlagatelj predlagal vpis, je služnostna pogodba z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 19.8.2013 med njim ter M.K., C.Ž. in M.B., ki so solastnice nepremičnin, glede katerih teče postopek. V listini so pogodbene stranke v korist predlagatelja ustanovile služnost dostopa, gradnje, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove elektroenergetskih naprav na trasi elektroenergetskih naprav za čas, ko bo njihov obstoj potreben. S tako vsebino je bil vpis služnosti tudi predlagan. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na pravno pravilo, da v primerih, ko se tovrstna služnost ustanovi v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne more biti daljši od trideset let (drugi odstavek 227. člena v zvezi z 226. členom Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) in ugotovitev, da je trajanje konkretne služnosti, katere vpis se predlaga, daljše od trideset let. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica razlogom in odločitvi iz prejšnjega odstavka pritrdila in ugovor predlagatelja zoper tak sklep zavrnila ter slednjega potrdila.

Zoper sklep o ugovoru se je predlagatelj pritožil in predlaga spremembo odločitve v ugodilno. V pritožbi navaja, da vztraja pri vseh ugovornih navedbah. Opozarja, da so specialni predpisi namenjeni prav urejanju in določanju izjem od splošnih predpisov zaradi specifičnosti pogojev, zahtev in /ali potreb in se tedaj, ko specialni predpis določen institut ureja drugače kot splošni predpis, prvenstveno uporablja specialni predpis. Ne uporablja se specialni predpis v okvirih, ki jih postavlja splošni predpis, kot je tolmačilo sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru specialni predpis, konkretno določba 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ne bi bila potrebna, saj daljši čas tako ali tako ne bi bil mogoč. Očitno pa je bil zakonodajalec drugačnega mnenja in je v izogib dvomu z novelo EZ (Ur. l. RS št. 70/2008) v 59. členu dodal besedilo „pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist se sklepajo za čas obratovanja infrastrukture in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture“. Časa trajanja infrastrukture seveda vnaprej ni mogoče določiti, nedvomno pa je mišljeno, da obratuje več kot 30 let. Namen zakonodajalca je nedvoumen – zagotoviti njeno nemoteno obratovanja za več čas obratovanja in ker je rok nedoločljiv, v bistvu za nedoločen čas, ne da bi bila javna korist podvržena zasebnim interesom. Zaradi take ureditve je zakonodajalec predvidel tudi za primer predčasnega prenehanja obratovanja infrastrukture, da lahko služnostni zavezanec zahteva izbris tovrstne služnosti po 113. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-1).

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi teče postopek v zvezi z vknjižbo pogodbeno ustanovljene neprave služnosti v korist podjetja za distribucijo električne energije. Drži, da glede na splošna pravila SPZ (drugi odstavek 227. člena v zvezi z 226. členom SPZ) čas trajanja neprave služnosti, ki je ustanovljena v korist pravne osebe, ne more biti daljši od trideset let. Vendar pa se ta splošna pravila lahko uporabljajo le, če neke situacije posebni predpis ne ureja drugače, saj imajo v primeru neskladja prednost specialna pravila. Drugačno stališče v izpodbijanem sklepu, ki ga pritožba graja, je zmotno. Zato je potrebno izhajati iz okoliščin konkretnega primera, ko gre dejansko za služnost v javno korist (1), povezano z gradnjo in funkcioniranjem objektov, potrebnih za prenos in distribucijo električne energije. Pritožnica pravilno izpostavlja posebno določbo EZ glede trajanja teh služnosti. Ta od uveljavitve novele EZ-C v tretjem odstavku 59. člena predvideva, da se te služnosti sklepajo za čas obratovanja infrastrukture in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture (2). Gre za specialno določbo, ki (tudi v povezavi s 110. členom ZureP-1) omogoča razlago, da služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja trideset let iz drugega odstavka 227. člena SPZ in je lahko daljša. Tako stališče je v več odločbah zavzelo tudi Upravno sodišče RS (npr. sodbe U 2488/2008, U 2489/2008, I U 87/2009, I U 1250/2009). Ker časa trajanja elektroenergetske infrastrukture ni mogoče vnaprej določiti, gre v teh primerih dejansko za služnost za nedoločen čas. Odločitev sodišča prve stopnje, ki vpisa ni dovolilo samo zato, ker trajanje konkretne služnosti v listini, ki je podlaga za vpis ni omejeno na trideset let, je iz zgornjih razlogov materialnopravno napačna in bi moralo vpis dovoliti.

Pritožbeno sodišče ne glede na to izpodbijane odločitve ni samo spremenilo, temveč je izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje (5. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi), saj bi v nasprotnem primeru osebam, proti katerim se vpis predlaga, odvzelo pravico do izjave v postopku.

op. št. 1: Splošna ureditev služnosti v javno korist vsebuje ZUreP-1, ki v 110. členu predvideva, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. op. št. 2: to je glede na 23. člen EZ javno podjetje, ustanovljeno za opravljanje te gospodarske javne službe, ali pravna oseba zasebnega prava (ali s.p.) s koncesijo.