Jedro

Sodišče nima strokovnega znanja s področja psihiatrije, zato ne more samo odločati o tem, kakšno je bilo v določenem obdobju zdravstveno stanje tožnice in kdaj so ji bila znana relevantna dejstva o njeni bolezni oziroma kdaj se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo do te mere, da se je zavedla svoje bolezni in da je bila navedeno sposobna ustrezno uveljaviti pred sodiščem. Šele po ugotovitvi opisanega pa je mogoče presoditi pravočasnost predloga za obnovo postopka, v katerem tožnica kot novo dejstvo navaja svoje zdravstveno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke z dne 12. 3. 2008 za obnovo postopka (v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter dovoli obnovo postopka, oziroma sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku obravnavanja predloga za obnovo postopka prebralo mnenje dr. A.Š., spec. psih. z dne 19. 2. 2008, ter potrdilo dr. V.Š. z dne 14. 3. 2008 in zaslišalo tožnico, vse ostale dokazne predloge, zlasti imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnice, vpogled v predloženi članek psihiatra dr. Ž., zaslišanje dr. Š. in dr. F., pa je zavrnilo kot nepotrebne, pri čemer odločitve za takšno postopanje ni obrazložilo. Ugotovilo je, da je predlog za obnovo postopka prepozen, kar utemeljuje z dejstvom, da iz zaslišanja tožnice izhaja, da se je le-ta najkasneje v novembru 2007 pričela zavedati svoje bolezni – takrat naj bi se tožničino zdravstveno stanje po zdravljenju v bolnišnici pričelo izboljševati in takrat naj bi se zavedala, da njena odločitev, da gre na dopust, kar je bil eden izmed razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bila pravilna. O svojem zdravstvenem stanju pa se je že oktobra 2007 ter sredi januarja 2008 pogovarjala tudi z dr. Š., s katerim sta govorila o tem, kaj bi se glede na njeno zdravstveno stanje še dalo urediti v zvezi s službo. Mnenje, ki ga je podal dr. Š. 19. 2. 2008, se po mnenju sodišča ne nanaša na zdravstveno stanje tožnice na dan 19. 2. 2008, ampak je bilo takrat le napisano na prošnjo tožnice, medtem ko se je tožnica s svojim psihiatrom o svojem zdravstvenem stanju pogovarjala že prej in so ji bila že tedaj znana dejstva o njeni bolezni oziroma se je bolezni že zavedala. Takšne ugotovitve sodišča so napačne. Dejstvo je, da tožeča stranka trpi za psihično motnjo – endogeno psihozo, za katero se zdravi že od leta 1985 dalje. Tožeča stranka je predlagala imenovanje izvedenca psihiatrične stroke in vpogled v zdravstveno kartoteko tožnice, predlogu za obnovo postopka pa je že priložila mnenje spec. psihiatra dr. Š. z dne 19. 2. 2008 ter potrdilo doc. dr. V.Š. z dne 14. 3. 2008, ki potrjujeta navedbe tožnice iz predloga za obnovo postopka, ki nikakor ni bil podan prepozno. Na podlagi samega zaslišanja in izjav tožnice sodišče zagotovo ni moglo oblikovati zaključka o zdravstvenem stanju tožnice v spornem obdobju in določiti datuma, ko naj bi postala sposobna zavedanja in uvida v svoje zdravstveno stanje oziroma bolezen in ko naj bi pridobila možnost, da sodišču predloži nove dokaze. Izjave tožnice je treba presojati v kontekstu njene bolezni, kar je mogoče le pod pogojem dobrega poznavanja značilnosti le-te, iz zaslišanja tožnice pa izhaja, da je obdobje, ko naj bi se pričela zavedati svojih ravnanj, opredelila v razponu (od novembra 2007 do marca 2008), kar ne potrjuje zaključka sodišča, da je že pred 19. 2. 2008 izvedela za nova dejstva, na katera se sklicuje in da je že takrat pridobila možnost predložiti nov dokaz. Nesporno je tudi, da sodišče nima strokovnega znanja s področja psihiatrije, zato ne more brez izvedenskega mnenja samo odločati o tem, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice 19. 2. 2008 in kdaj so ji bila znana relevantna dejstva o njeni bolezni. V konkretnem primeru je odločilnega pomena dejstvo, kdaj se je zdravstveno stanje tožnice izboljšalo do te mere, da se je zavedla svojega bolezenskega stanja in da je bila navedeno sposobna ustrezno uveljavljati pred sodiščem. Odgovor na ta vprašanja lahko poda le sodni izvedenec za psihiatrijo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in iz tega razloga vsaj preuranjeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozno vložen.

