Jedro

1. Presoja višine denarne odškodnine. 2. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ugotovljena začasna zmanjšana življenjska sposobnost tožnikov ne more predstavljati podlage za določitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prezreti ni mogoče, da gre v bistvu le za zmanjšanje aktivnosti za krajši čas v glavnem v času zdravljenja. Samostojno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je mogoče prisoditi oškodovancu, če gre za trajno ali vsaj trajnejše zmanjšanje teh aktivnosti.

Izrek

Reviziji tretje tožnice se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se njej prisojena odškodnina določi v znesku 390.000,00 SIT, kar mora plačati tožena stranka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija 3. tožnica zavrne kot neutemeljena, revizija drugih tožnikov pa se v celoti zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti 3. tožnici revizijske stroške v znesku 18.020,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača kot odškodnino za nastalo negmotno škodo v prometni nesreči dne 7.7.1987 tožniku znesek 220.000,00 SIT, tožnici K.L. znesek 320.000,00 SIT, tožnici D.L. znesek 480.000,00 SIT in tožniku mld. B.L. znesek 360.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1992 dalje do plačila. Višje tožbene zahtevke tožnikov iz tega naslova je zavrnilo. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je prisojeno odškodnino znižalo in sicer tožniku na 120.000,00 SIT, tožnici na 130.000,00 SIT, tožnici na 290.000,00 SIT in mld. tožniku B.L. na 220.000,00 SIT.

Tožniki so vložili proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke glede višine prisojene odškodnine zavrne in prisodi tožnikom še zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V obrazložitvi revizije navajajo, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno znižalo tožnikom odškodnino za telesne bolečine in za strah. Priznati bi jim moralo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj sodna praksa priznava tovrstno odškodnino tudi, če so življenjske aktivnosti zmanjšane le določen čas in ne trajno. Poudarjajo še, da je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine prezrlo pomembno dejstvo, da je od škodnega dogodka preteklo tri leta in pol, vendar tožena stranka doslej za nepremoženjsko škodo ni plačala še ničesar.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija tožnice je delno utemeljena, revizija ostalih tožnikov pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Glede na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je moralo revizijsko sodišče presoditi, če je bila tožnikom po spremembah v sodbi sodišča druge stopnje prisojena odškodnina za telesne bolečine in strah v skladu z določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, in koliko je bila utemeljena zavrnitev zahtevkov tožnikov za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pri določanju pravične denarne odškodnine mora sodišče upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Tako individualizirana odškodnina pa ne sme iti na roke težnjam ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščinah v zvezi s poškodbami šteje revizijsko sodišče kot primerno določeno odškodnino za fizične bolečine pri tožnikih. Pri tej odškodninski postavki so bile poleg samih fizičnih bolečin upoštevane tudi neugodnosti v času zdravljenja. Čas trajanja in intenzivnost ugotovljenih fizičnih bolečin skupno z neugodnostmi ne nudijo podlage za odškodnino v višjem znesku. Med poškodbami in njihovim zdravljenjem pri tožniku in tožnici ni tako velikih nesorazmerij, da bi se to moralo odraziti na prisojeni odškodnini po tej odškodninski postavki. Mld. B.L. pa je bila prisojena ustrezno višja odškodnina.

Pri tožnici D.L. pa ob ugotovljenih poškodbah, fizičnih bolečinah in poteku zdravljenja ni bilo pogojev za tako znižanje odškodnine, do kakršnega je prišlo v sodbi sodišča druge stopnje. Tožnica je morala zaradi poškodbe kolena in kolenskih vezi nositi mavec skoraj tri mesece po poškodbi. Po odstranitvi mavca je bila ugotovljena atrofija stegenske muskulature, tožnica je morala uporabljati še nekaj časa bergle, ker je lahko nogo le delno obremenjevala. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih fizičnih bolečin in neugodnosti šteje revizijsko sodišče kot primerno odškodnino za to tožnico znesek 350.000,00 SIT in zato je sodbo sodišča druge stopnje po 1.odst. 395.čl. ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo za 100.000,00 SIT.

Ni mogoče pritrditi reviziji, da je bila tožnikom priznana prenizka odškodnina za strah. Nastanek in vrsta poškodb pri navedenih poškodovancih ter potek njihovega zdravljenja niso bili taki, da bi bili utemeljeni njihovi zahtevki za prestani strah v večjem obsegu, kot so jim bili prisojeni z izpodbijano sodbo.

Višina vseh zneskov prisojene odškodnine se je ugotavljala po razmerah v času sojenja na prvi stopnji in zato pripadajo tožnikom od 2.3.1992 dalje zakonite zamudne obresti. Ob upoštevanju vseh okoliščin v zvezi z poškodbami tožnikov ni bilo mogoče prisoditi višje odškodnine tudi ob upoštevanju časa, ki je potekel od nastanka poškodb do konca glavne obravnave, čeprav tožena stranka doslej za nepremoženjsko škodo ni plačala ničesar (plačani znesek 62.952,14 ATS naj bi se nanašal na premoženjsko škodo).

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ugotovljena začasna zmanjšana življenjska sposobnost tožnikov ne more predstavljati podlage za določitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prezreti ni mogoče, da gre v bistvu le za zmanjšanje aktivnosti za krajši čas v glavnem v času zdravljenja. Samostojno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je mogoče prisoditi oškodovancu, če ge za trajno ali vsaj trajnejše zmanjšanje teh aktivnosti. Tako zmanjšanje aktivnosti pa ni bilo ugotovljeno.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji le delno ugodilo, v ostalem delu pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 2.odst. 154.čl., 155.čl. in 166.čl. ZPP. Ker je z revizijo delno uspela le tožnica , so ji bili priznani revizijski stroški od zneska 100.000,00 SIT, s katerim je uspela.