Jedro

Prav tako tudi ni utemeljena pritožba, ki graja višino prisojene odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice, da so hude stalne telesne bolečine trajale dva dni, srednje hude stalne pet dni, srednje hude občasne sedem dni, lahke stalne trideset dni, občasne lahke več mesecev, ki se še vedno pojavljajo v prisilni drži, skrajnih gibih ter v neugodnih klimatskih razmerah, da je tožnica nosila ovratnico en teden, dobivala injekcije in tablete proti bolečinam, dvajsetkrat opravila fizikalno terapijo, kontrolne preglede, EMG preiskavo, RTG slikanje, da je bila v bolniškem staležu enaindvajset dni, da je tožnica trpela kratkotrajen primarni strah, ki je izzvenel po nekaj urah, sekundarni strah pa štiri do šest tednov in sicer prvi mesec srednje, nato pa lažje intenzitete ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kažejo v precej zmanjšani delovni zmogljivosti tožnice, ne more biti v prisilni drži za računalnikom, omejena je pri gospodinjskih opravilih ter športnih aktivnostih, opustila je aerobiko in mora vložiti več truda in časa v dosego istih ciljev kot jih je pred poškodbo, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično odškodnino za telesne bolečine znesek

500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici iz naslova nematerialne škode plačati 1,250.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do plačila in iz naslova materialne škode 9.995,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežnem delu, do vtoževanih 1,709.995,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka tožnici dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 482.759,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.04.2005 do plačila.

Zoper takšno sodbo v njenem zavrnilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožnica, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je tudi skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni oprlo sodbe na vsa tri izvedenska mnenja izvedencev medicinske stroke, temveč je upoštevalo le zadnjega. Sodišče prve stopnje je takšno svojo odločitev utemeljilo s tem, da sta le zadnje izvedensko mnenje povzeli obe pravdni stranki, medtem ko se s prvim tožena stranka ni strinjala, drugega pa sta zavračali obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Prav tako tudi ni utemeljena pritožba, ki graja višino prisojene odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice, da so hude stalne telesne bolečine trajale dva dni, srednje hude stalne pet dni, srednje hude občasne sedem dni, lahke stalne trideset dni, občasne lahke več mesecev, ki se še vedno pojavljajo v prisilni drži, skrajnih gibih ter v neugodnih klimatskih razmerah, da je tožnica nosila ovratnico en teden, dobivala injekcije in tablete proti bolečinam, dvajsetkrat opravila fizikalno terapijo, kontrolne preglede, EMG preiskavo, RTG slikanje, da je bila v bolniškem staležu enaindvajset dni, da je tožnica trpela kratkotrajen primarni strah, ki je izzvenel po nekaj urah, sekundarni strah pa štiri do šest tednov in sicer prvi mesec srednje, nato pa lažje intenzitete ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kažejo v precej zmanjšani delovni zmogljivosti tožnice, ne more biti v prisilni drži za računalnikom, omejena je pri gospodinjskih opravilih ter športnih aktivnostih, opustila je aerobiko in mora vložiti več truda in časa v dosego istih ciljev kot jih je pred poškodbo, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično odškodnino za telesne bolečine znesek

500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350 člena ZPP) zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.