Jedro

Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, saj tožeča stranka uveljavlja zahtevek za plačilo odpravnine v višini 2.391,29 EUR s pp, ki ne dosega revizijskega praga, revizija ni dovoljena in jo je prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo stranskega intervenienta tožene stranke z dne 22. 11. 2011 (zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 435/2011 z dne 7. 10. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 423/2010 z dne 15. 2. 2011).

Zoper navedeni sklep se pritožuje stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in revizijo s spisom odstopi v reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije napačna, ker je sodišče tožbeni zahtevek opredelilo kot zahtevek za plačilo dela odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, po 2. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1) pa je v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja revizija zmeraj dovoljena. V tej zvezi je sodna praksa zavzela stališče, da je revizija dovoljena tudi glede pravic oz. zahtevkov iz delovnega razmerja, ki so neločljivo povezani s prenehanjem delovnega razmerja (npr. sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII DoR 103/2010 z dne 2. 11. 2010, opr. št. VIII Pri 77/2007 z dne 20. 11. 2007). Odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je pravica, ki je že po logiki stvari neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja. Ker revizijo glede prenehanja delovnega razmerja dovoljuje zakon, je dopustna tudi glede premoženjskih pravic, ki iz tega spora izvirajo. Zato je sklep o zavrženju revizije v materialnopravnem in formalnopravnem smislu napačen oz. nezakonit. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

V obravnavanem primeru ne gre za individualni delovno spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato ne pride v poštev določba 2. točke 31. člena ZDSS-1, na katero se sklicuje pritožba. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na judikate Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, oz. na sodno prakso, ki je sicer res zavzela stališče, da je revizija dovoljena (po samem zakonu) glede pravic oziroma zahtevkov iz delovnega razmerja, ki so neločljivo povezani s prenehanjem delovnega razmerja, saj se nanaša na drugačne primere kot je obravnavani. Iz sklepov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih v pritožbi omenja stranska intervenientka, pa tudi iz drugih odločitev tega sodišča namreč izhaja, da so kot zahtevki iz delovnega razmerja, ki so neločljivo povezani s prenehanjem delovnega razmerja, štejejo npr. denarni zahtevki v okviru reparacijskih zahtevkov, ki so odvisni od rešitve spora o prenehanju delovnega razmerja in ki se uveljavljajo skupaj z zahtevki za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oz. za priznanje obstoja delovnega razmerja, ne pa spori o drugih denarnih terjatvah iz delovnega razmerja, ki so posledica (zakonitega) prenehanja delovnega razmerja, kot je npr. odpravnina, odškodnina za čas odpovednega roka (po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in podobno. Za takšne denarne terjatve velja splošni predpis o dovoljenosti revizije, to je 2. in 3. odstavek 367. člena ZPP, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Po teh določbah je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija), če pa revizija po prejšnjem (2.) odstavku tega člena ZPP ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom tega zakona dopusti sodišče (dopuščena revizija). Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, saj tožeča stranka uveljavlja zahtevek za plačilo odpravnine v višini 2.391,29 EUR s pp, ki ne dosega revizijskega praga, revizija ni dovoljena in jo je prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.