Jedro

Zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.S sodbo in sklepom II Cp 1512/2023 z dne 6. 11. 2023 je pritožbeno sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi tožnikov zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 15/2020 z dne 16. 11. 2021 in sobo spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta notarski zapis SV .../07 z dne 2. 3. 2007 in hipotekarna devizna kreditna pogodba št. ...-001 z dne 19. 2. 2007 nična, odločitev za plačilo preplačila kredita in stroškov postopka pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2.V predmetnem postopku je tako sodišče prve stopnje odločalo o kondikciji ter z izpodbijano sklepom in sodbo (I.) dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 12. 2024, (II.) zavrglo podredni pobotni ugovor v višini 65.192,23 EUR, 29.562,58 EUR in 61.832,61 EUR, (III.) naložilo toženi stranki, da v 15 dneh tožnici plača 86.139,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2021, (IV.) kar zahtevata tožnika več iz naslova zamudnih obresti (od 17. 12. 2016 do 12. 12. 2021) je zavrnilo, (V.) ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnikov 73.538,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017 in (VI.) sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške.

3.V pravočasni pritožbi zoper I. II., III., V. in VI. točko tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek iz III. točke, oz. ugodi pobotnim ugovorom (II. in V. točka), podredno, da sodbo vsaj razveljavi.

Navaja, da je sodišče prve stopnje, ker je štelo, da v primeru ničnosti pogodbe, skladno z obogatitvenim načelom tožena stranka ni upravičena do plačila obresti za uporabo tujega kapitala oz. ustrezne valorizirane vrednosti oz. povrnitve vrednosti denarja zaradi inflacije, uporabilo 87., 190., 193. in 111. člen Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ). Opozarja tudi, da je materialno pravno napačna uporaba vrnitvenega in ne obogatitvenega načela (ki je v slovenskem pravu izpeljava ustavne pravice do zasebne lastnine in jo je sodišče s svojo odločitvijo kršilo). S sprejeto odločitvijo sta tožnika obogatena, saj nista plačala pogodbeno dogovorjenih obresti, brez katerih je ostala tožena stranka. Za prejete pogodbene obresti tožena stranka ni bila obogatena, zato meni, da jih ni dolžna vrniti. Uporaba tuje lastnine praviloma ni brezplačna. Opozarja na argumente iz vprašanja VSRS za predhodno odločanje v zadevi II Ips 14/2025.

Sodišče prve stopnje se je po prepričanju tožene stranke zmotno sklicevalo na sodbo SEU C-520/21, čeprav je šlo tam za bistveno drugačno dejansko stanje, poleg tega pa so pravila vračanja predmet nacionalnega prava in ne spadajo pod predmet urejanja Direktive. Obrazložitev sodbe je v bistvenem pomanjkljiva, saj ne obrazloži razlogov za zavrnitev zahtevka tožeče stranke skladno s drugim odstavkom 87. člena OZ, prav tako pa so razlogi za zavrnitev zahtevka tožene stranke ob sklicevanju na sodbo C-520/21 pavšalni. Sodišče namreč ni vzpostavilo položaja, kot da domnevno nepoštenega pogodbenega pogoja glede kredita v CHF ne bi bilo, ker ni izničilo zgolj negativnega vpliva valutnega tveganja oziroma tečajnih razlik, ampak je neupravičeno (za znesek pogodbenih obresti) obogatilo tožečo stranko. Tožena stranka opozarja, da je že pred sodiščem prve stopnje podala trditve in predlagala dokaze, da je tudi v primeru, da potrošnik plača določene obresti kot nadomestilo za uporabo tujega denarja, zadoščeno odvračalnemu učinku skladno z Direktivo 93/13: že neuporaba nepoštenih pogojev učinkuje odvračalno na ponudnike.

Sodišče ni odgovorilo na vse navedbe in dokaze tožene stranke, s čimer ji je kršilo pravico do izjave. Tako se ni opredelilo do navedb, da se v konkretni zadevi uporabljajo pravila nacionalnega nepogodbenega prava (kondikcije) in da sodba SEU C-520/21 ni neposredno aplikativna, ter o tem, da ni podan dejanski stan po drugem odstavku 87. člena OZ, ki bi utemeljeval zavrnitev zahtevka tožene stranke. Sodišče v nasprotju z materialnim pravom ni vsebinsko odločilo o pobotnih ugovorih tožene stranke oziroma pravici do plačila nadomestila za uporabo tujega kapitala (po pogodbeni obrestni meri, ali drugi ustrezni obrestni meri oziroma odmeni).

