Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v postopku odločanja o začasni odredbi kot tudi ugovornem postopku izvedlo dovolj dokazov, da je s stopnjo verjetnosti ugotovilo oziroma preverilo izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe, natančneje, potencialno ogroženost deklice, ki bi nastala, če deklica ne bi bila takoj začasno nameščena v krizni center.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper svoj predhodni sklep o začasni odredbi, s katerim je na predlog Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) odločilo, da se mld. A. A. takoj začasno odvzame staršema, dolžnici B. B. in dolžniku C. C., ter namesti v Krizni center za mlade ... (v nadaljevanju KCM) ter hkrati staršema določilo stike s hčerko. Ti začasno potekajo po medsebojnem dogovoru s strokovnimi delavci CSD in KCM.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje dolžnica. Navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom brez naroka in brez celovito izvedenega dokaznega postopka nezakonito, protiustavno in nepravilno odločeno. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo matere ter postavilo izvedenca psihološke stroke. Podrobno našteje napake, ki naj bi jih zagrešil CSD tekom vodenja svoje obravnave. Očita tudi, da sodišče prve stopnje ni uporabilo najmilejšega ukrepa.

3. Pritožba dolžnice je bila vročena upniku in dolžniku, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Težnja sodišča prve stopnje k hitremu in sumarnemu postopku v okviru odločanja o predlagani začasni odredbi je pravilna. Katere dokaze sodišče izvede že v fazi odločanja o začasni odredbi, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v postopku odločanja o začasni odredbi kot tudi ugovornem postopku izvedlo dovolj dokazov, da je s stopnjo verjetnosti ugotovilo oziroma preverilo izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe, natančneje, potencialno ogroženost deklice, ki bi nastala, če deklica ne bi bila takoj začasno nameščena v KCM.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka med drugim ugotovilo, da je dolžnica do deklice psihično in fizično nasilna. Za odločitev ključno, ponavljajoče se, nasilno vedenje, to je, da mati deklici kot vzgojni ukrep prekrije nos in usta, zaradi česar ta ne more dihati in ima občutek, kot da se utaplja, mati v ugovoru tudi sama opiše in priznava, pri čemer se zgolj ne strinja z oznako dušenje, temveč sama to poimenuje utišanje. Navedena ugotovitev tvori zadostno podlago za sklep, da je deklica pri materi hudo ogrožena1; ocena ogroženosti je v obrazložitvi odločbe tudi argumentirano pojasnjena. Sodišče prve stopnje v tej fazi postopka pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem matere in postavitvijo izvedenca psihološke stroke. Glede na z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljeno hudo ogrožanje bi izvedba navedenih dokazov pomenila nepotrebno podaljševanje postopka odločanja o nujnem ukrepu in odložitev preizkusa izdane odločbe s strani pritožbenega sodišča. 7. Glede na ugotovljeno hudo neposredno ogrožanje deklice s strani matere, zaradi katerega je bil umik deklice v varno okolje nujno potreben, so nerelevantni tudi pritožbeni očitki o napakah, ki naj bi jih zagrešil CSD tekom obravnavanja družinske situacije zlasti s tem, da ni zbral vseh podatkov o osebnih in družinskih razmerah deklice in staršev, kot tudi očitki o neuporabi milejšega ukrepa.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Sodišče je deklico odvzelo obema staršema, pri čemer je obrazložilo, da deklica zaradi očetovih službenih obveznosti ne more bivati pri njem, zato je tak ukrep nujen zoper oba starša.