Jedro

Dovoljenje za uporabo poti, dano s strani upravljavca nepremičnin, po katerih teče pot, daje podlago za zaključek o dobrovernem izvrševanju služnosti. Ko je z lastninjenjem na podlagi 14. člena ZSKZ lastninska pravica prešla na državo, je prenehala tudi ovira iz 54. člena ZTLR, po katerem na nepremičnini, ki je bila družbeno sredstvo družbene pravne osebe, ni bilo mogoče priposestvovati služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tretja tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,36 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil in kmetijske mehanizacije po obstoječi cesti v širini 3 m na nepremičninah parc. št. 6/1, parc. št. 3/6, parc. št. 3/7, parc. št. 5/0 k. o. ... (v nadaljevanju: služeče nepremičnine) v breme vsakokratnega lastnika teh nepremičnin in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 2/0 in parc. št. 0/0 k. o. ... Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže. Sodišče je tožnike pozvalo, naj popravijo tožbo tako, da kot toženo stranko navedejo pravdno sposobne osebe, tožniki pa so navedli le, kdo so zakoniti dediči po pokojnem S. P. Ker niso popravili zahtevka, bi ga bilo treba zavreči. Sodišče bi moralo prekiniti postopek in počakati z odločitvijo do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka, ker ni jasno, kdo so dediči. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ker ga je samo vsebinsko oblikovalo in razširilo glede označbe nepremičnin z ID znaki. Zahtevek je neopredeljen tudi v objektivnem smislu, ker ni natančno opisano, kaj je predmet služnostne pravice. V zvezi s tem ni bil postavljen izvedenec. Sodba nima razlogov o tem, kdaj je tekla priposestvovalna doba, niti o obstoju postopka denacionalizacije. Toženca sta namreč postala lastnika šele leta 2006. Dotlej so bile nepremičnine v postopku denacionalizacije, pred letom 1991 pa v družbeni lasti tedanje družbene pravne osebe. Priposestvovalna doba ni iztekla. Dokler je bila nepremičnina v družbeni lasti, priposestvovalna doba ni mogla teči. Dogovor o sofinanciranju javne poti je glede na to, da so bile sporne služeče nepremičnine predmet denacionalizacijskega postopka, ničen. Odločitev o stroških je napačna, ker so tožniki zahtevek v pretežnem delu umaknili.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniki po smrti prvotnega toženca niso navedli, kdo je novi toženec. Že po samem zakonu so v njegov položaj vstopili dediči. S poimensko navedbo dedičev so zadostili svoji obveznosti. Zahtevka ni bilo treba posebej popravljati že iz razloga, ker se glasi na vsakokratne lastnike služečih nepremičnin.

6. Zgolj zato, ker sklep o dedovanju še ni pravnomočen, z odločitvijo v tej pravdi ni bilo treba čakati na pravnomočen zaključek zapuščinskega postopka. Nobena od oseb, ki so jih tožniki navedli kot dediče, ni oporekala temu, v pravdni položaj njihovega prednika pa so vstopili že z njegovo smrtjo.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče samo vneslo podatke o nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Te podatke so tožniki navedli na naroku za glavno obravnavo 9. 4. 2015 in s tem zadostili zahtevi po opredelitvi nepremičnin v skladu z določbami zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

