Jedro

Zatrjevanje lastninske pravice v postopku zaradi ureditve meje ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 8. do 10. člena ZNP, kar bi terjalo morebitno prekinitev postopka. Sodišče, v kolikor seveda gre za mejni spor, namreč močnejšo pravico, pod pogoji, ki jih zakon določa, vedno samo ugotavlja in nato na tej podlagi tudi določi mejo. V kolikor pa ne gre za mejni spor, ampak za lastninskopravni spor, pa se zadeva ne rešuje v nepravdnem, ampak v pravdnem postopku in ravnanje sodišča v tem primeru izrecno ureja 17. člen ZNP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje - v točki 1. spremeni tako, da se glasi: „Nepravdni postopek se ustavi in se po pravnomočnosti tega sklepa nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem“.

- v točki 2. (izrek o stroških) razveljavi.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepravdni postopek ustavilo in predlagateljicama naložilo, da sta dolžni prvim trem nasprotnim udeležencem nerazdelno povrniti 660,00 EUR stroškov v zvezi s postopkom za sodno ureditev meje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Predlagateljici sta se zoper takšno odločitev vložili pritožbo, s katero uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). V bistvenem navajata, da sta predlog za sodno ureditev meje vložili po pozivu GURS, ko je bilo v postopku evidentiranja meje med parc. št. 181/2 in 180, obe k.o. D., ugotovljeno, da je ta meja sporna. Zatrjujeta, da je pri GURS-u pri vrisu parc. št. 181/2 k.o. D., leta 1962 prišlo do napake. Meja je bila med udeleženci postopka v preteklosti nesporna, celo sofinancirali so ograjo po meji, v letu 2008 pa je ob meritvah zemljišč prvih treh udeležencev geometer ugotovil napako na terenu. Predlagateljici res zatrjujeta lastništvo celotne parc. št. 181/2 k.o. D. na podlagi priposestvovanja, vendar pa obenem ne drži, da je meja med parc. št 181/2 in 180 nesporna. V primeru, če bosta uspeli dokazati priposestvovanje parc. št. 181/2, bo meja do par. št. 180 znotraj zemljišč predlagateljic, kot je v naravi tudi sedaj, in za njiju seveda ne bo sporna. Dokler pa jima to ne uspe, je meja med parc. št. 180 in 181/2 sporna. Nepravdno sodišče bi ta postopek lahko le prekinilo in predlagateljici napotilo na pravdo, da dokažeta priposestvovanje oziroma lastništvo parc. št. 181/2. V primeru uspeha v pravdi bi predlagateljici predlog za ureditev meje umaknili, pa ne bi uspeli, bo treba mejo med parc. št. 180 in sosednjimi parcelami urediti v nepravdnem postopku. Sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka je zato napačen. Na njegovi podlagi bi GURS lahko štela, da je meja dokončna, kar pa ne drži, saj meja ni niti določena, niti označena, ali kakorkoli vidna. Glede na navedeno predlagateljici pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni, tako, da s sklepom postopek prekine do odločitve o lastništvu parc. št. 181/2 oziroma ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Če pritožbeno sodišče pritožbi ne bi ugodilo, se predlagateljici posebej pritožujeta zoper odločitev o stroških, ter navajata, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve sploh ni oprlo na določbe ZNP, temveč je stroške odmerilo na podlagi ZPP, svoje odločitve, da je stroške postopka naprtilo predlagateljicama, pa ni utemeljilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP in je treba posledično odločitev o stroških razveljaviti. 35. člen ZNP določa, da vsak udeleženec postopka trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Tako trpijo stroške le nekateri udeleženci, kadar teče postopek izključno v njihovem interesu oziroma kadar povzročijo stroške po svoji krivdi ali naključju, ki se pripeti njim. V tem primeru pa nič od tega ni podano. Nazadnje pritožba opozarja še na dejstvo, da v primeru ocene sodišča, da zahtevka ni mogoče obravnavati v nepravdnem postopku, bi ob takojšnji odločitvi o ustavitvi postopka s sklepom nasprotnim strankam niti ne nastali nobeni stroški.

Prvi trije nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev. Po njihovem prepričanju gre v tej zadevi za lastninskopravni spor na podlagi priposestvovanja in ne za mejni spor, saj iz navedb predlagateljic izhaja, da je sporno celotno zemljišče 181/2 k.o. D. oziroma lastninska pravica na tem zemljišču. Prvostopenjsko sodišče je postopek pravilno ustavilo, stališče pritožnic, da bi moralo postopek prekiniti do pravnomočne rešitve v pravdnem postopku, pa je zmoten, saj za tako odločitev v ZNP ni podlage. Tudi glede stroškov je odločitev pravilna, saj je bil spor nepotreben, ZNP pa v 35. in 139. členu omogoča, da sodišče odloči drugače, kot določa splošno pravilo 1. odst. 35. člena ZNP. Spor sta s predlogom za ureditev meje povzročili pritožnici, ki bi morali vložiti lastninsko tožbo. Odgovor na pritožbo v zvezi s tem še opozarja, da sta pritožnici lastninsko tožbo vložili pred naslovnim sodiščem in se vodi pod opr. št. P 185/2010. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je odločilnega pomena, ali gre v obravnavanem primeru za mejni ali lastninski spor. Za spor o meji gre, kadar stranki zatrjujeta različen potek mejne črte in se prepirata o tem, ali določen del zemljišča pripada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Kadar pa potek meje niti ni sporen, temveč je sporna lastninska pravica na določenem delu parcele, gre za lastninski spor, ki se rešuje po pravilih pravdnega postopka. Ker gre tudi pri mejnem sporu, ki svoj predlog opira na močnejšo pravico, v bistvu za lastninski zahtevek (1), mora sodišče v vsakem konkretnem primeru preučiti ali gre za predlog za ureditev meje ali za lastninski zahtevek za izročitev določenega zemljišča. Če gre za slednje, mora postopati skladno z določbo 1. odstavka 17. člena ZNP tako, da s sklepom ustavi nepravdni postopek (če še ni bila izdana odločba o glavni stvari), po njegovi pravnomočnosti pa se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (2).

