Jedro

Sodišče pogodbenega prava ne ugotavlja in uporablja po uradni dolžnosti, ampak morata njegovo vsebino pravdni stranki najprej zatrjevati in nato tudi dokazati. Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava torej predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. Šele po tem, ko sodišče vsebino pogodbenega prava ugotovi, ga uporabi kot avtonomno materialno pravo.

Subjektivno dojemanje strank pri razlagi spornih pogodbenih določil ne igra nobene vloge.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 58377/2012 z dne 26. 4. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, in je - tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.518,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.671,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 58377/2012 z dne 26. 4. 2012 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve izpodbijane sodbe (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in naloži plačilo pravdnih stroškov toženi stranki. Podredno je predlagala, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov postopka na drugi stopnji.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo dela uporabnine za uporabo sistema on-line zdravstvenega zavarovanja.

6. Med pravdnima strankama niso bila sporna oziroma so se za nesporna štela naslednja dejstva: - pravdni stranki sta dne 20. 11. 2007 sklenili Pogodbo o sodelovanju zavarovalnice pri izvedbi projektov „NOVA KARTICA ZDRAV­STVE­NEGA ZAVAROVANJA“ in „ON-LINE ZDRAVSTVENEGA ZA­VA­RO­VAN­JA“ ter o uporabi „SISTEMA ON-LINE“ št. 7320-5/2006-IC/29 (v nadaljevanju: Pogodba), - da sta bila v 15. in 16. členu Pogodbe uporabnina in strošek nadomeščanja kartice zdravstvenega zavarovanja določena po stanju cen v letu 2006, - da sta v 17. členu Pogodbe določili valorizacijo z rastjo indeksa cen življenjskih potrebščin, - da je bil „sistem on-line“ na nacionalni ravni uveden 1. 3. 2010, - da 22. člen Pogodbe določa, da je Pogodba sklenjena in se začne uporabljati z dnevom podpisa, razen v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov uporabnine, ki začne veljati z datumom uvedbe „sistema on-line“ na nacionalni ravni, in da je uvedba „sistema on-line“ na nacionalni ravni podlaga za začetek obračunavanja vseh finančnih obveznosti po tej pogodbi, - da je bila uporabnina v 15. členu Pogodbe določena upoštevajoč cene iz leta 2006 (trditve tožeče stranke v točki VIII. na l. št. 106, ki jim tožena stranka ni nasprotovala).

7. Računski temelj za plačilo uporabnine je bil v vsakem primeru takšen: uporabnina = glavnica x valorizacija

8. Uporabnina se naj bi bila plačevala mesečno.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da mora tožena stranka začeti plačevati uporabnino šele z uvedbo sistema on-line na nacionalni ravni (1. odstavek 22. člena Pogodbe). Sporno pa je bilo, od kakšnega računskega temelja se naj bi obračunala in potem plačevala uporabnina potem, ko je bil sistem on-line zares uveden.

10. Glavnice, ki se naj bi revalorizirale, so bile opredeljene že v Pogodbi sami (15. in 16. člen) in kot takšne določljive. Glede tega med strankama ni bilo spora, in tudi ni bilo spora glede njihovih višin. Spor je torej obstajal zgolj glede vprašanja, od kdaj naprej se naj bi bile glavnice valorizirale.

11. Stališče tožeče stranke je, da je smela uporabnino valorizirati od sklenitve Pogodbe (20. 11. 2007). Računski temelj za plačilo uporabnine naj bi torej bil (pojasnjeno matematično in za katerikoli poljubni mesec plačevanja uporabnine): uporabnina = glavnica x revalorizacija od 20. 11. 2007 naprej.

12. Tožena stranka je imela nasprotno stališče, in sicer, da je tožeča stranka upravičena valorizirati zneske uporabnine šele od dneva uvedbe „sistema on-line“ na nacionalni ravni, torej od 1. 3. 2010 naprej. Računski temelj zahtevka tožeče stranke naj bi torej bil: uporabnina = glavnica x revalorizacija od 1. 3. 2010 naprej.

13. Če se sledi stališču tožeče stranke, bi zaradi pozitivnih valorizacijskih faktorjev tožeča stranka lahko zahtevala precej višje zneske uporabnine, kot če se sledi stališču tožene stranke.

