Jedro

Ker so pri tožniku še odprte možnosti za zdravljenje, že zaradi tega ni mogoče govoriti o poslabšanju invalidnosti, s tem v zvezi pa tudi ne o izgubi delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti), kot to uveljavlja tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka zadeve: ... z dne 9. 12. 2021 in številka zadeve: ... z dne 12. 8. 2021 ter da se ugotovi, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 2. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F), ki pa ni v celoti odgovorila na vprašanje sodišča o oceni tožnikove delazmožnosti. Predvsem se ni opredelila do navedb tožnikovega osebnega psihiatra, da je večletna nezaposlenost bistveno vplivala na tožnikovo duševno zdravje. Komisija A.F je mnenje sicer izdelala v pisni obliki, ni pa kot kolektivni organ na pisne pripombe tožnika podala odgovor, temveč je dopolnitev podala zgolj članica Komisije A.F, izvedenka psihiatrinja. Po mnenju tožnika podano mnenje ni izpolnilo vseh formalnih pogojev predpisanih v Pravilniku o delu Komisije A.F. Posledično so bile s tem kršene določbe Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je zaslišalo tudi tožnikovega lečečega psihiatra, ki je pojasnil, da tožnika zdravi pod diagnozo huda depresivna motnja, brez psihotičnih simptomov. Tožnik je prišel k njemu že v kronificiranem stanju. Komisija A.F se do navedene ugotovitve lečečega psihiatra ni opredelila, prav tako ni bilo pojasnjeno, kakšne so smernice oziroma dobra klinična praksa v zvezi z zdravljenjem navedene diagnoze. Pri tožniku ne gre za začasna ali občasna bolezenska stanja, katerih posledica bi bila le začasna ali občasna nezmožnost za delo, temveč gre za trajno stanje, ki pa se bo lahko samo še poslabšalo. Kot je to izpovedal lečeči psihiater, pri tožniku terapija ni imela učinka, to pa iz razloga, ker gre za kronificirano obliko. Zaradi navedenega tudi ni pričakovati omembe vrednega izboljšanja. Prav tako je izpovedal, da ne pridejo v poštev nobena druga zdravila oziroma ukrepi. Mnenje lečečega psihiatra je tako v popolnem nasprotju z mnenjem zaslišane izvedenke specialistke psihiatrinje, ki je svojo diagnozo temeljila na bežnem enkratnem pregledu tožnika. Zaključek izvedenke je tudi v nasprotju s sprejeto tujo doktrino. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v okviru katerega naj zasliši tudi drugega člana Komisije A.F, in sicer specialista MDPŠ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 8. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 2. 2021 dalje.

7. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 30. 7. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lahko delo, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, ne na mrazu ali vročini, ne na višini, s polnim delovnim časom od 11. 4. 2013 dalje. Na zahtevo tožnika je bil podan nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotavljala, ali je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti (poslabšanja) in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.

9. Glede na zavrnilne odločbe tožene stranke in vloženo tožbo, je sodišče prve stopnje omenjeno vprašanje razčiščevalo med drugim z zaslišanjem tožnikovega lečečega psihiatra, nadalje s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A.F. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. 10. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je pri tožniku podanih več zdravstvenih težav, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Že zaradi akutnega miokardnega infarkta, ki ga je utrpel 11. 9. 2011 in pa v septembru 2012 ugotovljene policitemije rubra vera, je bil tožnik v letu 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Kasneje pa so se pri tožniku pojavile tudi psihične težave. Iz izpovedbe lečečega psihiatra izhaja, da tožnika zdravi že od leta 2019 dalje, in sicer pod diagnozo huda depresivna motnja brez psihotičnih simptomov. Sodišče prve stopnje je s pritegnitvijo sodnega izvedenca specialista psihiatra in s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije A.F razčiščevalo, kakšen vpliv imajo navedene zdravstvene težave na tožnikovo invalidnost in s tem v zvezi, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja invalidnosti.

