Jedro

Presoja pogojev za opravo hišne preiskave (členi 214 - 216 ZKP).

Izrek

Zahteva obs. D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.2000 sta bila spoznana za kriva, obs. D.P. kaznivega dejanja prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ, obs. R.R. pa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena in 3. odstavku 212. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Obs. D.P. je po 51. členu KZ bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen 6 mesecev zapora ter preizkusna doba 2 let. Obs. R.R. pa je bila izrečena z uporabo omilitvenih določb 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ kazen 9 mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je temu obsojencu bil v izrečeno kazen vštet čas, ki ga je od 4.12.1997 do 29.9.1998 prebil v priporu. Prav tako mu je po 65. členu KZ bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Odločeno je bilo, da mora plačati ošk. R.M. znesek 3.433.296,00 SIT, oproščen pa je bil plačila stroškov kazenskega postopka. Obs. D.P. je bilo naloženo plačilo 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.9.2001 zavrnilo pritožbo obs. D.P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa, da je obsojenka dolžna plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obs. D.P. je dne 17.1.2002 priporočeno po pošti vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in razveljavi sodbo višjega sodišča ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojenka v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja že med postopkom podan zagovor. Meni, da njena krivda ni bila prav ugotovljena in da sodišče ne bi smelo upoštevati izjav prič, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo, ampak bi moralo verjeti njenemu alibiju. Izpodbija torej verodostojnost zaslišanih prič in s tem uveljavlja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Utemeljeni niso obsojenkini očitki o nezakoniti hišni preiskavi. Iz spisa je razvidno, da je bila preiskava opravljena v skladu z določbami ZKP. Dežurni preiskovalni sodnik je izdal odredbo z dne 4.12.1997, pri hišni preiskavi pa sta poleg obsojenke prisostvovali tudi dve priči. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelila. Tudi v njeni obrazložitvi ni navedeno, katera izmed v določbah 372. člena ZKP vsebovanih kršitev kazenskega zakona naj bi bila storjena z izrečeno pravnomočno sodbo. Zato kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora zahteva za varstvo zakonitosti vsebovati navedbo kršitev, predvidenih v določbah 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in tudi njihovo utemeljitev.

Sicer pa vložnica zahteve s ponavljanjem zagovora, da ni vedela za izvor predmetov, da jih je k njej pripeljal Š.Š. in ne soobs. R.R., da izpovedbe prič S.Č., R.M. in J.M. niso verodostojne, da ni pravilna ugotovitev sodišča glede ponujanja v prodajo v P.P. ukradenih bund in glede prodaje bunde R.M. ter z nakazovanjem, da sodišče neutemeljeno ni verjelo njenemu alibiju in da ni pravilno ocenilo zagovora Š.Š. in izpovedbe Z.V. ter z lastno oceno okoliščin, povezanih s priznanjem soobs. R.R. pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in s splošno navedbo, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki bi njo in soobs. R. lahko razbremenili, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnica zahteve tudi trdi, da je bil vstop policije v stanovanjsko hišo, v kateri prebiva, nezakonit. Takšna navedba vsebuje očitek, da je v tej zadevi bila nezakonito opravljena hišna preiskava.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani izdal v skladu z določbami 1. odstavka 166. člena, 3. odstavka 172. člena in 1. odstavka 214. člena ZKP odredbo z dne 4.12.1997, s katero je odredil hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov v stavbi v L., ki jih uporablja obs. D.P., in zaseg predmetov, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave. Zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 4.12.1997 dokazuje, da so delavci UNZ UKS L. v skladu z navedeno odredbo opravili hišno preiskavo v navzočnosti dveh prič in obsojenke. Hišno preiskavo je preiskovalni sodnik odredil ob izpolnjenih pogojih določb 1. odstavka 214. člena ZKP, postopal pa po določbah 1. in 2. odstavka 215. člena ZKP. Opravljena je bila tudi na način, ki je določen v 1. in 3. odstavku 216. člena ZKP. Zato ni mogoče zaključiti, da je hišna preiskava bila nezakonito odrejena in opravljena ter da so bile kršene navedene določbe. Za zaključek, da so kriminalisti in policisti pred izdano odredbo brez obsojenkinega dovoljenja vstopili v njene stanovanjske in druge prostore in jih tudi preiskovali, ni nobene podlage v podatkih spisa.

Obsojenka v zahtevi tudi navaja, da sodišče ni bilo pravično pri odmeri povprečnine. Sklicuje se na okoliščino, da že 10 let ni zaposlena, da je njen zaslužek minimalen, da dobiva socialno pomoč, da je dve leti dobivala štipendijo približno 8.000,00 SIT na mesec ter da ji pripada le 5/24-tin stanovanjske hiše. Sodišče je obsojenko spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Glede na to je postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 95. člena ZKP in ji naložilo plačilo povprečnine z upoštevanjem kriterijev, določenih v 3. odstavku 92. člena istega zakona. Zato navedenih določb ni kršilo ter je zahteva, ki izpodbija dejansko podlago za odmero povprečnine, tudi v tem delu neutemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo obs. D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).