Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2023 ter ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo dne 10. 3. 2023 temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja ter reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prav tako denarno povračilo v znesku 18.050,40 EUR ter povračilo stroškov postopka.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegovo ravnanje glede na okoliščine ne predstavlja kršitve bolniškega staleža. Sodišče je svojo odločitev oprlo na navodila tožnikove osebne zdravnice, s katerimi ni bil seznanjen, kar je zaslišan potrdil, prav tako njegova žena. Zdravnica je sicer povedala, da je tožnika z navodili seznanila, vendar kontrolna vprašanja tega niso potrdila, izpoved je bila neprepričljiva in nekonsistentna. Tožnik je tudi s strani specialistov med zdravljenjem prejel navodila, ki so bila drugačna od teh, ki naj bi mu jih dala osebna zdravnica. Tožnik je bil prepričan, da lahko prične z obremenjevanjem rame in da so očitane, sporne aktivnosti dovoljene. Dejstvo, da je bil seznanjen z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 18. 11. 2022 ne pomeni, da je bil seznanjen na kakšen način se lahko giblje izven doma. Iz te odločbe izhaja, da navodila da osebni zdravnik, slednje pa je pravni pojem, ki laično ni razumljiv. Poleg tega je specialist tisti, ki najbolje pozna konkretno pacientovo diagnozo. Ker je bil prepričan, da mu je dovoljena aerobna vadba (sprehodi), tudi ni mogel vedeti, da je prepovedan kratek postanek v gostinskem lokalu. Tožniku ni mogoče očitati zavestne kršitve bolniškega staleža. Že iz same narave navodil zdravnice izhaja, da se le ta nanašajo na epileptični napad in ne na zdravljenje poškodbe ramena. Vendar pa tožnik zaradi epileptičnega napada ni bil deležen zdravljenja in tudi ni bil v bolniškem staležu, zato kršitev navodil, ki se nanj nanašajo, ne more imeti delovnopravnih posledic. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da bi tožnik s svojim ravnanjem lahko škodoval svojemu zdravju. Ni podan odpovedni razlog in očitano ravnanje ne predstavlja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Opravljen nadzor bolniškega staleža ni bil sorazmeren in zakonit, saj ni bila spoštovana tožnikova zasebnost. Detektiv je nadzor opravljal štiri dni, pri čemer so bile fotografije napravljene tudi v dneh, ko detektiv tožnika sploh ni osebno zaznal. Navedene dni ni bilo nobene potrebe po fotografiranju tožnikovega doma. Ne drži, da toženka informacije ne bi mogla zbrati brez uporabe tehničnih sredstev. Nadzor je prekomerno in nesorazmerno posegel v tožnikove pravice in pravice ostalih oseb, ki so bile pri nadzoru zaznane. Osebni podatki so bili zbrani v nasprotju s 1. odst. 31. člena ZDD-1. Ker je bil nadzor nezakonit, je nezakonita tudi odpoved, ki na njem temelji. Ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče pri presoji ni pravilno ovrednotilo okoliščin na strani tožnika (sklicuje se na zadevo Pdp 384/2021). Omejitve, na katere se sklicuje toženka in jih je podala zdravnica, so življenjsko nesprejemljive z vidika 32. člena Ustave RS (svoboda gibanja). Opozarja na načelo stopnjevitosti sankcij in pretiranost in nesorazmernost ukrepa. Toženka bi lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj je bila obravnavana kršitev podana manj kot dve leti po prejemu zadnjega opozorila, ki ga je tožnik prejel 15. 12. 2021. Sklicuje se na sodno prakso (Pdp 301/2022), da enkraten postanek v gostinskem lokalu v času, ko se delavec vrača iz terapij, ne utemeljuje izredne odpovedi. Toženka je tolerirala njegove predhodne kršitve in zaradi njih ni izgubila zaupanja v tožnika. Zaupanja tako ni mogla izgubiti niti zaradi obravnavane kršitve. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, slednjih pritožba konkretno niti ne izpostavlja, saj se po vsebini osredotoča na izpodbijanje dokaznih in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago.

