Jedro

Končni neuspeh pooblaščenih uradnih oseb pri njihovem delu, ob sicer izkazanem trudu in izvajanju del v skladu s predpisanimi nalogami, ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.560.275,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 17.12.1998 dalje do plačila in mu povrniti 791.574,00 tolarjev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 17.12.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tudi v obsodilnem delu zavrnilo. Tožniku je še naložilo, da mora povrniti toženi stranki 377.463,00 stroškov postopka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov (zvočni zapis, stavkovna navodila PSS in članke iz dnevnega časopisja o poteku policijske stavke), kar je bistvena kršitev določb postopka, ki je imela za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Prav v dnevnem časopisju objavljeni prispevki pa dokazujejo, kako trdovratno so policisti vztrajali pri stavki in da so zaradi stavke opustili dejanja, ki bi jih po zakonu morali opraviti. V tožnikovem primeru so bili policisti popolnoma neaktivni, toženi stranki pa ni uspelo dokazati, da so policisti o tatvini avtomobila obvestili policijske enote in mejne prehode. Izpovedbe v postopku zaslišanih policistov niso prepričljive. Zaradi stavke policistov je brez dvoma nastajala škoda. Glede obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem policistov v času stavke se revizija sklicije na navedbe v pripravljalnem spisu z dne 27.10.1998. Reviziji naj se ugodi tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena, tožnikovi pritožbi pa ugodeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP iz leta 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje pri materialnopravni presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki je res drugačna od materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, upoštevalo le del dejstev, ki jih je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, ni točen. Vsi dokazi, ki jih omenja revizija, so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedeni in ocenjeni, vse dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih svoje sodbe, pa je pritožbeno sodišče sprejelo, kar je v drugem odstavku na peti strani razlogov sodbe tudi izrecno navedlo. V obravnavanem primeru tedaj ne gre za ponovno (ali celo le delno) in drugačno ocenjevanje v pravdnem postopku izvedenih dokazov s strani sodišča druge stopnje, kot želi prikazati revizija, ampak gre za drugačno materialnopravno presojo prav tistih pravno odločilnih dejstev, na katera je oprlo svojo (sicer drugačno) odločitev sodišče prve stopnje. Revizijski očitek sodišču druge stopnje, da je kršilo določbe ZPP, pri čemer revizija ne pove, katere določbe ZPP naj bi bile kršene, zato ni utemeljen. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje med obravnavanjem zadeve tudi kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Revizijske trditve, da sta sodišči do nekaterih pravno odločilnih dejstev prišli na podlagi napačne dokazne ocene izvedenih dokazov, zlasti zmotne presoje izpovedb zaslišanih policistov, predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče teh trditev ni moglo upoštevati.

Povedano je že bilo, da drugačna materialnopravna presoja v postopku pred sodiščem ugotovljenih dejstev, ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP, ampak uporabo materialnega prava. To pa je v izpodbijani sodbi tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. V postopku je bilo ugotovljeno, da so policisti kljub stavki izvedli vse potrebne ukrepe za zavarovanje tožnikovega premoženja. Po prejemu obvestila o tatvini vozila so policijske patrulje preiskovale teren, obveščeni pa so bili tudi mejni prehodi. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve, da je v primerih tatvine motornega vozila mogoče narediti tudi "ožjo blokado" in "blokado druge stopnje", kar pa policisti v obravnavanem primeru niso naredili in dejstvo, da je ukradeno vozilo prečkalo državno mejo. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili policisti obveščeni o tatvini šele potem, ko je bilo vozilo že odpeljano s kraja tatvine in da je "ožja blokada primeren in smotrn ukrep le takrat, ko se v vozilo vlamlja, in ugotovitve, da se "blokada druge stopnje", ki predstavlja popolno zaustavitev prometa, vedno, tedaj tudi v času, ko ni stavke, uporablja in izvaja le v primerih hudih kaznivih dejanj, za tako dejanje pa v obravnavanem primeru ni šlo, pa je sodišče druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da opustitev izvedbe obeh blokad ne more predstavljati nedopustnega ravnanja (oziroma pravilneje nedopustne opustitve) policistov.

Pravilen pa je tudi materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da samo dejstvo prehoda državne meje, ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, kar še zlasti velja ob ugotovitvi, da so policisti tudi v času stavke državno mejo nadzorovali in opravljali svoje delo v skladu s predpisi in temeljito, vendar pa zaradi stavke bolj počasi (drugi odstavek na sedmi strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje) in dejstvu, da tožeča stranka konkretnih opustitev pri nadzoru državne meje ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Sam končni neuspeh pooblaščenih uradnih oseb pri njihovem delu, ob sicer izkazanem trudu in izvajanju del v skladu s predpisanimi nalogami, pa, kot je pravno pravilno zaključilo tudi pritožbeno sodišče, ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Revizijskemu predlogu, da naj se kot sestavni del revizije upoštevajo tudi navedbe tožeče stranke v pripravljalnem spisu z dne 27.10.1998, revizijsko sodišče ni moglo (in smelo) slediti. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki je bila izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP), revizijski preizkus pa je omejen samo na tisti del, ki je izpodbijan z revizijo in na razloge, ki so navedeni v njej (386. člen ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).