Jedro

Glede opravljanja kmetijske dejavnosti ZKZ določa dve možnosti. Tako se lahko kmetijska dejavnost opravlja kot edina dejavnost posameznika ali kot glavna dejavnost. V obeh primerih pa je za navedeno opredelitev relevantna višina sredstev, pridobljenih iz te dejavnosti. Kolikor ta sredstva pomenijo posamezni osebi poglavitni vir za preživljanje, se šteje, da kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S sklepom je Upravna enota Ptuj odločila, da se zadevi, ki se vodita pod številko 330-1097/2012 in št. 330-1091/2012 združita v skupno obravnavo, z odločbo pa, da se A.A. odobri pravni posel pri prometu s kmetijskim zemljiščem, parc. št. 104/2 k.o. …, katerega lastnik je B.B., za kupnino 7.000,00 EUR (točka 1.), pod točko 2. pa je zavrnila zahtevo za odobritev pravnega posla za isto nepremičnino vlagatelja C.C.. V obrazložitvi odločbe navaja, da je v zvezi z odobritvijo pravnega posla vodila dva postopka, ki se opirata na isto pravno podlago, zato je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka združila. Nadalje je prvostopni organ za oba sprejemnika ponudbe ugotavljal, ali izpolnjujeta pogoje v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Pri tem je ugotovil, da je imel A.A. v letu 2011 prihodke iz kmetijstva v znesku 151.081,21 EUR (upoštevaje tudi kmetijske subvencije), ter da mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost. Za C.C. je bilo ugotovljeno, da je zaposlen ter je v letu 2011 prejel bruto plačo v znesku 14.567,30 EUR. Prav tako je imenovani lastnik kmetijskega gospodarstva, ter je iz naslova kmetijske dejavnosti v letu 2011 prejel skupno 11.071,00 EUR. Za navedenega je upravni organ zaključil, da mu kmetijstvo ne pomeni glavne dejavnosti, ker so prihodki iz redne zaposlitve višji kot iz kmetijstva. Glede na navedeno imenovani nima predkupne pravice, ker mu kmetijstvo ne pomeni glavne dejavnosti.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Ugotavlja, da so bili v obravnavnem primeru izpolnjeni pogoji za združitev obeh postopkov v skupno obravnavanje na podlagi 130. člena ZUP. Okoliščina, da kupec A.A. ni predložil pogodbe sklenjene s prodajalcem, ni relevantna, saj je tudi po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla izpolnjena, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Pri primerjavi dohodkov iz naslova plače in iz kmetijske dejavnosti je treba upoštevati bruto dohodke iz obeh dejavnosti, ne pa zgolj neto dohodek plače. Prvostopni organ v izpodbijani odločbi sicer ni pojasnil, za kaj je pri dohodkih iz kmetijske dejavnosti za leto 2011 upošteval mnenje z dne 6. 6. 2012, ne pa z dne 14. 5. 2012, vendar to v zadevi ni pomembno, saj sta zneska ocenjenega bruto dohodka iz tožnikove kmetijske dejavnosti po obeh izdanih mnenjih nižja od izkazanega zneska bruto plače tožnika za isto leto. S tem pa tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, saj mu kmetijska dejavnost ne predstavlja glavne dejavnosti oziroma poglavitnega vira za preživljanje.

Tožnik v tožbi ugovarja sklepu o združitvi postopkov, ker je A.A. vlogo za odobritev pravnega posla vložil kasneje, prav tako vlogi ni priložil kupoprodajne pogodbe. Tako se postavlja vprašanje pravočasnosti in popolnosti njegove vloge. Glede odobritve pravnega posla A.A. pa tožnik meni, da ko gre za kmeta istega vrstnega reda, ima prodajalec pravico, da izbere kupca. V obravnavnem primeru pa je prodajalec izbral tožnika. V zvezi z neodobritvijo pravnega posla tožniku pa ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ter da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Dejansko tudi tožniku kmetijska dejavnost predstavlja poglavitno dejavnost, ki bi se z razširitvijo kmetije na podlagi nakupa zemljišč še povečala. V spornem obdobju je bil dohodek iz kmetijske dejavnosti nižji zaradi suše, kar je na območju prvostopnega organa splošno znano dejstvo. Zaradi navedenega sedaj ne more uspešno konkurirati pri nakupu kmetijskega zemljišča. V letu 2012 in 2013 so bili njegovi dohodki iz kmetijske dejavnosti višji od njegovih dohodkov iz naslova zaposlitve (v letu 2012 19.991,77 EUR, leta 2013 23.784,44 EUR). Razen tega tožnik s pridelki na kmetiji prehranjuje vsaj štiri družinske člane, česar pa ni bilo upoštevano pri ugotavljanju dohodkov iz kmetijstva. Dejansko tako tudi tožniku predstavlja kmetijska dejavnost poglavitni del dohodkov in s tem poglavitni vir preživljanja. Ni namen zakona, da ščiti velike kmete, temveč da zaščiti kmetijska zemljišča, kar se lahko izvaja s širjenjem kmetijske dejavnosti, ne pa s koncentracijo v le nekaj posameznikih. Organ tudi ni upošteval, da ima navedeno zemljišče že sedaj v zakupu od prodajalca, prav tako ima v zakupu od Sklada kmetijskih zemljišč sosednje zemljišče. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter odobri sklenitev pravnega posla med njih kot kupcem ter prodajalcem B.B.. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

