Jedro

Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.

Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2011, ki jo je tožena stranka dne 1. 8. 2013 podala tožniku nezakonita in se razveljavi, in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, z dnem 15. 9. 2013 ni prenehalo in še vedno traja. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od dne 15. 9. 2013 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plače in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke ter mu nato izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 15. 9. 2013 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je obrazložitev sodne odločitve zelo skopa, kar ima za posledico, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nekaterih spornih pravnih vprašanj, ni ugotovilo nekaterih spornih pravno relevantnih dejstev, prav tako ni navedlo pravne podlage, na katero je oprlo svojo odločitev. Navedlo je, da je tožena stranka dokazala, da delavca ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, niti mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj naj bi bila vsa delovna mesta, ki so za tožnika primerna, že zasedena. Izpodbijana sodba ni dala odgovora na vprašanje, ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi invalidnosti ali iz poslovnega razloga. 116. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), kot tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - ZDR-1) v zvezi s 101., 102. in 103. členom ZPIZ-1 obravnavata različna razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu in sicer razlog invalidnosti (zaradi invalidnosti II. in III. kategorije) in poslovni razlog. Razlog v odpovedi je potrebno tudi utemeljiti. Tožena stranka je podajala med postopkom pavšalne navedbe v smislu, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti pa tudi zaradi poslovnega razloga, saj naj bi toženo stranko prizadela finančna kriza, direktor pa je izpovedal, da pri toženi stranki sicer obstajajo delovna mesta, na katera bi lahko „prerazporedili“ zgoraj tožnika, vendar so že zasedena. S temi vprašanji bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati in te zadeve razčistiti. Naziranje sodišča, da se v konkretnem primeru uporabljajo določila ZDR in ne določila ZDR-1 zaradi tega, ker je bil postopek odpovedi začet z obvestilom o nameravani odpovedi, ki je bilo tožniku vročeno pred 12. 4. 2013, ter da je izdaja obvestila o nameravani odpovedi nujen del postopka, za to vprašanje sploh ni relevantno. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR oziroma po 4. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zakon ne predvideva obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pomeni, da izdaja obvestila ni nujen del postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obvestilo iz 4. odstavka 83. člena ZDR pride v poštev le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če delodajalec stori nekaj kar mu ni treba, potem je seveda jasno, da takšno početje ne more imeti nobenih posledic za delavca. Postopek odpovedi se ni pričel tudi takrat, ko je tožena stranka na Komisijo naslovila predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak takrat, ko je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej dne 1. 8. 2013. Šele z vročitvijo sporne odpovedi je tožnik postal procesni subjekt in je tudi dobil možnost izraziti svoje nestrinjanje s sporno odpovedjo. Tožnik zoper obvestilo o nameravani odpovedi niti zoper predlog Komisije ni imel nobenega pravnega varstva. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII R 32/2007 je, da je mnenje Komisije kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, in se z njim še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist. Posledica tega mnenja nastopi šele kasneje, z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je dne 1. 8. 2013 priporočeno pošiljko po pošti prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bil ZDR-1 objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/2013 z dne 13. 3. 2013 in je v skladu z določili 230. člena začel veljati 30 dan po objavi v Uradnem listu, torej 13. 4. 2013. V izreku odpovedi se navaja, da je direktor tožene stranke na podlagi 1. odstavka 80. člena v povezavi z 88. členom ZDR v povezavi s 1. odstavkom 116. člena ZDR ter 102. in 103. člena ZPIZ-1 tožniku na podlagi mnenja, ki ga je podala dne 28. 6. 2013 Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 6. 2011. Komisija za podajo mnenja je dne 28. 6. 2013 ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zavarovanju invalidov. V času sporne odpovedi je torej veljal ZDR-1. Pravna podlaga navedena v izreku in sicer 1. odstavek 80. člena je nepravilna. Tako je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da predstavlja mnenje Komisije samostojen odpovedni razlog oziroma celo, da ima mnenje Komisije o obstoju podlage za odpoved pri presoji zakonitosti odpovedi takšno dokazno vrednost, da bi že zgolj na podlagi ugotovitve Komisije o obstoju poslovnega razloga le-ta štel za dokazanega. ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v pisni odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Sodišče je navedlo, da na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in opisa delovnih mest ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, da delavca ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, niti mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj naj bi bila delovna mesta, ki so za tožnika primerna že zasedena. Pri toženi stranki je bilo na dan 4. 4. 2013 zaposlenih 9 invalidov, za katere je tožena stranka našla zaposlitev, pri tožniku pa gre za primer šikaniranja in ne enakega obravnavanja zaposlenih. Tožnik prav tako vztraja pri svojem stališču, da direktor delodajalca ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi sam, saj direktor ni delodajalec, prav tako pa direktor tožene stranke ni bil stranka pogodbe, ki se odpoveduje. Tožena stranka je kapitalska družba, pravna oseba in samostojen pravni subjekt in ima svoje organe vodenja. Direktor pravne osebe kot njen zakoniti zastopnik le navzven izraža prej oblikovano voljo pravne osebe. Tako je napačna argumentacija sodišča, da je odpoved zakonita, ker jo je podpisal direktor tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je relativno kratka, kljub temu pa obrazložitev vsebuje pravilno utemeljitev razlogov o vseh odločilnih pravno pomembnih dejstvih. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, iz katerega razloga je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi ne drži - sodišče navede, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti iz 4. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, postopek pa izvedlo v skladu z zakonom. Postopek odpovedi glede na odpovedni razlog se prične pred podano odpovedjo, kar je sodišče odgovorilo v točki 5 obrazložitve. Obvestilo, ki ga je tožena stranka tožniku vročila 28. 3. 2013, ni bilo nepotrebno dejanje tožene stranke, temveč je bila tožena stranka zaradi pravilne izvedbe postopka odpovedi obvestilo tožniku dolžna vročiti. Tožena stranka je utemeljenost odpovednega razloga v sodnem postopku dokazovala s sledečimi dokaznimi sredstvi, z izvedenskim mnenjem invalidske komisije z dne 18. 12. 2012, iz katerega izhaja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, izvedensko mnenje je povzeto iz odločbe ZPIZ z dne 14. 1. 2013, ki je pravnomočna. Navedeno pomeni, da je organ, ki je edini pristojen za ugotavljanje invalidnosti ugotovil, da je tožnik nezmožen za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - to pa je odpovedni razlog po 4. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Nesporno je, da je bila tožena stranka tožniku v skladu z odločbo ZPIZ z dne 14. 1. 2013 dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka potreb po zaposlovanju za nedoločen čas nima. Brez potreb po delu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi, pa tožena stranka tožnika ne more premestiti. Tožena stranka je že med postopkom odgovarjala glede zaposlitev invalidov, pri čemer tožena stranka v celem letu 2013 ni zaposlovala delavcev z omejitvami (invalidov), tako kot tožena stranka ni zaposlovala delavcev brez omejitev, saj ni imela potreb po zaposlovanju delavcev za nedoločen čas. Invalidi, ki so pri toženi stranki zaposleni, svoja delovna mesta zasedajo že od prej, nekateri že nekaj let. Tožnik navedbam tožene stranke sploh ni substancirano oporekal. Predmetna odpoved je sestavljena v obliki odločbe (z uvodom, izrekom in obrazložitvijo) in je bila odločitev tožene stranke, kakšna oblika je v skladu z določili ZDR. Tudi med postopkom je tožena stranka tožniku večkrat pojasnila, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2011 zavrnilo, posledično navedenemu pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

