Jedro

Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Obstoj terjatve je verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve, močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje.

Tožnik obstoja svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu (povrnitev stroškov za pridobitev delovnega dovoljenja in letalske vozovnice, neizplačan del plače, odpravnino in regres za letni dopust), ni verjetno izkazal. Sodišče bo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugotovilo, ali sta bila pogodba o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi veljavno sklenjena in ali gredo tožniku pravice in obveznosti dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Ker je po 1. odstavku 270. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi ni izkazana, je treba tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi: „Toženi stranki se do pravnomočne rešitve tega sodnega postopka prepoveduje prosto razpolaganje oziroma odsvojitev ali obremenitev naslednjih premičnin, ki predstavljajo premoženje tožene stranke: - letalo znamke A , registrska oznaka ..., serijska št. ...; - letalo znamke A, registrska oznaka ..., serijska št. ...; - letalo znamke A, registrska oznaka ..., serijska št. ....

Tožena stranka oziroma dolžnik na podlagi začasne odredbe z navedenimi sredstvi, ki se nahajajo na Aerodromu C, ne more prosto razpolagati ali jih odsvojiti in obremeniti.

Na podlagi te odredbe se sodnemu izvršitelju B.B. naloži, da si predmete, ki so predmet te začasne odredbe, za čas trajanja tega sodnega postopka pri tem sodišču ogleda in zarubi ter do pravnomočnosti sodnega postopka odredi njihovo hrambo zaradi morebitnega poplačila denarne terjatve tožeče stranke, ki bo razvidna iz sodne odločbe.“ Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopkih po ZIZ. Pritožnik zlasti uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje oziroma, da pritožbeno sodišče odloči o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe in mu ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično in brez vsake pravne logike sledilo navedbam tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožena stranka sodišču vročila dne 11. 3. 2013. Sodišče tudi predhodno ni poslalo odgovora tožene stranke v izjasnitev, zato je bistveno kršilo določbe postopka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v skladu z 270. členom ZIZ, glede katere se smiselno uporabljajo pravila ZPP. Tožnik ni imel možnosti, niti mu ni bil dan rok, da se o navedbah tožene stranke v odgovoru izjasni. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično in v nasprotju z listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu, sledilo navedbam tožene stranke v odgovoru na predlog, zato je odločitev sodišča nelogična in tožniku nerazumljiva, v nekaterih pogledih pa sama s seboj v nasprotju. Sodišče je, ne da bi natančno vpogledalo listine, ki se nahajajo v spisu, sledilo trditvam tožene stranke češ, da je bila pogodba o zaposlitvi res podpisana, vendar pa nikoli ni stopila v veljavo, ker je bila njena veljavnost pogojena s pridobitvijo dovoljenja za opravljanje dela v Republiki Sloveniji in ker tožniku ni uspelo pridobiti dovoljenja pravočasno, pogodba in aneksi niso stopili v veljavo. Tožena stranka je trdila, da je tožnik delovno dovoljenje dobil šele 28. septembra 2012, takrat pa, da tožena stranka ni več potrebovala njegovih storitev, zato tudi ni imela več interesa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Trditve tožene stranke, da je tožnik samo do julija 2012 opravljal občasno delo kot svetovalec na področju „quality manager“ za kar pa je prejemal tudi plačilo – honorar s strani matične družbe v Zagrebu. Navedbe tožene stranke so zavajajoče in v nasprotju z veljavno letalsko zakonodajo, ki velja v Republiki Sloveniji in EU ter v nasprotju z listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu. Vsa dovoljenja, ki so bila s strani Agencije RS za ... izdana toženi stranki v zvezi z njegovo dejavnostjo temeljijo prav na dejstvu, da je imela tožena stranka zaposleno osebo, ki je opravljala delo „quality manager“, saj je to pogoj za pridobitev dovoljenja Part 145. Če tožena stranka ne bi imela zaposlenega tožnika, ne bi mogla dobiti dovoljenja za servisiranje ter bazno in linijsko vzdrževanje letalstva s strani Javne agencije za ... Tudi listina, ki jo je predložila tožena stranka – prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2012, je s strani tožene stranke podpisana retroaktivno, saj je tožnik še dne 12. 9. 2012 pa tudi 13. 9. 2012 za toženo stranko izdal „kompanijske“ avtorizacije in sicer na zahtevo direktorja tožene stranke in njegove tajnice. Da je to delo opravljal za toženo stranko prav tožnik izhaja tudi iz odločb, ki jih je toženi stranki izdala Javna Agencija za ... Zato je tožnik vsekakor izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve. Izkazal pa je tudi nevarnost, da tožena stranka terjatve ne bo poplačala, saj je Agencija za ... toženi stranki že izdala odločbo, s katero je toženi stranki prepovedala opravljanje dejavnosti baznega vzdrževanja letal. Zaradi sporov z zaposlenimi, ki jih je imela tožena stranka praktično z vsemi delavci, so delavci zapustili firmo. Neresnične in zavajajoče pa so tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe glede lastništva letal, ki jih je tožnik predlagal v zavarovanje njene denarne terjatve. Osebno je direktor tožene stranke konec avgusta 2012 povedal tožniku, da ima zaradi stroškov, ki jih je imel z uvozom letal v Slovenijo, probleme z izplačilom plače tožniku. Tožnik pa je v času bivanja v Sloveniji tudi videl, da je tožena stranka z letala A odmontirala oba motorja in obe elise za kar se domneva, da je bilo izvoženo iz Slovenije in sicer v Republiko Hrvaško v matično firmo, ki jo omenja tožena stranka v svojem odgovoru in s tem se je zmanjšala vrednost letal za 90 %. Navedeno pa dokazuje, da je tožena stranka vsekakor lastnik letal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na podlagi dosedaj ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) o predlogu odločiti najkasneje v 3 dneh, pri tem pa se ne presoja ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Zato je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve s tem, ko tožniku ni posredovalo odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe v izjasnitev ter mu ni določilo primernega roka, da bi lahko odgovoril na trditve tožene stranke v odgovoru.

Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve, na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem pa mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da je tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali upniku.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče, ne da bi vpogledalo listine, ki se nahajajo v spisu, sledilo trditvam tožene stranke, češ da je bila pogodba o zaposlitvi res podpisana med strankama, vendar pa nikoli ni stopila v veljavo, ker je bila njena veljavnost pogojena s tem, da si tožnik predhodno uredi vsa dovoljenja za opravljanje dela v Republiki Sloveniji ter zato, ker tožniku ni uspelo pridobiti pravočasno dovoljenj, pogodba in aneksi niso nikoli stopili v veljavo. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljanja utemeljenosti predlagane začasne odredbe v zavarovanje tožnikovih denarnih terjatev ocenilo dokazne listine v spisu in zaključilo, da je tožnik tujec, zato sta bili stranki pri izvajanju pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti po navedeni pogodbi o zaposlitvi vezani na Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011 z dne 27. 6. 2011) in Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 26/2011 z dne 6. 4. 2011). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumenti, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zakaj ocenjuje, da v tej fazi postopka, terjatev še ni verjetno izkazana.

Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve, močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik obstoj svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu ni verjetno izkazal. Sodišče bo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugotovilo, ali sta bila pogodba o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011, veljavno sklenjena in ali gredo tožniku pravice in obveznosti dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, za enkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikovih terjatev še ni mogoče govoriti. Ker je po 1. odstavku 270. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi ni izkazana, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preverjati tudi obstoja nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po 2. odstavku 270. člena ZIZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).