Jedro

Stečajni upravitelj je priznal pretežni del prijavljene terjatve, prerekana je bila terjatev v neznatnem znesku. V takšnem primeru se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 515,40 EUR v osmih dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 85,40 EUR, v osmih dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se umik tožbe vzame na znanje in se postopek ustavi (I. točka izreka sklepa) ter da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o stroških postopka v navedenem sklepu se pritožuje tožeča stranka smiselno iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je stečajni upravitelj praktično v celoti priznal prijavljeno terjatev, zato je bila tožba umaknjena. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 158. člena ZPP. Ko pride do umika tožbe zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku, je treba šteti, da je tožena stranka izpolnila zahtevek tožeče stranke, zato je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih, to je na odločbo opr. št. II Cp 5415/2005 ter opr. št. Pdp 1141/2012. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov postopka, utemeljilo z dejstvom, da tožeča stranka ni dokazala, da je te stroške prijavila v stečajno maso in da za prerekani del terjatve ni predlagala nadaljevanja postopka, zaradi česar bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen oziroma tožba zavržena, tako da ne bi bila upravičena do povračila stroškov postopka.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče prvostopenjskega sodišča napačno. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj priznal pretežni del prijavljene terjatve. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 7. 1. 2013, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da je bilo priznano skupaj 10.014,48 EUR, prerekana pa je bila terjatev v neznatnem znesku 55,20 EUR. V takšnem primeru se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT) v skupnem znesku 515,40 EUR (nagrada za postopek, tar. št. 3100 – 409,50 EUR, pavšalni znesek za poštne storitve, tar. št. 6002 – 20,00 EUR ter 20 % DDV).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka v skladu z določbami 154., 155. in 165. člena ZPP dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 85,40 EUR, odmerjene v skladu z ZOdvT (nagrada za postopek, tar. št. 3220 – 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev – 20,00 EUR ter 22 % DDV).