Jedro

Glede na to, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med tem sporom, v katerem je tožnica uveljavljala, da se njena nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sporom o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je delavec v obeh sporih, če ne vztraja pri reintegracijskem zahtevku, ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upravičen do ustrezne odškodnine. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno za reintegracijo delavca k delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 921,12 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do izplačila, da ne bo izvršbe, medtem ko tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnica ni upravičena do odškodnine po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), saj predmet njenega spora ni bila presoja nezakonitosti odpovedi pogodbe, temveč presoja o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti ni podalo zadostne obrazložitve, zaradi česar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Dejstvo, da se je tožnica za določen čas enega leta zaposlila pri drugem delodajalcu, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerje pri toženi stranki nemogoče. Tožnica ni imela interesa, da se vrne nazaj na delo. Na naroku zadnje glavne obravnave je navedla, da ni mogla sprejeti zaposlitve pri toženi stranki za nedoločen čas. Res pa je, da ne bi mogla nadaljevati dela v isti enoti kot prej. Poleg tega se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Tožnica je sama kriva, da sedaj zasluži manj, kot če bi delala pri toženi stranki. V času po prenehanju delovnega razmerje je bila upravičena do nadomestila za čas dopusta za nego in varstvo otroka ter do nadomestila zaradi brezposelnosti. Tudi dejstvo, da je njen partner zaposlen, potrjuje, da ji škoda dejansko ni nastala. Če bi ji prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bi znašala njena odpravnina po določbi 109. člena ZDR 431,75 EUR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že drugič razsodilo. Pred tem je s sklepom Pdp 86/2011 z dne 14. 4. 2011 razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje Pd 2030/2009 z dne 3. 11. 2010 (glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine) ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ob ugotovitvi v pravnomočni sodbi, da je tožnici dne 30. 11. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas, je zavzelo stališče, da lahko tudi delavec v primeru takšnega prenehanja delovnega razmerja namesto reintegracije uspešno uveljavlja sodno razvezo in plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. V tej zvezi se je pritožbeno sodišče sklicevalo na sodno prakso(1), ko je bilo v podobnem primeru že odločeno.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prebralo listinske dokaze in zaslišalo tako tožnico kot zakonito zastopnico tožene stranke B.. Ugotovilo je, da je bila tožnica 30. 11. 2009, ko se ji je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, stara 26 let, pri toženi stranki je delala tri leta in tri mesece, kar je bila njena prva zaposlitev. Po navedenem datumu je bila na porodniškem dopustu in je štiri mesece prejemala denarno nadomestilo za nego in varstvo otroka, potem pa še tri mesece nadomestilo zaradi brezposelnosti. Pri drugem delodajalcu se je s 1. 9. 2010 zaposlila za določen čas. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tako glede vprašanja temelja kot višine odškodnine preizkusilo kriterije na tožničini strani, ki so bili podlaga za odmerjeno odškodnino v višin štirih povprečnih plač ter obrazložilo razloge, zakaj tožnica ni upravičena do zahtevane višine dvanajstih plač. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijanem delu sodbe, da predstavlja konkretnem primeru tožnici prisojena odškodnina v višini 4.800,00 EUR sprejemljivo višino odškodnine.

Neutemeljena je pritožba, da v zadevi ni izkazane pravne podlage za odločitev o zahtevani odškodnini. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS(2) se zaključuje, da je v sporu v zvezi s presojo pogodbe o zaposlitvi za določen čas primerno uporabiti namensko razlago zakona, po kateri ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med tem sporom in sporom o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obeh vrstah spora je položaj delavca, za katerega se ugotovi, da mu je prenehalo delovno razmerje nezakonito, primerljiv, zaradi česar bi moral biti pri obeh, če ne vztraja pri reintegracijskem zahtevku, ob sodni razvezi pogodbe upravičen do ustrezne odškodnine. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno za reintegracijo delavca k delodajalcu, to je za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in njegove vzpostavitve do odločitve sodišča prve stopnje(3). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna razlaga povsem sprejemljiva. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da tožnica v obravnavanem primeru ne more biti upravičena do odškodnine po določbi 118. člena ZDR, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.

(1) Pdp 596/2009 z dne 25. 1. 2010. (2) VIII Ips 157/2006 z dne 7. 11. 2006 in VIII Ips 199/2007 z dne 8. 4. 2008. (3) Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi sodbe, Tanja Pirnat, PP z dne 1. 12. 2011, stran 17.