Jedro

Sklenjene dogovore je potrebno spoštovati in jih izpolniti, vendar ima v tem primeru, ko pride zaradi ugovora tožene stranke do spora, dogovor, jasno zapisan v pogodbi, prednost pred enostransko zatrjevanim ustnim dogovorom.

Vtoževani račun ni specificiran, saj iz njega ne izhaja količina čakalnih ur niti cena zanje, zato je po oceni višjega sodišča tožena stranka z zavrnitvijo računa in svojo trditvijo, da takšno plačilo ni bilo dogovorjeno v pogodbi, dovolj določno nasprotovala plačilu vtoževanega računa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju VL 72676/2009-24 z dne 29.5.2009 v celoti razveljavilo, toženi stranki je naložilo plačilo zneska 16.650,95 EUR s pripadki, ter zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 1.014,77 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo povrnitev 2.333,95 EUR pravdnih stroškov.

2. V pritožbi zoper zavrnilni del sodbe je tožeča stranka uveljavljala pritožbeni razlog bistvenih kršitev postopka s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še znesek 1.014,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2009 do plačila ter ji naloži v plačilo še (preostale priglašene) pravdne stroške tožeče stranke. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. V pritožbi zoper ugodilni del sodbe je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na tožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke

6. Tožeča stranka na podlagi Pogodbe za gradbeno-obrtniška dela na projektu T. ( Priloga B2, v nadaljevanju: Pogodba) zahteva še plačilo zadržane varščine in razlike do zneska v Zapisniku o dokončnem obračunu izvedenih del (Priloga A2, v nadaljevanju: Zapisnik), ki ga predstavljajo še neplačane fakture iz začasnih situacij.

7. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dolg tožene stranke do tožeče obstajal in da je tudi že zapadel v plačilo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz zapisnika o dokončnem obračunu izvedenih del izhaja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po Pogodbi plačati še znesek 16.659,95 EUR.

8. Tožena stranka je tekom postopka pa tudi v pritožbi zatrjevala, da je bilo v Zapisniku dogovorjeno, da je navedeni znesek tožena stranka dolžna poravnati šele 46 dni od primopredaje menic, garancij in izjav o skladnosti ter posredovanju vseh podatkov za izdelavo PID dokumentacije, ker pa tožeča stranka te obveznosti še ni izpolnila, njena obveznost še ni dospela v plačilo.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na zapisnik o dokončnem obračunu izvedenih del in pri njegovi interpretaciji upoštevalo le navedbe direktorja tožeče stranke T.Č. in priče L.V., zaposlenega pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in logično obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je tožeča stranka svojo obveznost glede izročitve vseh potrebnih podatkov za izdelavo PID dokumentacije iz izročitve garancije in izjav o skladnosti, izpolnila v celoti. Poudarilo je, da je tožena stranka pred podpisom zapisnika o končnem obračunu izvedenih del dne 29.1.2009 (Priloga B5) pozvala tožečo stranko, naj ji takoj dostavi vso dokumentacijo, ki je pogoj za to, da bo tožena stranka podpisala Zapisnik, in hkrati tudi pogoj za sprostitev zadržanih sredstev. Glede na to, da je tožene stranka nato (11.3.2009) podpisala navedeni Zapisnik, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi tega, na podlagi dopisa tožeče stranke z dne 20.2.2009 (Priloga A9) ter na podlagi izpovedbe T.Č. in L.V., pravilno sklepalo, da je tožena stranka navedene listine in podatke dobila pred podpisom zapisnika.

10. Drži pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v sodbi samo ugotovilo, da obstaja nejasnost, kdaj naj bi bila dokumentacija res posredovana, saj je tožeča stranka navajala različne datume domnevnega posredovanja dokumentacije. Vendar je sodišče prve stopnje istočasno pravilno ugotovilo tudi, da je tožena stranka zahtevane podatke zagotovo dobila (najkasneje do 20.2.2009) in da zato končni datum prejema dokumentov ni bistven za odločitev o tej zadevi. Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da tožena stranka tožeče stranke po podpisu zapisnika ni nikoli več pozivala na dostavo še kakšnih listin.

11. Držijo tudi trditve tožeče stranke, da tožena stranka ob njenih pozivih toženi stranki k plačilu obveznosti svoji obveznosti ni nikoli ugovarjala, zakoniti zastopnik tožene stranke pa je v dopisu, poslanem tožeči stranki 19.3.2009 (Priloga A6), navedel, da bo tožena stranka dolg do tožeče stranke poravnala, ne glede na to, da sama še ni dobila plačila s strani glavnega naročnika.

12. Tožena stranka v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokaznih predlogov tožene stranke, in da je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje (ugotovilo je, da je tožeča stranka izpolnila vse svoje obveznosti, pa temu ni bilo tako), posledično je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je terjatev že zapadla v plačilo. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje priče A.M. kot nepotrebno, saj so bila vsa pomembna dejstva v zvezi s pošiljanjem dokumentov in podatkov že dovolj razjasnjena z vpogledom v predložene listine in zaslišanjem prič. Sodišče izvedbo predlaganega dokaza lahko zavrne, pri čemer mora sklep o zavrnitvi obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo (213. člen ZPP). Dokazna ocena sodišče prve stopnje je po oceni višjega sodišča je logična, skrbna, vestna in analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter zato prepričljiva. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zato ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke.