6.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi z dne 9. 3. 2023, podane iz razloga po 8. alineji (če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po vsebini so se očitki iz odpovedi nanašali na to, da se tožnik v nasprotju z navodili osebne zdravnice dne 14. 2. 2023 ni nahajal doma oziroma je zapustil kraj bivanja, čeprav za odhod ni imel dovoljenja, da je opravljal nakupe v trgovini in posedal v gostinskem lokalu, kjer je užival alkohol, da je zapustil dom brez spremstva tretje osebe, ter da je sam upravljal osebno vozilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik navedenega dne sicer upravičeno odsoten z doma in očitek neupravičene odsotnosti iz kraja bivanja ni utemeljen. Prav tako je ugotovilo neutemeljenost očitka glede nakupa v živilski trgovini in uživanja alkohola. Glede preostalih očitkov pa je ugotovilo kršitev navodil osebne zdravnice in s tem utemeljenost odpovednega razloga.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 9. 5. 2022 dalje zaradi poškodbe levega ramena, ki so mu ga v mesecu novembru 2022 operirali, v mesecu januarju 2023 je imel terapije, dne 13. 2. 2023 (dan pred kršitvijo) pa je imel pregled pri specialistu ortopedske kirurgije A. A., ki je predlagal, da se bolniški stalež ne zaključi pred mesecom junijem 2023. Tožnik je imel v času očitanih kršitev poškodovano tudi desno ramo in je čakal tudi na operacijo desnega ramena. V času bolniškega staleža (dne 18. 5. 2022) je tožnik doživel epileptični napad, od 22. 7. 2022 pa se je zaradi alkoholizma zdravil tudi v Psihiatrični bolnici B. Po navodilih osebne zdravnice, s katerimi je bil seznanjen, se je moral tožnik v času bolniškega staleža nahajati na naslovu bivališča, ki ga ni smel zapuščati, razen v primeru obiska osebnega zdravnika in še to v spremstvu tretje osebe; tožniku v času bolniškega staleža ni bila dovoljena fizična aktivnost, niti sprehod, razen fizioterapije; tožnik v času bolniškega staleža tudi ni smel sam upravljati motornega vozila (to pomeni voziti vozila) in piti alkohola. Tožniku je bilo vozniško dovoljenje odvzeto že v letu 2020 (nepovezano z zaposlitvijo ali zdravstvenim stanjem), za njegovo ponovno pridobitev pa bi potreboval mnenje zdravnika medicine dela in predhodno opravljen pregled pri nevrologu (ki je zaradi doživetega epileptičnega napada obvezen).

8.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.

9.Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da je bil glede na navodila ortopeda ter na podlagi odpustnice po opravljeni fizioterapiji z dne 31. 1. 2023 prepričan, da lahko samostojno opravlja vse dnevne aktivnosti in da mu torej ni mogoče očitati zavestne kršitve bolniškega staleža. V konkretni zadevi je bistveno, da niti ortoped niti specialist fizikalne medicine nista pristojna podati navodil o bolniškem redu v času zadržanosti z dela, temveč je za navedeno skladno z 2. odstavkom 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 in nasl.) pristojen osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija. Pri presoji je ključno tudi, da je bil tožnik seznanjen z odločbo ZZZS z dne 18. 11. 2022, iz katere izhaja, da je za podajo navodil v konkretnem primeru pristojen osebni zdravnik. Iz trditev tožnika v postopku ne izhaja, da ne bi vedel, kdo je njegov osebni zdravnik, zato pritožbeno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno navedbo, da je ta pojem laično nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da ima tožnik dolgoletne delovne izkušnje in je tudi večkrat bil v bolniškem staležu, da se je dne 14. 2. 2023 oglasil pri osebni zdravnici zaradi podaljšanja bolniškega staleža, ter da drugačnih navodil ni prejel oziroma se glede morebitne spremembe navodil ni niti pozanimal. Bistveno je tudi, da je tožnik vedel, da za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja potrebuje izvid specialista nevrologa in specialista medicine dela, pa tudi slednjega (enako kot navodil osebne zdravnice) ni upošteval in je kljub temu vozil osebno vozilo, kar kaže na to, da tudi s strani osebne zdravnice odrejena prepoved za tožnika očitno ni predstavljala upoštevne omejitve. Nenazadnje pa ne drži niti pritožbena navedba, da je tožnik s strani specialistov prejel drugačna navodila od teh, ki naj bi mu jih dala osebna zdravnica, saj iz nobenega izvida, na katerega se sklicuje pritožba, ne izhaja, da se tožniku dovoljuje vožnja motornega vozila (tožnik je zaslišan izrecno pojasnil, da mu ortoped glede tega, kako se lahko vozi in giba na okrog ni nič rekel), zapis v odpustnici ... z dne 31. 1. 2023 (da tožnik lahko samostojno opravlja vse dnevne aktivnosti) pa v tem delu povzema zgolj pacientovo lastno anamnezo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen s tem, na kakšen način, kdaj in s kakšnim namenom se lahko giblje izven doma ter zakaj ne sme voziti osebnega vozila, pa kljub temu teh navodil ni spoštoval.

