Jedro

Določba 303. čl. KZ določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red. Pri tem je irelevantno, kdaj bi se napad izvršil. Za obstoj kaznivega dejanja namreč zadostuje že sama grožnja z napadom. Kljub temu da je bila obdolženčeva grožnja usmerjena v čas, ko oškodovanec ne bo več uradna oseba, je glede na zgoraj navedeno, obdolženec izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega M. Š. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu M. Š. po čl. 50 in 51 KZ izreče pogojna obsodba , v kateri se mu na podlagi 1. odst. 303. čl. KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora , ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 3 (treh let) ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega M. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 1. odst. 303. čl. KZ in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. čl. ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom so bili seznanjeni obdolženec in njegova zagovornika.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Tako zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jo zagovornika vidita v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstev, glede konkretnih nalog javne varnosti oškodovanca ter da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ni podana. Že iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je oškodovani policist B. D. kritičnega dne v romskem naselju v Novem mestu opravljal naloge vzdrževanja javnega reda v skladu s 3. točko 3. čl. Zakona o policiji. Izpodbijana sodba pa v obrazložitvi tudi natančno navaja, da je oškodovani policist v okviru teh nalog opravljal razgovore z organizatorjem zabave v romskem naselju z R. P., zaradi katere so policisti kritične noči prišli v intervencijo, pri tem pa se utemeljeno sklicuje na listinsko dokumentacijo, priloženo k redni številki 19 spisa. Sodišče prve stopnje je tako obrazložilo in zapolnilo blanketno normo, vsebovano v 303. čl. KZ.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče pričam, ki so v celoti potrdile zagovor obdolženca, ne verjame. Sodišče je namreč za vsako pričo navedlo konkretne in prepričljive razloge, zakaj njeni izpovedbi ni sledilo. Tako izpovedbam prič B. R. in V. Š., ki sta že glede na sorodstveno razmerje z obdolžencem, prav gotovo zainteresirana za ugoden izid teka postopka zanj, ni sledilo predvsem zato, ker sta izpovedovala o določenih okoliščinah (priča B. R. je izpovedal, da naj bi obdolženec policista B. D. vprašal, zakaj ga je ta okrivil, ko je Z. nadlegoval njegovo hčerko, priča V. Š. pa je med drugim izpovedala, da naj bi policist D. na vprašanje obdolženca odgovoril, da lahko on dela, kar hoče), katere ni omenjal niti obdolženec niti nihče od tedaj prisotnih policistov. Izpovedbi priče D. K. pa sodišče ni sledilo, saj je že na podlagi njegove lastne izjave, da je bil pijan, ocenilo, da je vprašljivo, koliko je točna njegova izpovedba oziroma ali je tisto malo, kar naj bi slišal, izpovedal zgolj zato, da bi s tem pomagal obdolžencu. Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpovedi imenovanih prič niso preprečljive tako, da jim sodišče prve stopnje utemeljeno ni poklonilo vere.

Zmotno je stališče obrambe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, saj je obdolženec oškodovancu grozil z napadom, ko ta ne bo imel več statusa policista, kar pomeni, da v obravnavanem primeru niso podani elementi očitanega kaznivega dejanja, pri katerem je predmet napada lahko le uradna oseba. Določba 303. čl. KZ namreč določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red. Pri tem je irelevantno, kdaj bi se napad izvršil. Za obstoj kaznivega dejanja namreč zadostuje že sama grožnja z napadom. Kljub temu, da je bila obdolženčeva grožnja usmerjena v čas, ko oškodovanec ne bo več uradna oseba, je glede na zgoraj navedeno, obdolženec izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Beseda "razmontiral", ki je bila v obravnavanem primeru uporabljena za človeka in ne za predmet, kot se običajno uporablja, pa gotovo pomeni uporabo fizične sile in kot taka pomeni grožnjo s fizičnim napadom.

Glede pritožbenega očitka, da sodišče ni ugotovilo subjektivnega elementa kaznivega dejanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo obdolženčeve krivde in jo tudi dovolj obrazložilo na list. št. 68 in 69. Sama uporaba izraza "razmontiral" ter dejstvo, da je bil policist D. v kritičnem času v uniformi, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča za pravilno sklepanje, da se je obdolženi zavedal, da oškodovanec nastopa v vlogi uradne osebe ter da mu je hotel zagroziti s fizičnim napadom. Nagib obdolženca pri tem ni pomemben. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki zadevajo zapis v izpodbijani sodbi, da je obdolženec z izrečenimi grožnjami hotel oškodovanca prestrašiti.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni upoštevalo dejstvo, da se je obdolženi grobo spravil na policista v uniformi, pri tem pa ni obrazložilo, v čem je grobost izrečene grožnje. Dejstvo, da se je obdolženec spravil na policista v uniformi, pa je dejansko že zakonski znak tega kaznivega dejanja in zato ne more predstavljati obteževalne okoliščine, ki se je upošteva pri odmeri kazni. Prav tako pa se pri izrekanju kazni ni dopustno sklicevati na generalno prevencijo, kar je storilo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, da ravnanje obdolženca ni osamljeno, saj se število konfliktnih situacij romskem naselju v odnosu do policistov povečuje. V zvezi z obdolženčevo predkaznovanostjo pa je vendarle potrebno upoštevati, da je bil obdolženec do sedaj obsojen za povsem drugovrstni kaznivi dejanji. Ob upoštevanju drugih okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje ter dejstva, da je v obravnavanem primeru dejansko šlo le za verbalne grožnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za obdolženca primeren izrek pogojne obsodbe, saj je pričakovati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pri tem je bilo potrebno tudi upoštevati, da je obdolženec kaznivo dejanje storil zaradi osebnih razmer do oškodovanca in ne, kot to izpostavlja sodišče prve stopnje, da se je obdolženec uprl avtoriteti policistov, ko ti opravljajo svojo službo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obdolženčevih zagovornikov delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka odločbe, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.