4.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Argumentirano in s sklicevanjem na evropsko in domačo sodno prakso zavračata vse pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Bistveni poudarek pritožbe je v tem, da tožena stranka meni, da tožnika kot kreditojemalca ne moreta pridobiti brezplačnega kredita in da je zato na vsak način upravičena do določenega plačila za uporabo denarja, ki jima ga je dala na voljo in ki sta ga tudi uporabljala.

7.V zvezi z v pritožbi izpostavljenim vprašanjem, ali je banka v primeru ničnosti kreditne pogodbe v CHF upravičena zahtevati od kreditojemalca (potrošnika) kakršno koli nadomestilo za uporabo njenega denarja, je v zadevi II Ips 14/2025 VSRS postavilo vprašanje za predhodno odločanje, o katerem je SEU že odgovorilo in se pri tem sklicevalo na sodbo SEU C-520/21 (Bank M). Ta odločitev pa je skladna s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v tej zadevi, da je treba člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13/EGS3 razlagati tako, da nasprotujeta razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova pogodbe, in plačilo zakonskih zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Na drugi strani pa ne nasprotujeta razlagi, po kateri ima potrošnik pravico od kreditne institucije zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve pogodbe, ter plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13/EGS in načelo sorazmernosti. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je SEU v odločbah C-520/21 z dne 15. 6. 2023 in C-488/23 z dne 12. 1. 2024 podalo povsem jasno stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nobenega nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. S tem prispeva k odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od vključitve nepoštenih pogojev v potrošniške pogodbe. Če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe zamudne obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo. V tem delu je odgovor na pritožbeni pomislek, da bi bilo odvračalnemu učinku zadoščeno že z neuporabo nepoštenih pogojev, da torej potrošnik vseeno plača določene obresti kot nadomestilo za uporabo tujega denarja. Po stališču SEU je to premalo in je polni odvračalni učinek mogoče doseči le tako, kot je predstavljeno v zgoraj navedenih odločbah.

8.Vse to pa seveda pomeni, da je s prejetimi pogodbenimi obrestmi tožena stranka obogatena in da zaradi zagotovitve omenjenega odvračalnega učinka ni upravičena do nobenega nadomestila za denarna sredstva, ki jih je dala tožnikoma na podlagi nične pogodbe, ampak sta ji ta dva dolžna vrniti le glavnico. Sklicevanje na odločbo SEU C-520/21 je povsem ustrezno, saj gre za primerljivi zadevi. V sodni praksi4 je bilo povedano tudi že, da evropska ureditev varstva potrošnikov želi potrošnika postaviti (vsaj) na enakovreden položaj s ponudniki. Če se pri tem nihalo nagne nekoliko na stran potrošnikov, to ni v nasprotju z namenom varstva potrošnikov.

9.Kar se tiče pomislekov v zvezi z uporabo pravila nacionalnega nepogodbenega prava (v zvezi s kondikcijami) in drugega odstavka 87. člena OZ, je vse potrebno pojasnilo sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 16. točke obrazložitve, na katero se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da je bilo domače pravo pri odločanju uporabljeno ob hkratni uporabi evroskladne razlage (in v tem pogledu tudi argumentov iz sodb SEU C-520/21 in C-488/23).

10.Tudi na pobotne ugovore je bilo ustrezno odgovorjeno. V začetku 28. točke obrazložitve so pojasnjeni razlogi, zakaj kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nobenega nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. V 30. točki pa razlogi, zakaj ni utemeljen pobot po nobeni od v ugovoru ponujenih obrestnih mer. Zakaj so zavrženi pobotni ugovori (II. točka odločbe), je pojasnjeno v 5. točki obrazložitve in sicer je razlog litispendenca: zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega (zadnji odstavek 5. točke obrazložitve). Vsemu temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

11.Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno nasprotovanje obrestnem delu izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje iz 19. do 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je tako opozorilo, da sta tožnika obrestni zahtevek postavila 13. 12. 2024 in da je tožena stranka ugovarjala, da je obrestni zahtevek do 13. 12. 2021 zastaral (torej za tri leta pred uveljavljanjem zahtevka). Pojasnilo je tudi razloge, zakaj šteje, da tožena stranka ni bila nepoštena in gredo zato v smislu 193. člena OZ tožnikoma zamudne obresti le od vložitve zahtevka dalje, poleg tega pa je ob upoštevanju določbe prvega odstavka 347. člena OZ ugodilo tudi s strani toženke uveljavljanemu ugovoru zastaranja.

12.Glede na vse obrazloženo in upoštevajoč, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnika sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato predstavlja nepotreben strošek (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

3Evropska Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva).

4Odločbe se o naštete v 25. opombi izpodbijane sodbe.