Jedro

Predlagatelj v pritožbi zmotno navaja, da se ugotovitveni zahtevek v predlogu ne nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke, ne da bi bila določno opredeljena skupina tistih, ki naj ne bi imeli izbire glede prehrane med delovnim časom. V predlogu navedeni ugotovitveni zahtevek se brez dvoma nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predlagatelj niti v trditvah ni nedvoumno opredelil skupine delavcev, glede katerih naj se ugotovi kršitev. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali in v povezavi s katerimi delavci je podana zatrjevana kršitev pravice do izbire med brezplačno prehrano in povračilom stroškov prehrane v denarju.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim zahtevkom. Če ni ugotovljena zatrjevana kršitev kolektivne pogodbe, potem ni podlage za naložitev plačila dajatve posameznim delavcem. Ker predlagatelj niti v tem delu zahtevka ni ustrezno opredelil, katerim delavcem nasprotne udeleženke naj bi bila kršena pravica do izbire, ugodilne odločitve ne bi bilo mogoče izvršiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbe, nasprotni udeleženki pa je v 15 dneh dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 477,36 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek: - za ugotovitev, da nasprotna udeleženka krši določbo prvega odstavka 42. člena KPND in določbo 7. točke 3. člena aneksa h KPND s tem, ko ne priznava in obračunava možnosti povračila za prehrano v denarju in delavcem vsiljuje že pripravljeno prehrano; - da je nasprotni udeleženec dolžan v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena KPND in določbo 7. točke 3. člena Aneksa h KPND delavcem, ki opravljajo delo v obliki prerazporejenih ur oziroma nadur, priznati in izplačati povračilo stroškov prehrane z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Predlagatelju je naložilo povračilo 1.267,24 EUR stroškov nasprotni udeleženki.

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj in predlaga njeno spremembo in v celoti ugoditev njegovemu predlogu oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da ker imajo pravico le do organizirane prehrane, je skupini delavcev, na katere se nanaša Ukaz za oskrbo s prehrano v PE PSSV z dne 15. 1. 2018 (to so delavci, ki opravljajo delo preko običajnega 8-urnega delovnika in ki opravljajo 12-urne dolžnosti kot dodatno oziroma občasno nalogo), kršena pravica po prvem odstavku 42. člena KPND in 7. točki tretjega člena Aneksa h KPND. Po njegovem mnenju Pravilnik o načinu obračuna in izplačila nekaterih stroškov dela in nadomestilu selitvenih stroškov iz leta 2013 ni povezan z zadevo, ukaz se ne nanaša na delavce v posebnih delovnih in bivanjskih situacijah in pogojih, ko ni možnosti izbire, temveč na povsem običajne delovne situacije v stalnih objektih SV (vojašnice...). Ker se navedenim delavcem odreka izbira, je po njegovem mnenju utemeljen tudi dajatveni zahtevek, da se po prvem odstavku 42. člena KPND in 7. točki 3. člena Aneksa h KPND delavcem, ki opravljajo delo v obliki prerazporejenih ur oziroma nadur, če tako izberejo, plača prehrana v denarju. Pove, da ne uveljavlja individualne izbire delavcev, temveč kršitev KPND in Aneksa k njej, storjeno z ukazom, ki se nanaša na večje število delavcev, zato je podan skupinski interes. Glede utemeljitve zatrjuje 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki na pritožbo predlagatelja odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico. Skupino delavcev, ki naj bi jim bila kršena pravica do izbire, je predlagatelj pomanjkljivo in nedosledno opredelil, ukaz z dne 15. 1. 2018 je navedel zgolj primeroma, v njem so opredeljene naloge organom za zagotavljanje prehrane, poleg tega je bil preklican z ukazom z dne 18. 2. 2022. Ukaza sta akta poveljevanja, ki ne moreta biti predmet presoje v kolektivnem delovnem sporu. Ne drži, da Pravilnik nima povezave s predmetom spora, predlagatelju zgolj ne ustreza sklicevanje nanj, ker je k njemu podal pritrdilno mnenje, nasprotna udeleženka pa je podala primere, ko pripadniki SV zaradi narave njihovega dela nimajo pravice do izbire (drugi odstavek 4. člena Pravilnika). Pove, da bi ugoditev zahtevku za priznanje in izplačilo povračila stroškov prehrane prav tako onemogočala izbiro delavcem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoč, saj jo predlagatelj uveljavlja povsem splošno, ne da bi konkretno navedel, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. V tem kolektivnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek predlagatelja za ugotovitev kršitve prvega odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND) in 7. točke 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks 2012),1 ter priznanje in izplačilo povračila stroškov prehrane z zakonskimi zamudnimi obrestmi delavcem, ki opravljajo delo v obliki prerazporejenih ur oziroma nadur. Ugotovilo je, da iz trditev predlagatelja ne izhaja utemeljenost ugotovitvenega zahtevka, ki se nanaša na vse delavce pri nasprotni udeleženki, predlagatelj pa zatrjuje kršitev le glede določene skupine delavcev, ki je ne opredeli dosledno, ter je zaradi neutemeljenosti ugotovitvenega zahtevka zavrnilo tudi dajatveni zahtevek, za katerega je štelo tudi, da po vsebini ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora, saj pomeni negacijo izbire.