Sodišče v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR presoja, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel delodajalec. Predmetna odpoved je sestavljena v obliki odločbe (z uvodom, izrekom in obrazložitvijo) in je bila odločitev tožene stranke, takšna oblika pa ni v nasprotju z določili ZDR. Med postopkom je tožena stranka tožniku večkrat pojasnila, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti. Utemeljenost navedenega razloga za odpoved je v skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila za to pristojna Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba zmotno navaja, da se je postopek odpovedi pričel šele z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in bi zato sodišče moralo uporabiti nov Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) in ne Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR). Navedeno ne drži, saj je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, kar je obrazložilo sodišče v 10. točki obrazložitve in sicer na podlagi 4. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, pri čemer je tožena stranka predhodno pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obvestilo o nameravani odpovedi sicer ni bilo nujno, pri čemer pa Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005) v 4. členu določa katero dokumentacijo je delodajalec dolžan predložiti Komisiji, pri čemer je navedeno tudi obvestilo zavarovanca, da je seznanjen z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Torej se je postopek odpovedi dejansko začel s predlogom komisiji, da poda mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka pri Komisiji vložila predlog 8. 4. 2013, kot to izhaja iz mnenja z dne 28. 6. 2013. ZDR-1 je pričel veljati 12. 4. 2013, pri čemer le-ta v 228. členu določa, da se postopki odpovedi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Ne glede na navedeno, pa je ureditev v ZDR in ZDR-1 v tem delu enaka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisal direktor tožene stranke nezakonito in nepravilno ter da direktor tožene stranke ni tisti, ki odpoveduje pogodbo, saj sam ni stranka pogodbe. Delodajalec je po 5. členu ZDR pravna ali fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pravno osebo pa zastopa njen zakoniti zastopnik - direktor, ki podpiše pogodbo o zaposlitvi z delavcem, prav tako pa odloča o vseh pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, torej tudi lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi brez kakršnihkoli omejitev. Pravna oseba tako svojo voljo izraža po zakonitem zastopniku, ki pa je seveda fizična oseba. Po določilih 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem. - ZGD-1) je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in torej lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.

