Jedro

Stranki gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Ta obračun ima zato pravno naravo zunajsodne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potrdilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, s katerim je tožencema naloženo, da morata plačati tožniku 5,449.648,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 687.367,80 SIT od 23.2.2000, od zneska 827.058,30 SIT od 8.4.2000, od zneska 2,763.230,80 SIT od 13.4.2000 in od zneska 1,171.991,70 SIT od 22.4.2000. Sklep o izvršbi je potrdilo tudi glede odločbe o stroških postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožila toženca, pritožbeno sodišče pa je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da toženca nista bila prikrajšana za pravico do izjavljanja v postopku ter da njuna denarna obveznost temelji na zapisniku z dne 31.12.2000, ki dejansko predstavlja pogodbo o ugotovitvi obstoja dolga in njegove višine.

Zoper to sodbo sta toženca vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornega postopka ugoditi njunemu predlogu za preložitev glavne obravnave ter jima svetovati, naj angažirata odvetnika. Toženca sta namreč laika in ne vesta, katera dejstva so pravno relevantna in katera ne, ne poznata niti materialnega niti procesnega prava. V tej zvezi je neutemeljeno tudi sklicevanje na narok o mediaciji, saj mediacija ne sodi v okvir sodnega postopka, stranke pa se je udeležujejo brez odvetnikov. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev oprlo na zapisnik z dne 31.12.2000, ki naj bi dejansko predstavljal pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami. To listino je tožnik prvič pokazal šele na glavni obravnavi dne 21.8.2003 in to le v enem izvodu, ki ga je dalo sodišče tožencema le na vpogled. Ker kopije te listine toženca še nista prejela, se do tega odločilnega dokaza nista mogla opredeliti. S tem jima je odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo (in sicer 614. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Toženca sta zatrjevala da dela nista prevzela. Zaradi ne prevzema gradbe, jima tožnik tudi ni izstavil računa (tako da glede grajanja napak ne moreta biti prekludirana).

Tožnik je odgovoril na revizijo, vendar ne po pooblaščencu, ki je oseba iz tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Revizijsko sodišče je zato štelo, da to procesno dejanje ni bilo opravljeno (drugi odstavek 91. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O očitkih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Revizijski očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje glavno obravnavo preložiti, ker da sta toženca šele dan pred tem pooblastila odvetnika, ni utemeljen. Angažiranje odvetnika dan pred glavno obravnavo ni razlog za preložitev, drugega razloga (zaradi katerega bi moralo sodišče glavno obravnavo preložiti - npr. ker ni bil spoštovan minimalni, 15-dnevni procesni rok za pripravo na glavno obravnavo) pa toženca ne uveljavljata (na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti - prim. 371. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo tudi na drugi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na pravico, da na prvem naroku za glavno obravnavo navajata (nova) dejstva in predlagata (nove) dokaze, sta bila toženca opozorjena že v vabilu za glavno obravnavo. Zato na glavni obravnavi ni bilo potrebno ponovno izrecno opozorilo na to pravico. Ker pa se dolžnost pomoči prava nevedni stranki nanaša le na opozarjanje na njene procesne pravice in z njimi povezana pravdna dejanja (12. člen ZPP), je brez pomena revizijsko sklicevanje, da "toženca sama, kot laika, ..... ne vesta katera dejstva so pravno relevantna in katera dejstva ne", ter da ne poznata materialnega prava.

Tudi tretji očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Listino, na katero je pritožbeno sodišče (tudi) oprlo svojo odločitev (zapisnik z dne 31.12.2000), je tožnik sicer res predložil šele na glavni obravnavi in to le v izvirniku (ter zato samo v enem izvodu). Vendar tožencema zaradi tega še ni bila odvzeta realna možnost učinkovitega obravnavanja tega dokaza. Sodišče jima je namreč omogočilo, da se seznanita z vsebino listine, saj iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da "se ji ta listina pokaže na vpogled in jo prebere", ter da jo je nato (očitno glasno) prebrala še sodnica. Ker je sama vsebina listine kratka, jasna in enostavna, zaradi česar ne zahteva daljšega proučevanja, pravica tožencev do seznanitve z vsebino dokaznega gradiva in da se o njem učinkovito izjavita ter predstavita svoje argumente, ni bila kršena. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

O očitku zmotne uporabe materialnega prava: Tako kot za pogodbo o delu velja tudi za gradbeno pogodbo, da izvajalec pridobi pravico do plačila ne že, ko konča dela, ampak ko rezultat del (gradbo) izroči naročniku, naročnik pa njegovo izpolnitev sprejme. To pravilo izhaja že iz osrednje značilnost izvajalčeve storitvene obveznosti kot obligacije rezultata, izvesti pa ga je mogoče tudi iz določbe tretjega odstavka 623. člena ZOR, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno.

Revidenta imata zato prav, ko poudarjata pomen njune trditve, da dela nista prevzela. Vendar samo načelno. Konkretnemu pravnemu razmerju daje namreč specifičnost zapisnik z dne 31.12.2000, iz katerega izhaja, da toženca svoj dolg iz naslova gradnje stanovanjske hiše v B. in spremljajočih objektov okoli hiše pripoznavata. Pritožbeno sodišče je v tem zapisniku videlo pogodbo, s katero je med strankami ugotovljen obstoj dolga in njegova višina. Ko je tako, je treba to listino po svoji vsebini pravno kvalificirati kot dokončni obračun, ki ima pravno naravo (zunaj sodne) poravnave. Po prvem odstavku 1090. člena ZOR je namreč popustitev lahko med drugim tudi v delni ali popolni pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke ali v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku.

Stranke gradbene pogodbe z dokončnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti (116. uzanca Posebnih gradbenih uzanc - Uradni list SFRJ, št. 18/77 - PGU). Izvajalec ima zato pravico zahtevati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane s končnim obračunom. Naročnik se takšnemu zahtevku ne more uspešno upirati, razen iz razlogov morebitne pravne neveljavnosti tega pravnega dejanja. Z dokončnim obračunom se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, vključno z nepredvidenimi in poznejšimi (dodatnimi) deli, ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen opraviti, ne glede na to, ali so dela zajeta z začasnimi situacijami (118. uzanca PGU). Dokonči obračun med drugim vsebuje tudi vrednost izvedenih del po pogodbenih cenah in znesek razlike v ceni del (1. in 2. točka 119. uzance PGU). Poleg zneskov, priznanih s končnim obračunom, izvajalec lahko zahteva le še plačilo tistih del ali razlik v ceni, glede katerih ob končnem obračunu ni bilo doseženo soglasje in sta se zato stranki glede teh spornih postavk dogovorili, da niso obsežene s končnim obračunom. Dokončni obračun kot zunajsodna poravnava odpravlja spor tudi glede napak, oziroma globalno ureja pravna razmerja iz sporne gradbene pogodbe.

Ko je tako, je brez pomena revizijsko sklicevanje na to, da toženca dela nista prevzela ter da jima tožnik ni izstavil računa. Neupoštevno pa je posplošeno revizijsko sklicevanje na pritožbene navedbe, saj je revizija izredno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti - zgolj s sklicevanjem na pritožbene trditve revizije ni mogoče utemeljiti.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).