8. Predlagatelj v pritožbi zmotno navaja, da se ugotovitveni zahtevek v predlogu ne nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke, ne da bi bila določno opredeljena skupina tistih, ki naj ne bi imeli izbire glede prehrane med delovnim časom. V predlogu navedeni ugotovitveni zahtevek se brez dvoma nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predlagatelj niti v trditvah ni nedvoumno opredelil skupine delavcev, glede katerih naj se ugotovi kršitev. Pritožba v zvezi s tem navaja, da je skupina jasno opredeljena v ukazu z dne 15. 1. 2018 (listina A 4), vendar to ne drži. Nasprotna udeleženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljeno uveljavljala, da se je predlagatelj na ukaz skliceval le primeroma, da se ukaz nanaša na oskrbo s hrano ter da je bil preklican z novim ukazom z dne 18. 2. 2022 (B 14). Predloženi Ukaz za oskrbo s prehrano v PE PSSV z dne 15. 1. 2018 se nanaša na oskrbo s prehrano (zlasti njeno načrtovanje, organiziranje ter opredelitev organov, ki opravljajo posamezne naloge) in nima prav nikakršnih določb, ki bi opredeljevale upravičence do brezplačne prehrane oziroma povračila stroškov prehrane v denarju. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali in v povezavi s katerimi delavci je podana zatrjevana kršitev pravice do izbire med brezplačno prehrano in povračilom stroškov prehrane v denarju.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim zahtevkom. Če ni ugotovljena zatrjevana kršitev kolektivne pogodbe, potem ni podlage za naložitev plačila dajatve posameznim delavcem. Ker predlagatelj niti v tem delu zahtevka ni ustrezno opredelil, katerim delavcem nasprotne udeleženke naj bi bila kršena pravica do izbire, ugodilne odločitve ne bi bilo mogoče izvršiti. Drži tudi trditev nasprotne udeleženke, da bi z ugoditvijo takemu dajatvenemu zahtevku tudi onemogočili delavcem izbiro, saj bi bili glede na dikcijo tega dela zahtevka vsi delavci upravičeni do povračila stroškov prehrane, onemogočena pa bi jim bila izbira brezplačne organizirane prehrane. Predlagatelj v pritožbi sicer zatrjuje, da bi povračilo stroškov prehrane prejeli le delavci, ki bi to izbrali, a postavljeni zahtevek takega pogoja ne vsebuje.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, nasprotni udeleženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Nasprotni udeleženki se prizna 780 točk za sestavo odgovora na pritožbo (Odvetniška tarifa - OT, tar. št. 17 v povezavi z drugo alinejo 3. točke tar. št. 7 ter 4. točko tar. št. 16) in 2-odstotne materialne stroške, skupaj 795,6 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) skupaj 477,36 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

1 Predlagatelj je v predlogu zatrjeval kršitev 7. točke 3. odstavka Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, objavljenega v Ur. l. RS, št. 40/2012. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer navedlo, da je štelo, da predlagatelj dejansko uveljavlja kršitev Aneksa h KPND, objavljenega v Ur. l. RS, št. 88/2021 (Aneks 2021), a je v izreku odločilo o zahtevku iz predloga. Tako odločitev je preizkusilo pritožbeno sodišče, pri tem pa se ni spuščalo v vprašanje pravnega interesa za ugotovitev kršitve predpisa, ki v času vložitve predloga ni več veljal.