Pritožba navaja, da je obrazložitev sodne odločitve zelo skopa, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče opredelilo do relevantnih dejanskih in pravnih vprašanj. Obrazložitev sodbe vsebuje pravilno utemeljitev razlogov o vseh odločilnih pravno pomembnih dejstvih. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, iz katerega razloga je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi ne drži - sodišče v točki 10 pojasni, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti iz 4. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, postopek pa izvedlo v skladu z zakonom. Sodišče je ugotavljalo relevantno dejansko stanje in izvedlo vse potrebne dokaze. Nepotrebne dokaze je sodišče na koncu naroka zavrnilo, tožnik zavrnitve dokaznih predlogov ni grajal, pri čemer mora stranka skladno z 286.b členom ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno o pravnih sredstvih upoštevajo le, če jo stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Tožena stranka je utemeljenost odpovednega razloga v sodnem postopku dokazovala tudi na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 18. 12. 2012, pri čemer iz mnenja izhaja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, izvedensko mnenje je povzeto tudi v odločbi ZPIZ z dne 14. 1. 2013. Tožena stranka je predložila delovno anamnezo tožnika z dne 18. 10. 2012, opise delovnih mest in ocenami tveganja za vsa delovna mesta, za katere je tožnik tekom postopka zatrjeval, da bi jih lahko brez težav zasedel, izkazom poslovnega izida za obdobje 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, z odgovori na dopise tožene stranke glede poizvedovanja o prostih delovnih mestih pri drugih delodajalcih ter z zaslišanjem A.A., zakonitega zastopnika tožene stranke. Nesporno je, da je bila tožena stranka tožniku v skladu z odločbo ZPIZ z dne 14. 1. 2013 dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je dokazala, da potreb po zaposlovanju za nedoločen čas nima. Brez potreb po delu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi, pa tožena stranka ne more premestiti. Tožena stranka ima sicer zaposlene invalide, ki svoja delovna mesta zasedajo že od prej, nekateri že nekaj let. Tako v spornem obdobju tožena stranka ni premestila nobenega invalida primerljivega s tožnikom.

Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot navedeno je tožena stranka v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.