Jedro

Tožnikova prošnja je očitno neutemeljena, saj jo je tožnik vložil po izdaji sklepa pristojnega sodišča o ugotovitvi, da obstojijo razlogi za tožnikovo izročitev drugi državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003, ZAzil-UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in mu na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, kar izhaja iz podatkov in listin v predloženih upravnih spisih, tožnikove lastnoročne prošnje za azil z dne 2.12.2004 in njegove izjave ob vložitvi prošnje za azil na predpisanem obrazcu z dne 29.12.2004. Tožnik je zlorabljal azilni postopek s tem, ko je prvič izrazil namen vložitve prošnje za azil dne 2.12.2004, saj bi po mnenju sodišča prve stopnje, če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, nemudoma oziroma neposredno po prihodu v Slovenijo lahko vložil prošnjo za azil. Tožnik pa je zaprosil za azil po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 6.10.2004. S to sodbo je bil tožnik spoznan za krivega za storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin - potnega lista Republike Makedonije na ime H.D., s katerim je tožnik prišel v Slovenijo. Tem podatkom tožnik v tožbi ne nasprotuje. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku glede vseh bistvenih dejanskih okoliščin popolno in pravilno ugotovljeno, pri tem pa se je oprlo tudi na ustaljeno upravno sodno prakso in na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 422/03. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna azil po določbah ZAzil. Sodišče prve stopnje je neupravičeno odločilo brez glavne obravnave, čeprav je tožnik v tožbi pojasnil, da se sklicuje na navedbe, ki jih je podal ob vložitvi prošnje za azil v zaporih v N.m. Pojasnil je, da so mu oblasti v njegovi državi pripisale kaznivo dejanje, ne da bi mu sploh omogočili pošteno sojenje. Starši, brata in druge priče bi lahko na glavni obravnavi potrdile, da je preganjan samo zaradi tega, ker je kot pripadnik osvobodilne armade Kosova in Makedonije aktivno sodeloval za osvoboditev Albancev v Republiki Makedoniji.

Neutemeljeno se mu očita, da naj bi zaprosil za azil šele dva meseca po prihodu v Republiko Slovenijo. To ni res, saj je takoj po prihodu v Slovenijo policiji jasno izrazil namen, da prosi za azil. Njegova vrnitev v izvorno državo ne bo prostovoljna in kot taka sama po sebi pomeni utemeljen strah tožnika pred preganjanjem zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini in posledično, da bo postopek zoper njega voden pristransko. Njegov strah, da bo v izvorni državi v zaporu podvržen mučenju, je utemeljen. Pravica do neposrednega zaslišanja je še posebej pomembna v postopku za priznanje azila, kjer je brez dvoma pravno pomembno, da se prosilec za azil neposredno izjavi pred sodiščem. Drugačno obravnavanje prošnje je v nasprotju z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, kakor tudi s sklepi UNHCR ter resolucijo sveta Evropske Unije o minimalnih zagotovilih v azilnem postopku.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč tožena stranka lahko utemeljeno takoj odločila o tožnikovi prošnji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Kot je bilo ugotovljeno v azilnem postopku, je tožnik prišel v Republiko Slovenijo dne 24.9.2004 na mejnem prehodu za mednarodni železniški promet D., pri mejni kontroli pa se je izkazal s potnim listom Makedonije na ime H.D. Zaradi tega je bil pred Okrajnim sodiščem v Brežicah s sodbo z dne 6.10.2004 obsojen na tri mesece zapora, izrečena pa mu je bila tudi stranska kazen izgon tujca iz države za čas šestih let. Prošnjo za azil je vložil 2.12.2004 in jo formaliziral na obrazcu dne 29.12.2004, ko je bil tudi že izdan sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27.12.2004 o ugotovitvi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika Republiki Makedoniji. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo tožbene ugovore o nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila vse za odločitev v tem primeru bistvene dejanske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka lahko sklepala, da je tožnik zlorabil azilni postopek in zato utemeljeno takoj odločila o tožnikovi prošnji na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov predlog za razpis glavne obravnave. Tožnik v azilnem postopku ni niti zatrjeval, da ob prihodu v Slovenijo ne bi uporabil ponarejenega potnega lista, ponudil pa tudi ni dokazov, da bi za azil zaprosil takoj po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožnikova zatrjevanja o političnih konstruktih makedonskih oblasti pri sodnih postopkih, kateri so tekli zoper njega, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani azilni zadevi.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožnikov predlog za razpis glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, ker ne obstojijo razlogi iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi pravilno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.