Jedro

Vsebinsko enako določilo o dolžnosti preživljanja otrok, kot je bilo uzakonjeno v 103. členu ZZZDR, vsebuje tudi 183. člen Družinskega zakonika - v primeru mladoletnega in polnoletnega otroka ima prednost preživljanje mladoletnega otroka.

Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na napako dejanske narave. Za uveljavljanje te kršitve mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša in kateri konkretni listini nasprotuje pa tudi konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 7. 12. 2017 I 334/2017, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 3. 1. 2018, v delu, kjer je dovoljena izvršba na premičnini, vozilo znamke RENAULT, tip: ..., letnik 2002, s podatki razvidnimi v I. točki izreka, ter vozilo Vespa, tip: ..., s podatki razvidnimi iz I. točke izreka, nedopustna (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 537,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je ugotovilo, da sta bili darilni pogodbi sklenjeni leta 2015 in 2016, torej med postopkom za dodelitev mld. otroka (toženca) v vzgojo in varstvo med dolžnikom in zakonito zastopnico toženca. Postopek IV P 2457/2014 je bil v času sklenitve darilnih pogodb že v teku, kar pa še ne pomeni, da je bilo o njem že odločeno. Sodišče je z uporabo 103. člena ZZZDR napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo pri presoji preživljanja mladoletnih in polnoletnih otrok upoštevati novi Družinski zakonik, ki je pričel veljati 19. 4. 2019. Nove določbe DZ ne dajejo podlage za zaključek, da ima v primeru mladoletnega in polnoletnega otroka prednost preživljanje mladoletnega otroka, k čemur se sodišče nagiba v svoji sodbi. Tožnik nasprotuje okoliščini, da tožnik s pridobitvijo lastninske pravice na predmetnih vozilih naj ne bi pridobil ničesar. Zaključek, da tožnik ni v fazi aktivnega pridobivanja vozniškega dovoljenja, ni pravilen. Edini razlog, da sta vozili že 3 leta na servisu, je ta, da tožnik in njegov oče za popravilo vozil nista imela denarja, ne pa to, da tožnik ne bi imel želje in potrebe po vozilih. Res je, da tožnik s trenutnimi dohodki vozil ne more vzdrževati, kar pa bo storil po pridobitvi vozniškega dovoljenja oz. ko bo pričel prejemati dohodke iz naslova bodočih zaposlitev. Ne more biti relevantno, kaj je in česa ni zapisal dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče je na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku je prišlo tudi do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini prepisa zvočnega posnetka. Sodišče je po mnenju tožnika napačno razsodilo, ko je kot razlog za zavrnitev zahtevka navedlo, da tožnik velike potrebe in želje po vozilih nima ter da mu za premičnini ni kaj dosti oziroma dogajanju v zvezi z njima ne sledi, kar naj bi izhajalo iz njegove izpovedbe, ko ni vedel povedati, kdaj je bil avto zarubljen in na katerem servisu se vozili trenutno nahajata. Tožnik meni, da na podlagi dveh dejstev, ki mu niso poznana, vsekakor ni možno zaključiti, da nima velike želje in potrebe po vozilih, saj to iz zvočnega posnetka ne izhaja.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvijo, kdaj sta bili sklenjeni darilni pogodbi dolžnika A. A. s tožnikom (dolžnikovim sinom), ni utemeljen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili darilni pogodbi sklenjeni leta 2015 in 2016, potem ko je bil zoper dolžnika sprožen postopek za dodelitev mladoletnega toženca v varstvo in vzgojo in za dodelitev preživnine IV P 2457/2014, je pravilna. Okoliščina, da v času sklenitve darilnih pogodb o izidu postopka IV P 2457/2014 ni bilo pravnomočno odločeno, na pravilnost prej navedene ugotovitve ne vpliva.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo materialno pravo v zvezi s presojo dolžnosti preživljanja mladoletnih in polnoletnih otrok, ker se je sklicevalo na določilo 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) namesto pravilno na določila Družinskega zakonika, ni utemeljen. Vsebinsko enako določilo o dolžnosti preživljanja otrok, kot je bilo uzakonjeno v 103. členu ZZZDR, namreč vsebuje tudi 183. člen Družinskega zakonika. Zato ne drži pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ima v primeru mladoletnega in polnoletnega otroka prednost preživljanje mladoletni otrok, napačen.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik velike potrebe in želje po vozilih ni izkazal. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik nima vozniškega dovoljenja za motorno kolo (kar je vozilo znamke Vespa) niti vozniškega dovoljenja za motorno vozilo (kar je vozilo znamke Renault), pri čemer je star 22 let, da sta vozili že tri leta na nekem servisu v M., da tožnik sredstev za vzdrževanje vozil nima ter da vozil ne uporablja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik velike želje in potrebe po vozilih nima.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP (protispisnost), ker je na podlagi izpovedbe tožnika zaključilo, da tožnik nima velike potrebe in želje po vozilih, ni utemeljen, saj z njim tožnik podaja kritiko dokazne ocene. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se namreč nanaša na napako dejanske narave, in sicer ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Za uveljavljanje kršitve protispisnosti mora pritožnik tako konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša in tudi, kateri konkretni listini nasprotuje ter pri tem navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo, čemur pa pritožnik ni zadostil, saj kot že rečeno, s svojim očitkom izpodbija dokazno oceno tožnikove izpovedbe.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložil toženec, pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in ne predstavlja potrebnega stroška (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.