13. K pritožbi tožeče stranke Sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.014,77 EUR po računu tožeče stranke št. 2008000221 z dne 9.12.2008. Z navedenim računom je tožeča stranka toženi stranki zaračunala čakalne ure podizvajalcev tožeče stranke, ki so morali čakati in niso mogli opravljati svojega dela, ker so podizvajalci tožene stranke z izvedbo del na objektu zamujali in zato dela na objektu niso potekala v skladu s terminskim planom. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka do plačila računa na podlagi Pogodbe, na katero se račun sklicuje, ni upravičena, tožeča stranka potrditvah tožene stranke ni dokazala, da so obračunane čakalne ure res nastale, tožena stranka pa je vtoževani račun zavrnila.

14. Tožeča stranka trdi, da je bilo med odgovornimi tožeče stranke in tožena stranke na gradbišču dogovorjeno, da bo stroške čakanja v vtoževanem znesku poravnala tožena stranka. Višje sodišče ugotavlja, da iz vtoževanega računa (Priloga A1) izhaja, da tožeča stranka toženi stranki zaračunava čakalne ure izvajalcev gips kartonskih del na objektu T. zaradi izostankov izvajalcev elektroinstalacijskih del po pogodbi L. v znesku 1.014,77 EUR. Na računu je žig tožene stranke, na katerem je navedena odobritev plačila vtoževanega računa in tudi žig, s katerim je plačilo računa zavrnjeno. Glede na to, da tožeča stranka zatrjuje, da račun ni bil plačan, po oceni višjega sodišča opisani žigi ne kažejo na to, da je tožeča stranka račun potrdila, temveč potrjujejo njeno navedbo, da ga je zavrnila (in ga zato tudi ni plačala). Tožeča stranka je očitno za to zavrnitev tudi vedela, saj je sam predložila račun z navedenimi oznakami.

15. Iz izpovedb direktorja tožeče stranke in priče V. res izhaja, da so se zaposleni pri tožeči in toženi stranki na delovišču dogovarjali v zvezi s plačilom za ure čakanja tožeče stranke, vendar višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da je bil med pristojnimi delavci ustno dogovorjen znesek plačila zaradi tega čakanja v višini 1.014,77 EUR. Pri tem višje sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, koliko časa je trajala zamuda in kako sta stranki prišli do zaračunanega zneska. Vtoževani račun ni specificiran, saj iz njega ne izhaja količina čakalnih ur niti cena zanje, zato je po oceni višjega sodišča tožena stranka z zavrnitvijo računa in svojo trditvijo, da takšno plačilo ni bilo dogovorjeno v pogodbi, dovolj določno nasprotovala plačilu vtoževanega računa.

16. Tožeča stranka je zatrjevala, da je račun izstavila na podlagi ustnega dogovora med predstavniki obeh pravdnih strank (med vodjo na tem objektu, ki je bil odgovoren s strani tožene stranke, in odgovorno osebo tožeče stranke na gradbišču), da se bodo stroški čakanja poravnali v vtoževanem znesku. Dogovor naj bi za toženo stranko sklenil „zastopnik tožene stranke“ B.. Višje sodišče ugotavlja, da je utemeljen ugovor tožene stranke, da njena obveznost po drugem vtoževanem računu ne izhaja iz Pogodbe. Ta namreč izrecno določa (23. člen), da so vse spremembe in dopolnitve k pogodbi možne samo v pisni obliki in veljajo samo s podpisom pooblaščenih predstavnikov pogodbenih strank Pogodba tudi določa (4. člen), da se terminski plan izvajanja del dogovori in pisno potrdi v obliki aneksa k osnovni pogodbi. Pogodba daje v 13. členu tožeči stranki v primeru, če tožena stranka po svoj krivdi ne bo izvršila pogodbenih del v dogovorjenem ali sporazumno podaljšanem roku, pravico zahtevati pogodbeno kazen v višini 1% od vrednosti pogodbenih del za vsak zamujen koledarski dan. (tudi v primeru zamujanja vmesnih rokov po terminskem planu del naročnika). Če se je tožeča stranka z delavci tožene stranke (in ne z njenim direktorjem, pooblaščenim za podpis pogodbe in njenih sprememb) karkoli dogovarjala na gradbišču (ker je bila pač takšna praksa na gradbiščih), mora v primeru, da tožena stranka takšnega dogovora ne potrdi in zavrne plačilo računa ter se sklicuje na pogodbena določila, zaradi tega, ker ni ravnala v skladu pogodbo, nositi tudi riziko, da ob morebitnem nasprotovanju tožene stranke ne bo mogla uspešno uveljavljati svojega zahtevka. Sklenjene dogovore je potrebno spoštovati in jih izpolniti, vendar ima v tem primeru, ko pride zaradi ugovora tožene stranke do spora, dogovor, jasno zapisan v pogodbi, prednost pred enostransko zatrjevanim ustnim dogovorom.

17. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje od zneska 1.014,77 EUR zavrnilo zakonske zamudne obresti le za obdobje od 11.3.2009 do 25.4.2009, tožeča stranka pa je zahtevala plačilo obresti od navedenega zneska za čas od 9.1.2009 do plačila. 325. člen ZPP določa, da lahko v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (dopolnilna sodba). Ker tožeča stranka tega ni storila, sodišče pa lahko dopolnilno sodbo izda le na predlog stranke, višje sodišče ugotavlja, da pritožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

18. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča in tožena stranka s pritožbo nista uspeli, sta dolžni sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo tožene stranke. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih morala nositi sama.