11. Kot je to izpovedal lečeči psihiater je po njegovem mnenju pri tožniku podana kronificirana oblika, zaradi česar ni pričakovati omembe vrednega izboljšanja. Zaradi tega tudi v zadnjem izvidu z dne 22. 2. 2021 lečeči psihiater ugotavlja, da je tožnik trajno dela nezmožen. Nasprotno s tem mnenjem pa je sodni izvedenec doc. dr. C. C. po pregledu medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu tožnika podal mnenje, da pri tožniku delovna zmožnost ni v celoti izgubljena. Tožnik ima dve telesni obolenji, zaradi katerih je že zaščiten z lažjim delom. Pri tožniku zaradi duševne motnje ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja do te mere, da bi v celoti izgubil sposobnost za pridobitno delo. Tožnik je sicer že skoraj 10 let brezposeln in so se zaradi tega tudi delovne navade zmanjšale, vendar pa duševna motnja ni tako huda, da ne bi bil sposoben za pridobitno delo. Sodni izvedenec pri tem opozarja, da glede zdravljenja depresije niso izkoriščene vse terapevtske možnosti in da zdravljenje še ni zaključeno. Glede na podane pripombe je sodišče sledilo predlogu tožnika in pridobilo še izvedensko mnenje Komisije A.F v sestavi katere sta sodelovala specialist MDPŠ in specialistka psihiatrinja. Oba izvedenca sta podala v bistvu enako mnenje kot pred tem sodni izvedenec psihiater, in sicer da pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je pri njemu še naprej podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, in sicer v nespremenjeni obliki. Potrebne so stvarne razbremenitve pri delu, delo pa lahko opravlja v polnem delovnem času na drugem delovnem mestu.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se izvedenski organ ni opredelil do izpovedbe in pa izvidov lečečega psihiatra. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da se tožnik zaradi depresivnih epizod pri psihiatru zdravi šele od leta 2019 dalje. V novejši medicinski dokumentaciji je priložen le en izvid psihiatra z dne 22. 2. 2021. Opisano je zdravstveno stanje in pa mnenje, da tožnik naj ne bi bil delazmožen, vendar to ne izhaja niti iz opisa psihičnega statusa v izvidu psihiatra, niti iz izvida psihologa, niti iz poteka zdravljenja duševne motnje. Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo še članico izvedenskega organa specialistko psihiatrinjo, ki je dodatno utemeljila, zakaj pri tožniku ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Po mnenju sodne izvedenke je tožnikova motivacija za zaposlitev slaba. Tožnik ima obravnave pri psihiatru na pol leta, kar pomeni, da psihiater ne razmišlja o tem, da bi tožniku realno skušal pomagati, temveč o tem, da gre pri njemu za kronificirano stanje. Natančno je pojasnila sprejete smernice za zdravljenje depresije oziroma depresivne motnje, ki se izvaja stopenjsko ali v fazah, ki jih je tudi podrobno obrazložila in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da bi morala sodne izvedenka dodatno pojasniti, kakšne smernice je imela v mislih, neutemeljene.

13. Glede sklicevanja na podano mnenje lečečega psihiatra, pa pritožbeno sodišče opozarja na razliko med mnenji, ki jih podajo lečeči specialisti in pa izvedenskim mnenjem, ki ga poda sodni izvedenec, ki v postopku nastopa kot pomočnik sodišča. Vloga lečečih specialistov je drugačna kot vloga izvedencev. Le-ti so namreč dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti. Izvedensko mnenje so dolžni podani na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov.

14. Iz podanih izvedenskih mnenj izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožniku glede na ugotovljeno diagnozo niso izčrpane možnosti zdravljenja in da torej ne gre za kronificirano stanje, ki bi bilo nedostopno zdravljenju. Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 pa je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ker so pri tožniku še odprte možnosti za zdravljenje, že zaradi tega ni mogoče govoriti o poslabšanju invalidnosti, s tem v zvezi pa tudi ne o izgubi delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti), kot to uveljavlja tožnik.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nepravilne sestave izvedenskega organa Komisije A.F. Sodišče prve stopnje je s sklepom št. X Ps 30/2022 z dne 16. 1. 2023 postavilo izvedenski organ, v katerem naj sodelujeta specialist MDPŠ in specialist psihiater. Sestava komisije je torej sledila izdanemu sklepu sodišča prve stopnje.

16. Komisija A.F je sestavljena iz posameznih sodnih izvedencev, ki je vsak zase podal izvedensko mnenje, nato je bilo podano skupno izvedensko mnenje Komisije A.F. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da za razjasnitev dejanskega stanja zasliši še sodno izvedenko specialistko psihiatrinjo, ki je na naroku dodatno obrazložila podano izvedensko mnenje. Tožnik niti v pripombah na podano izvedensko mnenje niti na naroku za glavno obravnavo, kjer je bila zaslišana sodna izvedenka s področja psihiatrije, ni predlagal, da se zasliši tudi sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Razen tega, pa kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi izvajalo še dodatne dokaze.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.