Jedro

Aktivno legitimiran za vložitev predloga za izterjavo preživnine je le preživninski upravičenec, katerega terjatev izhaja iz izvršljivega izvršilnega naslova. To je takrat še mladoletni otrok, ne pa njegova mati, ki je zgolj zakonita zastopnica in ki ni izkazala prehoda terjatve nanjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 2 in 3 spremeni tako, da se ugovoru dolžnika v celoti ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 6 I 2006/00391 z dne 16.11.2006 v celoti razveljavi in predlog za izvršbo v celoti zavrne.

Upnik je dolžan povrniti dolžniku izvršilne stroške v višini 683,17 EUR, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom pod tč. 1 ugodilo ugovoru dolžnika za znesek glavnice 4.463,4 EUR, delno za zakonske zamudne obresti, ki do vložitve predloga za izvršbo sodišču 22.12.2005 znašajo 14.192,55 EUR, za zakonske zamudne obresti od zneska 20.262,05 EUR od 22.12.2005 dalje do plačila in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 6 I 2006/00391 z dne 16.11.2006 v tem obsegu razveljavilo in zavrnilo predlog za izvršbo.

Pod tč. 2 je prvostopno sodišče, v preostalem delu, glede zneska glavnice 1.606,1 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 54,7643 EUR od 6.2.2001 dalje 102,6831 EUR od 6.3.2001 dalje 102,6831 EUR od 6.4.2001 dalje 102,6831 EUR od 6.5.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.6.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.7.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.8.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.9.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.10.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.11.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.12.2001 dalje 108,7422 EUR od 6.1.2002 dalje 108,7422 EUR od 6.2.2002 dalje 108,7422 EUR od 6.3.2002 dalje 108,7422 EUR od 6.4.2002 dalje 47,1216 EUR od 6.5.2002 dalje ugovor dolžnika zavrnilo in pod tč. 3 odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 103,46 EUR ugovornih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča je dolžnik vložil pritožbo, s katero je izpodbijal 2. in 3. tč. navedenega sklepa prvostopnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni navedeni sklep tako, da v celoti ugodi ugovoru dolžnika in razveljavi sklep prvostopnega sodišča, opr. št. I 6 06/00391 in upniku naloži v plačilo vse stroške izvršbe vključno s plačilom stroškov pritožbe. V pritožbi je dolžnik poudaril, da je sodišče z izpodbijanim sklepom večkrat kršilo zakonske določbe oziroma določbe zakona napačno uporabilo in primarno izpostavil, da upnik sploh ni aktivno legitimiran za vložitev izvršbe. Tako iz notarskega zapisa notarja S. G. iz Ž., opr. št. SV 534/96 z dne 4.12.1996, kot po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 810/96 z dne 2.9.1997, je upnik L. D., zato je zmotno stališče sodišča, da je upnica po obeh izvršilnih naslovih L. J., pri tem je dolžnik kot napačno predstavil stališče sodišča, da je bil v obeh izvršilnih naslovih, kot način izpolnitve obveznosti, naloženo plačilo preživninske obveznosti otroku L. D., ki bi sicer lahko edini bil upnik ob ostalih pogojih, izpolnitev pa je bila dogovorjena na roke otrokove matere, ki pa zato ni upnica, temveč zakonita zastopnica mladoletnega upnika,saj gre le za način izpolnitve, ki pa je pravno povsem drugačen od pojma upnika. Dolžnik je poudaril, da je sodna praksa v preživninskih zadevah jasna, da starši v času otrokove mladoletnosti nastopajo kot zakoniti zastopniki svojih otrok v postopku za izterjavo preživnine, ne pa neposredno kot upniki v postopkih, da je upnik mladoletni otrok, ki pa zaradi procesne nesposobnosti ne more biti sam stranka v postopku oziroma je njegova poslovna sposobnost omejena, zato ga zastopajo starši, ki so poslovno sposobni. Tudi v času otrokove mladoletnosti pa gre pri določeni preživnini izključno za terjatev otroka do starša in ne terjatev starša do drugega starša. Po otrokovi polnoletnosti pa je otrok edini aktivno legitimiran za izterjavo zapadle preživnine, tudi tiste, ki je dospela v plačilo še v času njegove mladoletnosti, zato je drugačna razlaga sodišča napačna in nasprotuje določilom ZZZDR in tudi samim, v izvršilnem predlogu citiranim izvršilnim naslovom. Tako bi moralo prvostopno sodišče ugovoru dolžnika v celoti ugoditi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 16.11.2006 v celoti razveljaviti ter zavrniti predlog za izvršbo že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Pritožba je kot zmotno ocenila stališče sodišča, da lahko upnica terja preživnino od dolžnika na podlagi verzijskega zahtevka in je tako upravičena terjati plačilo L. J. kot upnica. Izpostavila je, da je institut verzijskega zahtevka opredeljen v 190. čl. OZ oziroma 210. čl. ZOR in določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po stališču pritožbe je potrebno korist najprej dokazati in je ni mogoče predpostavljati, sploh pa je ni mogoče enačiti s preživninsko obveznostjo, ki jo je potrebno plačevati otroku. Če bi hotela mati uveljavljati verzijski zahtevek bi ga morala najprej dokazati pred sodiščem in šele, če bi sodišče ugotovilo obstoj zahtevka bi ga lahko uveljavljala od očeta, po sodišču določene preživninske terjatve pa ni mogoče enačiti z verzijskim zahtevkom, ker gre za povsem drugačna pravna instituta, ki imata drugačno pravno podlago. Tako je poudarila, da upnica za verzijski zahtevek nima izvršljivega izvršilnega naslova, saj tega ne predstavlja niti notarski zapis niti sodba na katero se sklicuje, tako je sodišče napačno uporabilo materialno pravne določbe in s tem tudi čl. 17 ZIZ, saj upnica sploh nima izvršljivega izvršilnega naslova, tudi glede na določbo 133. čl. ZZZDR, ki prav tako govori o verzijskem zahtevku, pa je tega potrebno izposlovati s tožbo.