V konkretnem primeru zatrjevano sporno mejo predstavlja meja med parc. št. 180, katere solastnici sta predlagateljici in parc. št. 181/2, katere solastnika sta prva dva nasprotna udeleženca. Meja je črta, ki ločuje dve sosednji stikajoči se zemljišči in je sporna, kadar stranki zatrjujeta različen potek mejne črte. V konkretnem primeru ne gre za to. Predlagateljici zatrjujeta, da poteka meja med parcelama 180 in 181/2 po južni meji parc. št. 181/2, kar predstavlja v načrtu parcel (priloga spisa A4) mejo med parc. št. 181/2 in parc. št. 177/1 ter 178/1, v pritožbi pa še nadalje pojasnjujeta, da bo, če bosta uspeli dokazati priposestvovanje parc. št. 181/2, meja med parc. št. 181/2 in 180 znotraj zemljišč predlagateljic. Prvi trije nasprotni udeleženci, ki jih zatrjevana sporna meja zadeva, pa nasprotno trdijo, da meja med spornima parcelama poteka po črti, ki je kot meja med parc. št. 180 in 181/2 vrisana v navedenem načrtu parcel. Iz trditev udeležencev in iz pritožbenih navedb izhaja, da udeleženci dejansko niso v sporu zaradi meje, ampak je spor v tem, kdo je lastnik (celotne) parc. št. 181/2 k.o. D. (3). Če bi sodišče v nepravdnem postopku v takem primeru, ko sporno mejno površino predstavlja celotna parcela, kljub vsemu določalo mejo, bi se lahko zgodilo, da bi parcela 181/2 izginila, saj bi se v primeru uspeha predlagateljic meja parcele 180 dejansko pomaknila vse do meje s parcelo 177/1 in 178/1, kar pa seveda ni dopustno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so stranke v lastninskem sporu zaradi zemljišča (celotne parcele 181/2).

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi smelo prvostopenjsko sodišče ta postopek le prekiniti in predlagateljici napotiti na pravdo, da dokažeta lastništvo parc. št. 181/2. Za takšno odločitev v zakonu ni podlage. Zatrjevanje lastninske pravice v postopku zaradi ureditve meje ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 8. do 10. člena ZNP. Sodišče v primerih mejnih sporov močnejšo pravico samo ugotavlja in nato na tej podlagi tudi določi mejo. Če pa ne gre za mejni spor (kot v konkretnem primeru), se zadeva ne rešuje v nepravdnem, ampak v pravdnem postopku, ravnanje sodišča v tem primeru pa ureja že omenjeni 17. člen ZNP.

Sodišče prve stopnje je odločitev tako pravilno oprlo na 17. člen ZNP in postopek ustavilo, vendar pa pri tem ni istočasno odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu izrek ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ob sprejetem stališču, da gre med udeleženci za lastninski spor, se izkažejo kot nerelevantni tudi pomisleki pritožnic o tem, da bo zaradi ustavitve postopka postala meja (gre za pokazano mejo po podatkih katastra) dokončna, saj to na vprašanje njune zatrjevane lastninske pravice na parceli 181/2 nima nikakršnega vpliva. Enako velja za pomislek o situaciji, če v pravdi ne bosta uspeli. Njun zahtevek bo namreč v pravdnem postopku zavrnjen le, če svoje zatrjevane lastninske pravice na sporni parceli ne bosta dokazali. V takšnem primeru pa je ponoven predlog za ureditev meje sicer formalno mogoč, je pa, ob dejstvu nedokazane lastninske pravice vsaj vprašljiva njegova smiselnost (enako velja za morebitno nadaljevanje postopka, za katerega se pritožnici zavzemata), upoštevajoč 77. in 78. člen SPZ, kjer so urejeni načini ureditve meje (močnejša pravica, zadnja mirna posest, pravična ocena in možnost uveljavitve močnejše pravice v pravdi).

Ker postopek še ni končan, saj se bo nadaljeval po pravilih pravdnega postopka, je bilo istočasno treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. O njih bo odločeno s končno odločbo po pravilih, ki veljajo za pravdni postopek. Pritožbeno sodišče je iz istega razloga tudi glede priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo odločilo, da se pridržijo za končno odločbo ( 165. člen ZPP).

Glede na navedbo nasprotnih udeležencev v odgovoru na pritožbo, da sta predlagateljici pred sodiščem prve stopnje že vložili lastninsko tožbo, pa pritožbeno sodišče še opozarja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče, če se te navedbe izkažejo za resnične, pri nadaljevanju postopka paziti tudi na litispendenco, saj o istem zahtevku ne moreta teči dve pravdi (189. člen ZPP).

(1) Primerjaj, Juhart, M. In drugi, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 382. (2) Tako tudi Sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 45/2000, z dne 29. 8. 2000, Sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 100/2006, z dne 19. 9. 2006. (3) Primerjaj Sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 100/2006, z dne 19. 9. 2006.