14. Potem ko je tožeča stranka začela zahtevati plačila uporabnine od tožene stranke, tožena stranka plačil uporabnine sicer ni zavračala v celoti. Plačevala pa je le toliko, kot bi znašala uporabnina, če se izračuna revalorizacijo od 1. 3. 2010 naprej. Tožeča stranka je najprej s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine, in potem naprej v pravdnem postopku, zahtevala plačilo 25 različnih zneskov za 25 mesecev od uvedbe sistema on-line naprej. Zahtevala je zgolj plačilo razlike, ki nastane, če se revalorizacija obračunava od 20. 11. 2007 naprej in če se torej ne obračunava šele od 1. 3. 2010 naprej.

15. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje predvsem očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer pogodbeno pravo (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP(1)).

16. Sodišče pogodbenega prava ne ugotavlja in uporablja po uradni dolžnosti, ampak morata njegovo vsebino pravdni stranki najprej zatrjevati in nato tudi dokazati. Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava torej predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja(2). Šele po tem, ko sodišče vsebino pogodbenega prava ugotovi, ga uporabi kot avtonomno materialno pravo(3). Kot že navedeno, sama vsebina določbe Pogodbe med pravdnima strankama ni bila sporna. Sporna je bila le njena razlaga in še to le v tistem delu, ki se je nanašal na začetek teka valorizacije. Samo besedilo je dopuščalo obe razlagi: takšno, ki jo je zastopala tožeča stranka in takšno, ki jo je zastopala tožena stranka.

17. V skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ(4) se v primeru spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vendar navedena zakonska določba pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge(5). V kolikor je torej besedilo člena jasno, ne more biti več sporno in ne more biti več predmet razlage (in claris non fit interpretatio)(6). Sporno je lahko zgolj nejasno pogodbeno določilo.

18. Nedvomno je začela Pogodba veljati in se torej tudi začela uporabljati s sklenitvijo, to pa je bilo z njenim podpisom s strani vseh strank (1. odstavek 22. člena Pogodbe). Od tega pa je napravil izjemo prav 1. odstavek 22. člena Pogodbe. Pogodba se ni začela uporabljati v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov uporabnine. Ta del naj bi začel veljati z datumom uvedbe sistema on-line na nacionalni ravni.

19. 1. odstavek 22. člena Pogodbe dopušča dve možni razlagi, za kateri se zavzemata pravdni stranki, vsaka za tisto, ki ji je v korist. Ni jasno, ali 1. odstavek 22. člena Pogodbe misli, da nastane: a) zgolj obveznost plačevanja (in torej zapadlost posameznih zahtevkov) z uvedbo sistema on-line, medtem ko se revalorizacija izračunava od sklenitve pogodbe naprej, ali pa b) začetek revalorizacije in zapadlost zahtevkov sovpadata in se oba začneta šele z uvedbo sistema on-line.

20. Pri prvi razlagi do uvedbe sistema on-line ni odložena uporaba 3. odstavka 17. člena Pogodbe, ker se ne nanaša na plačilo samo, temveč na izračunavanje uporabnine. Pri drugi razlagi je odložena tudi uporaba 3. odstavka 17. člena Pogodbe do izpolnitve pogoja, to pa je, uvedba sistema on-line na nacionalni ravni.

21. Zanesljive opore za odločitev v tej zadevi ne daje niti 2. odstavek 22. člena Pogodbe, ki govori zgolj o obračunavanju finančnih obveznosti, in ne pojasnjuje, kakšen naj bi bil njegov pomen v primerjavi s 1. odstavkom istega člena.

22. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja skupnega namena pogodbenih strank kot priče zaslišalo osebe, ki so sodelovale pri sklepanju Pogodbe. Iz pritožbe tožeče stranke izhaja (l. št. 150, zadnji odstavek), da se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so navedene osebe oziroma priče izpovedale, da se o valorizaciji niso posebej pogovarjali. Skupnega namena pravdnih strank na podlagi zaslišanj torej ni bilo mogoče nedvomno ugotoviti. V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ je treba torej sporna pogodbena določila razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava.

23. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je tudi načelo enake vrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 8. členu OZ. Navedena določba sicer določa, da bi enaka vrednost dajatev naj obstajala ob sklenitvi. Vendar nekateri drugi instituti obligacijskega prava omogočajo, da se enaka vrednost ohranja tudi v obdobju po sklenitvi pogodbe. Takšen institut je tudi valorizacija denarnih obveznosti, ki jo OZ opredeljuje v 372. členu. Z valorizacijo torej dosežemo, da ima vsota denarnih obveznosti, ob plačilu enako kupno moč, kot v času nastanka obveznosti. Ker je v obravnavanem primeru višina uporabnine bila določena glede na cene v letu 2006, je potrebno glede na navedeno v skladu z načelom enake vrednosti dajatev dogovor o valorizaciji razumeti na način, da se ta izvaja že od nastanka obveznosti, torej sklenitve Pogodbe dalje. V obravnavanem primeru je namreč obveznost nastala že ob sklenitvi Pogodbe, v 22. členu je bila določena zgolj njena zapadlost, ki je bila vezana na odložni pogoj, to je uvedbo „sistema on-line“ na nacionalni ravni.