A.A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj mu kmetijstvo pomeni edini in glavni vir preživljanja. V primeru, ko kandidira več predkupnih upravičencev istega reda, se uporabijo določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ. Pri tem je ponudnik v razmerju do predkupnih upravičencev vezan, pogodba pa je sklenjena s sprejemom izjave in je ni treba priložiti k vlogi za odobritev pravnega posla. Tožnik je sam v postopku predložil podatke o svojih dohodkih iz zaposlitve in kmetijske dejavnosti, do teh podatkov pa se je opredelila tudi tožena stranka. V obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati, da je bila v letu 2011 suša, saj se je upravni organ pri odločitvi oprl na uradne in verodostojne podatke, katerim ne oporeka niti tožnik. Sicer pa tožnik s pravnimi sredstvi le zavlačuje postopek, ker ima sporno parcelo v posesti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z razlago določb ZKZ, ki se nanašajo na promet s kmetijskimi zemljišči, je Vrhovno sodišče RS zavzelo načelno pravno mnenje (Pravna mnenje I/2012). Med drugim je tudi zavzelo stališče, da upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Glede na navedeno je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor v zvezi z odločitvijo prvostopnega organa o združitvi obeh postopkov (za sprejemnika ponudbe A.A. in C.C.) v skupno obravnavanje. Navedeno pa je tudi v skladu z določbo 130. člena ZUP, ki določa, da če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank.

Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Naloga upravnega organa pri prometu s kmetijskimi zemljišči pa je, da preverja ali je postopek potekal na predpisan način, ter ali je upoštevan prednostni vrstni red kupcev določen v 23. členu ZKZ. Po navedeni določbi lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po tam določenem vrstnem redu, pri čemer je na prvem mestu solastnik, na drugem mestu kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, na tretjem mestu je zakupnik zemljišča, ki je naprodaj ter na četrtem drug kmet. Med kmeti, ki so uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravica do nakupa določa po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (drugi odstavek 23. člena). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek).

V zvezi z ugotovljenem dohodka iz kmetijske dejavnosti je relevantna določba drugega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

Iz določbe 23. člena ZKZ torej izhaja, da med kmeti, ki so po kriterijih iz prvega odstavka 23. člena ZKZ uvrščeni na isto mesto, prednostna pravica do nakupa pripada kmetu, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, pri čemer se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni viri za preživljanje.

Glede opravljanja kmetijske dejavnosti ZKZ določa dve možnosti. Tako se lahko kmetijska dejavnost opravlja kot edina dejavnost posameznika ali kot glavna dejavnost. V obeh primerih pa je za navedeno opredelitev relevantna višina sredstev, pridobljenih iz te dejavnosti. Kolikor ta sredstva pomenijo posamezni osebi poglavitni vir za preživljanje, se šteje, da kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost. V obravnavnem primeru ni sporno, da A.A. kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost, saj pridobiva dohodke izključno iz te dejavnosti. Tožnik pa je ob opravljanju kmetijske dejavnosti še tudi zaposlen in iz tega naslova pridobiva dohodke, ki pa so bili v letu 2011 (ki je relevantno v obravnavanem primeru) višji od dohodkov iz opravljanja kmetijske dejavnosti. Pri tem se sodišče strinja s toženo stranko, da je treba dohodke iz kmetijske dejavnosti primerjati z bruto plačo, saj že iz 24. člena ZKZ izhaja, da merilo predstavlja dohodek v višini najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki pa se ugotavlja na podlagi podatkov o višini bruto plače. Prav tako se morajo pri primerjavi upoštevati dohodki, ki se nanašajo na leto pred časom ugotavljanja pogojev (drugi odstavek 24. člena ZKZ). V konkretnem primeru je to leto 2011, zato ni upošteven ugovor, da so bili dohodki iz kmetijske dejavnosti v letu 2012 in 2013 višji, kar bi naj kazalo tudi na to, da višina dohodkov iz kmetijske dejavnosti za leto 2011 ni bila pravilno ugotovljena. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ ugotovil višino dohodkov na podlagi potrdil, ki jih je predložil tožnik sam, iz obeh potrdil pa izhaja, da so bili dohodki iz kmetijske dejavnosti nižji od dohodkov iz tožnikove zaposlitve. Neupošteven je tudi ugovor, da so bili dohodki nižji zaradi suše, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je upravni organ o tem opravil poizvedbe pri Občini Destrnik, ter ugotovil, da v letu 2011 v navedeni občini niso evidentirali nobene škode v kmetijstvu.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da izkazuje prednostno pravico pred A.A., ker ima sporno zemljišče že v zakupu, kakor tudi, da ima v zakupu zemljišče, ki meji na parcelo, ki je predmet prodaje. Po podatkih spisa sodišče ugotavlja, da tožnik za zakup parcele št. 104/2 ni izkazal, da je zakupna pogodba sklenjena v skladu z ZKZ, kar je pogoj za priznanje prednostne pravice. Za prednostnega upravičenca mejaša po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ pa ne zadošča, da ima tožnik zemljišče v zakupu, temveč bi ga moral imeti v lasti. Glede na že omenjeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča tudi ni pomembno, da A.A. zahtevi za odobritev pravnega posla ni priložil pogodbe sklenjene s prodajalcem, saj zadošča, da se je skliceval na sprejem ponudbe. Ker je bilo za tožnika tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da mu kmetijska dejavnost ne pomeni glavne dejavnosti, se neutemeljeno sklicuje tudi na pogodbo sklenjeno s prodajalcem, saj le ta ni imel pravice, da sam izbere kupca, ker ne gre za situacijo iz 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), pri čemer se sklicuje še na razloge obeh upravnih organov v izpodbijanih odločbah v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo na seji v skladu z drugo alineo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevkov tožnika in prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.