8. Že v prvi pritožbeni odločbi, izdani v obravnavani zadevi (sklep VSL II Cp 1234/2014 z dne 9. 7. 2014), je bil zavrnjen pritožničin očitek, da predmet služnostne pravice ni dovolj natančno opredeljen in da bi moral biti za potrebe te opredelitve izveden dokaz z izvedencem. Niti enak pritožbeni očitek, ponovljen v obravnavani pritožbi, ni utemeljen. V skladu z 19. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo prostorske meje. Zakon torej ne zahteva, da bi moral biti potek služnostne poti določen z navedbo posameznih točk v naravi in z razdaljami med njimi (dolžina in širina), ampak uporablja pravni standard natančnega opisa. Upoštevaje ugotovitev izpodbijane sodbe, da je pot, ki teče po služečih nepremičninah, v naravi zelo dobro vidna, da je široka 3 metre in da gre za edino pot, ki preko služečih nepremičnin pelje do nepremičnin v solasti tožnikov, je z dikcijo "po obstoječi cesti v širini treh metrov" trasa služnostne poti opredeljena dovolj določno in zadosti pravnemu standardu natančnega opisa iz 19. člena ZZK-1. Glede na to tudi ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca geometra.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v sodbi ni razlogov o teku priposestvovalne dobe. Zaključek sodbe, da je desetletna priposestvovalna doba iztekla 11. 3. 2003, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je bilo konec oktobra leta 1973 med drugim tožnikom oz. njegovo ženo M. B. in M. R. (ki je tedaj uporabljala sporne nepremičnine) dogovorjeno, da lahko drugi tožnik izdela dovozno pot od hiše M. R. do svoje hiše, M. R. pa lahko od hiše drugega tožnika do svoje hiše napelje vodovod, - da je bilo s tem dano tudi soglasje KŽK ..., TOZD Kooperacija ..., družbene pravne osebe, ki je bila imetnik pravice uporabe glede kmetije in obremenjenih nepremičnin, da drugi tožnik uporablja cesto za dostop do svojih nepremičnin, - da so tožniki vsaj od leta 1978 dalje vsakodnevno uporabljali sporno pot, - da sta toženca leta 2005 postala solastnika služečih nepremičnin, pred letom 2005 pa so bile služeče nepremičnine v njuni posesti na podlagi zakupne pogodbe, sklenjene s KŽK ... z dne 16. 12. 1977 (v nadaljevanju: zakupna pogodba), - da sta toženca vedela za uporabo poti s strani tožnikov in da ji nista nasprotovala vse do leta 2005 oziroma leta 2006, ko sta jim prepovedala njeno uporabo, - da so služeče nepremičnine 11. 3. 1993 postale last Republike Slovenije na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, - da niti KŽK ... niti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov nista nikoli nasprotovala uporabi sporne poti s strani tožnikov.

10. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da je za priposestvovanje služnosti v dobri veri v skladu z 217. členom v zvezi s prehodno določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določena desetletna priposestvovalna doba. Pravilen je tudi zaključek sodbe (ki mu pritožba niti ne oporeka), da dovoljenje za uporabo poti, dano s strani upravljavca nepremičnin, po katerih teče pot, daje podlago za zaključek o dobrovernem izvrševanju služnosti. Ko je z lastninjenjem na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ) lastninska pravica prešla na državo, je prenehala tudi ovira iz 54. člena ZTLR, po katerem na nepremičnini, ki je bila družbeno sredstvo družbene pravne osebe, ni bilo mogoče priposestvovati služnosti.

11. Pritožbena navedba, da je denacionalizacijski postopek glede služečih nepremičnin tekel do leta 2006, je nova in glede na to, da pritožnica ni navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih je ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah tožencev v zvezi z denacionalizacijskim postopkom, ni utemeljen. Na te navedbe je odgovorjeno v 28. točki obrazložitve.

12. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da morebitna ničnost sporazuma o sofinanciranju javne poti iz leta 2000 (le v zvezi s tem so toženci do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo utemeljevali oviro za priposestvovanje zaradi 88. člena ZDen) ne vpliva na odločitev o zadevi. Pravilen pa je tudi zaključek sodbe, da ob izostanku ugotovitve (in predhodne trditve), da so bodisi toženci bodisi njihov pravni prednik pridobili služeče nepremičnine na podlagi odločbe o denacionalizaciji, ni bila podana ovira za tek priposestvovalne dobe.

13. Neutemeljen je očitek o napačnosti odločitve o stroških postopka. Tožniki so postavili zahtevka za ugotovitev služnosti ter za odstranitev ovir in opustitev poseganja v izvrševanje služnosti. V sodbi je upoštevano, da so s prvim zahtevkom (razen v manjšem delu) uspeli, tožbo v zvezi z negatornim zahtevkom pa umaknili. Pritožbena trditev, da so zahtevek v pretežni meri umaknili, ni utemeljena, drugih okoliščin, ki bi nudile podlago za sklep o napačnosti odločitve o stroških postopa, pa pritožba ni izpostavila.

14. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 (168,00 EUR) in za materialne stroške po tar. št. 6002 (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in skupaj znašajo 229,36 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.