Dolžnik je izpodbijal tudi opredelitev 5-letnega zastaralnega roka, saj gre v primeru preživninske terjatve po polnoletnosti za 3-letni zastaralni rok, tako za glavnico, kakor tudi za obresti in po II. odst. 356. čl. OZ zastarajo občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb (ugotovljenih pred sodiščem, z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim organom) ali poravnav in zapadejo v bodoče, v roku določenem za zastaranje občasnih terjatev. Preživninska terjatev je bodoča občasna terjatev in v povezavi z II. odst. 358. čl. OZ po I. odst. 341. čl. OZ občasne terjatve, ki dospejo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve kot terjatev obresti ali pa takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, to je terjatev preživljanja. Po III. odst. istega člena pa zastarajo obresti od terjatev, katerih zastaralni rok je krajši od treh let, v enakem roku kot glavna terjatev. Tako je po oceni dolžnika preživninska terjatev, tudi v primeru, če bi bila pravilna aktivna legitimacija stranke, zastarala v roku treh let, kar velja tudi za obresti, česar pa sodišče ni upoštevalo.

Dolžnik je nasprotoval opredelitvi prvostopnega sodišča, ki je popolnoma spremenilo podlago terjatve, za kar nima osnove v izvršilnem postopku, saj manjka izvršilni naslov, česar pa L. J. z izvršilnima naslovoma na katere se sklicuje nima in gre torej za kršitev tudi čl. 17 ZIZ.

Izpodbijal pa je tudi odločitev o stroških, saj je prvostopno sodišče izračunalo zneske stroškov za upnika in dolžnika, po pobotu stroškov pa naložilo upniku, da povrne dolžniku še 103,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje, glede na ugovorni uspeh. Ocenil je, da je sodišče napačno naložilo plačilo stroškov dolžniku in gre tudi za zmotno odločitev o stroških postopka in ne gre za odločitev v skladu s 154/I ZPP, sporna pa je tudi višina, od katere je sodišče odmerjalo stroške, saj bi morali ti izhajati iz v izvršilnem predlogu označene vrednosti terjatve, saj je upnica terjala znesek glavnice in znesek obresti, ki predstavljajo znesek kapitalizirane glavnice, ki je vrednost, ki jo je potrebno pri odmeri odvetniške tarife upoštevati.

Upnica odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z dol. II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s čl.366 ZPP in čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano prvostopno odločbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve procesnih določb iz II. odst. 339. čl. ZPP, ter kršitve določil ZIZ, opredeljenih v II. odst. 55. člena in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izvršilni predlog v tej zadevi je vložila L. J., ki je mati preživninskega upravičenca L. D., ki je že pred vložitvijo izvršilnega predloga, dne 14.3.2002 dopolnil polnoletnost. Denarna terjatev, ki jo uveljavlja upnica, se nanaša na zapadle, neplačane mesečne preživninske obroke, izvirajoče v pretežni meri še iz časa otrokove mladoletnosti in tudi krajši čas po polnoletnosti.