10.Ker v tem sporu sodišče ne presoja vzroka bolniškega staleža ni odločilno, iz katerega formalnega razloga se je vodil njegov bolniški stalež. Bistveno je, da so bila navodila osebne zdravnice povsem skladna zdravstvenim težavam tožnika, ki je v obravnavanem obdobju bolniškega staleža ob hudih težavah z rameni doživel še epileptični napad ter se je zaradi alkoholizma zdravil tudi v Psihiatrični bolnici B. Pritožbene navedbe, da iz same narave navodil zdravnice izhaja, da se le ta nanašajo na epileptični napad in ne na zdravljenje poškodbe ramena, zato niso relevantne, saj na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Omejitve, glede na ugotovljene zdravstvene težave tožnika v spornem času tudi niso življenjsko nesprejemljive, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev svobode gibanja, zapisane v 32. členu Ustave RS.

11.Nerelevantno je tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da njegovo ravnanje ni z ničemer vplivalo na potek ali podaljšanje zdravljenja. ZDR-1 v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ločeno navede tri primere zlorabe bolniškega staleža (če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja). Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev navodil pristojnega zdravnika in ugotovljeno je bilo, da tožnik v spornem obdobju navodil svoje osebne zdravnice ni upošteval. Zato je bilo odločilno dejstvo v tej zadevi- spoštovanje navodil- pravilno presojano, predvsem na podlagi pričanja tožnikove osebne zdravnice. Poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri tem odpovednem razlogu, temveč je bistveno samo spoštovanje navodil pristojnega zdravnika. Okoliščina, da bi si tožnik s kršenjem navodil lahko poslabšal zdravstveno stanje (kar je sodišče prve stopnje pravilno in z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče sprejemljivi, utemeljilo v 22. točki obrazložitve) pa lahko predstavlja dodaten indic o tem, ali je delavec dejansko spoštoval navodila pristojnega zdravnika.

12.Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na judikat instančnega sodišča Pdp 301/2022, iz katerega izhaja, da enkraten postanek v gostinskem lokalu v času, ko se delavec vrača iz terapij, ne utemeljuje izredne odpovedi. Dejansko stanje v zadevi, ki jo navaja pritožnik, je povsem drugačno, saj v navedeni zadevi tožniku niso bile odrejene takšne prepovedi kot tožniku v presojani zadevi, temveč se je v citirani zadevi tožnik lahko prosto in brez spremstva gibal v svojem kraju ter tudi vozil osebni avtomobil.

13.Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da ne gre za hujšo kršitev delovnega razmerja, ki bi upravičevala izredno odpoved. Navedeno kršitev kot hujšo, torej takšno, ki utemeljuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja, opredeljuje že zakon. V času bolniškega staleža je treba izhajati iz predpostavke, po kateri je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena. Bolniški stalež je namreč namenjen izboljšanju zdravstvenega stanja, kar pomeni, da se mora zavarovanec, ki kljub nedelu prejema plačilo, v celoti podrediti navodilom zdravnika in skrbeti, da čim prej pride do izboljšanja zdravstvenega stanja.

14.Tožka je za nadzor tožnikovega bolniškega staleža pooblastila detektiva, ki je izdelal poročilo z dne 21. 2. 2023. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je odpoved nezakonita, ker naj bi detektiv nesorazmerno in nezakonito posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti ter da naj bi osebne podatke zbral v nasprotju z 31. členom Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1). V zvezi z nadzorom bolniškega staleža se je sodišče prve stopnje pravilno, celostno in obširno opredelilo v 13. točki obrazložitve, v kateri je opravilo test sorazmernosti med tožnikovo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in toženkino pravico do proste gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je utemeljilo svoj zaključek o tem, da toženka s pooblastitvijo detektiva za spremljanje tožnikovega ravnanja ni prekomerno posegla v njegovo pravico do zasebnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da detektiv lahko skladno s 27. in 31. členom ZDD-1 za zavarovanje dokazov pri izvajanju osebne zaznave uporablja tudi naprave za slikovno snemanje, pri čemer je pravilno zaključilo, da opravljen nadzor s slikanjem ni prekomerno posegel v tožnikovo zasebnost. Tožnik je bil v bolniškem staležu vse od 9. 5. 2022 dalje, nadzor pa se je izvajal le štiri dni, pri čemer je detektiv opazoval tožnika na javnem mestu oziroma iz javnega mesta (parkirišče, gostinski lokal in s ceste- oddaljeno od bivališča tožnika). Tožniku je bilo med drugim podano navodilo prepovedi vožnje motornega vozila. V opazovanem času je detektiv zato utemeljeno napravil fotografije, iz katerih je lahko razvidno ali se tožnikovo vozilo nahaja na naslovu njegovega bivališča ali ne oziroma kje se nahaja in kdo z njim upravlja. Pri tem ni bistveno, da na nekaterih fotografijah detektiv tožnika ni zaznal, bistveno je, kaj iz ugotovitev detektiva, ki jih fotografije potrjujejo, izhaja. To pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da dne 14. 2. 2023 detektiv tožnikovega vozila ni opazil na naslovu njegovega stalnega prebivališča, temveč ob 16.25 uri na parkirišču pred trgovino Mercator, da je detektiv tožnika opazil v notranjosti gostilne, kjer je sedel z družbo in pil pivo, ter da se je ob 17.07 uri z vozilom odpeljal v smeri proti naslovu bivanja. Glede na navedeno po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni šlo za nedovoljen poseg v delavčevo pravico do zasebnosti.