24. Glede na navedeno je očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen. Določbo 22. člena OZ je potrebno razumeti na način, kot je zatrjevala tožeča stranka. V skladu s prvim in drugim odstavkom 22. člena OZ se torej z uvedbo „sistema on-line“ začne zgolj zaračunavati obveznost toženi stranki, medtem ko se cena uporabnine, kot to določa tretji odstavek 17. člena Pogodbe, valorizira od trenutka sklenitve pogodbe dalje.

25. Takšni razlagi drugi odstavek 372. člena OZ ne nasprotuje. Pogodbene stranke so se namreč upoštevajoč navedeno dogovorile, da se uporabnina valorizira od sklenitve Pogodbe dalje. Tudi sicer pa je, kot je sodišče druge stopnje že poudarilo, obveznost plačila uporabnine nastala že s sklenitvijo Pogodbe.

26. Tožena stranka je tako v skladu s Pogodbo dolžna tožeči stranki plačati tudi preostali del uporabnine, ki ga je tožeča stranka zaračunala upoštevajoč valorizacijo od dneva sklenitve Pogodbe dalje. Dolžna je plačati razliko, ki je nastala zaradi neupoštevanja pravilnega začetka teka revalorizacije. Višini vtoževanega zneska in teku zakonskih zamudnih obresti tožena stranka obrazloženo nikoli ni ugovarjala. Ves čas je namreč nasprotovala zgolj obstoju temelja za plačilo vtoževanega zneska. Višino vtoževane obveznosti je zato v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP potrebno šteti za priznano in ga sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ugotavljati.

27. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo napačno, kot to zmotno v pritožbi med drugim uveljavlja tožena stranka. Pravilnost ugotovitve, kaj so priče izpovedale, v pritožbi povzema tudi tožena stranka. Je pa sodišče prve stopnje, upoštevajoč te izpovedbe, v okviru materialnopravne presoje zmotno razlagalo oziroma uporabilo sporne določbe Pogodbe. Sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP kot prepoznih ni upoštevalo pritožbenih navedb tožeče stranke o obstoju splošno znanega dejstva o strmem naraščanju cen od uvedbe EUR, da bi tožeča stranka v primeru neobstoja dogovora o valorizaciji morala sama sproti izračunavati višino mesečnih stroškov (l. št. 149, drugi odstavek), in o stroških vzpostavitve sistema (l. št. 151, tretji odstavek). Tovrstnih trditev namreč tožeča stranka v postopku pred sodišče prve stopnje ni postavila.

28. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 58377/2012 z dne 26. 4. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka ohranilo v celoti v veljavi.

29. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o vseh stroških pravdnega postopka. Glede postopka pred sodiščem prve stopnje je tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP priznalo strošek sodne takse, ki jo je plačala za predlog za izvršbo v znesku 36,00 EUR in strošek sodne takse, ki jo je doplačala za redni postopek v znesku 1.482,00 EUR, skupaj torej 1.518,00 EUR. Priglašenih stroškov poštnine, fotokopiranja in administrativnih stroškov v skupnem znesku 80,00 EUR sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo. Tožeča stranka namreč nastanka navedenih stroškov z ničemer ni izkazala, prav tako pa ne obstaja noben predpis, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do povračila navedenih stroškov v pavšalnem znesku.

30. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno izpodbijano sodbo spremenilo tudi glede odločitve o stroških pravdnega postopka (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka je tako dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.518,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

31. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do plačila stroškov pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje ji je v skladu s prej navedenimi določbami priznalo strošek sodne takse v znesku 1.671,00 EUR, ki jo je plačala za pritožbeni postopek. Iz že prej navedenih razlogov sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov poštnine, fotokopiranja in administrativnih stroškov v znesku 40,00 EUR. Priznalo pa ji ni tudi priglašenega stroška plačila sodne takse za pritožbo v znesku 1.227,00 EUR. Razen v zvezi z obravnavano pritožbo, tožeča stranka v konkretnem postopku sodne takse ni bila dolžna plačati.

32. Tožena stranka je tako dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.671,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14).

(2) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 95/2010 z dne 5. 7. 2011. (3) Dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, stran 486. (4) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo).

(5) Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013. (6) Dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, stran 493 in 494.