Po čl. 123 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke, preživninski upravičenec v tem razmerju je otrok, ki je tudi nosilec pravic iz preživninskega razmerja, preživninski zavezanci pa so starši. Preživninska dolžnost spada v sklop pravic in obveznosti, ki izvirajo iz roditeljske pravice, ki jih starši izvršujejo skupno, kadar pa eden od staršev ne živi z otrokom, mora otroku plačevati preživnino. V praksi jo sicer plačuje drugemu od roditeljev, pri katerem otrok živi, vendar to ne pomeni, da je ta zaradi tega aktivno legitimiran za izterjavo preživninske obveznosti, kot pravilno primarno izpostavlja pritožba, zato mati ne more nastopiti kot upnica, saj ni izkazala, da bi nanjo, v skladu z določilom čl. 24 ZIZ, prešla terjatev L. D., za katero sicer dokazuje obstoj izvršilnega naslova, iz notarskega zapisa notarja S. G., opr. št. SV 534/96 z dne 4.12.1996 oziroma izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 810/96 z dne 2.9.1997. Ker L. J. ni izkazala prehoda terjatve bi tako lahko le preživninski upravičenec L. D., kot mladoletni zastopan po materi, po polnoletnosti pa samostojno, nastopal kot upnik.

Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov (čl. 17 ZIZ) in je tako prvostopno sodišče zmotno interpretiralo, da iz vsebine navedenih izvršilnih naslovov izhaja obstoj aktivne legitimacije upnice, pravno zmotno je tudi tolmačenje, da ji ta lastnost pripada glede na dol. čl. 133 ZZZDR, ki opredeljuje verzijski zahtevek. Tako izvajanje aktivne legitimacije za izterjavo stroškov od tistega, ki je mladoletnega otroka bil dolžan preživljati zato, ker je te stroške imela in sklicevanje na verzijsko naravo zahtevka, ker upnica izterjuje terjatev kot otrokova mati, ki je sama v celoti preživljala skupnega otroka, od dolžnika, ki je bil zavezan plačevati preživnino, pa je ni plačeval, presega okvir stvarne pristojnosti odločanja izvršilnega sodišča v postopku izterjave denarne obveznosti po obstoječem izvršilnem naslovu, kot utemeljeno prikazuje tudi pritožba.

Upnica L. J. tako ni aktivno legitimirana za vložitev izvršilnega predloga, saj ni upravičenec uveljavljane terjatve, izvršilni postopek namreč lahko sproži le oseba, ki je tudi upnik v materialno pravnem smislu oziroma ima ustrezno izkazan prehod terjatve, tako je dolžnik uspešno uveljavljal impugnacijski razlog iz 12.tč. 55 čl .ZIZ, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in posledično v celoti ugodilo ugovoru dolžnika ter razveljavilo izvršilni sklep prvostopnega sodišča z dne 16.11.2006 in zavrnilo predlog upnice za izvršbo (čl. 365 tč. III ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ). Zaradi takšne odločitve pa se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do nadaljnjih pritožbenih navedb dolžnika.

Takšna odločitev pritožbenega sodišča pa predstavlja tudi potrebo po spremembi odločitve o stroških izvršilnega postopka, o katerih je pritožbeno sodišče odločalo ob upoštevanju I. odst. 154. čl. ZPP v zv. z II. odst. 165. čl. ZPP in v zv. s čl. 15 ZIZ. Stroške dolžnika, ki je v postopku uspel, je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT). Tar. št. 27 OT v 6. tč. določa, za redno in izredno pravno sredstvo ter odgovor na to pravno sredstvo, nagrado po tar. št. 18, kar je v času oprave odvetniške storitve predstavljalo 600 točk, pri tem pa je potrebno upoštevati po upniku opredeljeno vrednost spornega predmeta, v smislu dol. čl. 39/II ZPP, ko je ta tudi obresti uveljavljal kot glavni zahtevek, saj jih je kapitaliziral, kot pravilno izpostavlja tudi pritožba, vrednost spornega predmeta pa tako znaša 20.262,05 EUR. Vendar pa dolžnik kljub temu ni upravičen do zahtevanih 700 točk, glede na razpon vrednosti po tar. št. 18 OT. Enaka nagrada (600 točk) je predvidena po tar. št. 27 tč. 6 tudi za sestavo pritožbe, sodišče pa je dolžniku priznalo tudi 20 točk za poročilo stranki, skupaj tako 1.220 točk, kar znaša 559,98 EUR, 2 % administrativni stroški predstavljajo 11,20 EUR ter 20 % DDV 111,99 EUR, tako je dolžnik skupaj upravičen do povračila 683,17 EUR stroškov izvršilnega in pritožbenega postopka. V skladu z II. odst.163. čl. ZPP pa pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo zahtevanega izdatka za sodno takso, saj tega po višini ni določno opredelil. Tako je tudi v stroškovnem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi dolžnika in, v skladu s 3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ, spremenilo odločitev prvostopnega sodišča o stroških, vsebovano v tč. 3 izreka prvostopne odločbe.