15.Pritožba neutemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Glede na naravo in težo tožnikove kršitve je sodišče prve stopnje, kljub drugačnim interesom tožnika, sprejelo pravilen zaključek, da je medsebojno razmerje pogodbenih strank porušeno in omajano v takšni meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka. Slednje je tudi ustrezno pojasnilo v 22. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo okoliščin, na katere opozarja tožnik v pritožbi, vendar jim pravilno ni pripisalo takšne teže, kot jim jo tožnik. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da je tožnik zgolj enkrat kršil pogodbene obveznosti, saj je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove lastne izpovedi ugotovilo, da je tožnik že večkrat kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je bil tudi že pisno opozorjen, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča kaže na njegov odnos do dela in pomembno sooblikuje naravo medsebojnega odnosa med strankama. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik doma ni zapustil zaradi obiska gostinskega lokala, ter da ni užival alkohola, kljub temu pa je pri presoji kot bolj odločilno upoštevalo, da je v nasprotju z navodilom osebne zdravnice o prepovedi vožnje motornega vozila sam vozil osebno vozilo, se zadrževal izven doma brez spremstva tretje osebe ter posedal v gostinskem lokalu. Tožnikovo zdravljenje tudi ni bilo v zaključni fazi, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, temveč je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je ortoped predlagal podaljšanje bolniškega staleža še za tri mesece, ki je bilo nato z odločbo ZZZS tudi podaljšano do 30. 4. 2023 (A5). Sodišče prve stopnje je pri presoji drugega pogoja pravilno upoštevalo tudi, da je tožnik navodila zdravnice kršil na način, da je ali bi lahko škodoval svojemu zdravju, zato nasprotne povsem posplošene navedbe ne držijo.

16.Tožnik zoper zaključek o izpolnjenem pogoju po 109. členu ZDR-1 ne more uspeti niti s sklicevanjem na okoliščino, da je že celotno svojo delovno dobo zaposlen pri toženi stranki ter mu manjkata zgolj še dve leti do upokojitve, saj slednji ne moreta izvotliti teže kršitve. Pri tem pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 384/2021. Ali je zaupanje v delavca porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče ohraniti niti do poteka odpovednega roka se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. V zadevi Pdp 384/2021 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zaupanje delodajalca ni moglo biti porušeno do take mere, da delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka iz razloga, ker je delodajalec dvema preostalima delavcema za povsem istovrstno kršitev, storjeno v istem obdobju, izrekel opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov po 85. členu ZDR-1, tožniku pa izredno odpoved. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer. Pritožbeno sodišče se tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je toženka, upoštevajoč težo in naravo kršitve, objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnika.

17.S pritožbenim poudarjanjem dejstva, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep in izpostavljanjem stopnjevitosti sankcij, tožnik neupravičeno opozarja na nesorazmernost izrečenega delovnopravnega ukrepa. Če je podan eden od utemeljenih razlogov za izredno odpoved iz 110. člena ZDR-1 ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi podan utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, toženki ni mogoče očitati, da je izbrala nesorazmerno sankcijo. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pravilna. Posledično je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

18.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), toženka pa iz razloga, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno.

-------------------------------

1Tako tudi VDSS, opr. št. Pdp 258/2018.

2VSRS, opr. št. VIII Ips 217/2015.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.