Tožnica je v obravnavanem individualnem delovnem sporu vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 1209/2004 z dne 20. 2. 2006 (v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 660/2006 z dne 13. 9. 2007), s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2004 in s tem v zvezi reparacijski in reintegracijski zahtevek. S predlogom za obnovo postopka z dne 19. 3. 2008 tožnica uveljavlja, da so ravnanja, ki so ji bila očitana v izredni odpovedi, posledica njene bolezni, zaradi katere ni bila razsodna in sposobna ustrezno presojati in obvladovati svojih dejanj, kar naj bi izključevalo njeno odgovornost za očitane kršitve in imelo za posledico nezakonitost izredne odpovedi. Tožnica torej uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi 6. točke 1. odstavka 396. člena ZPP se lahko predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot nov dokaz predložila mnenje dr. Š. z dne 19. 2. 2008, iz katerega izhaja, da se tožnica zdravi zaradi endogene psihoze od leta 1985, ko se je prvikrat bolnišnično zdravila, zadnjikrat pa je bila zdravljena v KOKP Polje v septembru 2007, ter da ima zmerno izraženo bolezen. Iz mnenja je tudi razvidno, da je bila kakršnakoli težava v službi posledica njene psihične motnje in da so eventualne težave v službi in posledično izguba zaposlitve v možni povezavi z njeno boleznijo. Poleg navedenega mnenja je tožnica kot nov dokaz predložila tudi potrdilo dr. V.Š. z dne 14. 3. 2008, iz katerega izhaja, da je bila tožnica zadnjič hospitalizirana na Psihiatrični kliniki Ljubljana novembra 1997 in odpuščena januarja 1998, nato pa je bila obravnavana ambulantno pri dr. Šteblaju in je z zdravljenjem po lastnih navedbah prekinila leta 2004, ker ni uvidela potrebe po zdravljenju, nato pa je bila ponovno hospitalizirana v KOKP zaradi hude psihoze šele septembra 2007. Zaradi presoje pravočasnosti predloga za obnovo postopka je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka mogla sodišču navesti nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka 1. odstavka 396. člena ZPP). Ugotovilo je, da 30 dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka ni pričel teči šele z dnem, ko je tožnica pridobila mnenje dr. Š. z dne 19. 2. 2008, kot trdi tožnica sama, ampak bistveno prej – v januarju 2008, ko se je s svojim psihiatrom dr. Š. pogovarjala o tem, kaj bi se glede na njeno zdravstveno stanje še dalo urediti v zvezi s službo, oziroma v novembru 2007, ko se je tožnica, kot je izpovedala, začela zavedati svoje bolezni. Zaključilo je, da je tožnica že pred 19. 2. 2008, ko je dr. Š. na njeno prošnjo napisal mnenje, izvedela za nova dejstva, na katera se sklicuje. Bolezni naj bi se zavedala že sredi januarja 2008, zato naj bi takrat pridobila možnost, da sodišču predloži nov dokaz, ker pa je predlog vložila šele 19. 3. 2008, je 30 dnevni prekluzivni rok zamudila.

Zaključki sodišča prve stopnje, ki je le na podlagi izpovedi tožnice presojalo, kdaj naj bi tožnica v smislu citiranih določb ZPP imela možnost sodišču navesti nova dejstva oziroma nova dokazila, ki jih uveljavlja kot obnovitveni razlog, so vsaj preuranjeni. Le na podlagi zaslišanja tožnice dneva, ko naj bi začel teči prekluzivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Gre namreč za vprašanje, povezano s potekom bolezni in zdravljenjem tožnice, ki se že daljše obdobje (od leta 1985) zdravi zaradi endogene psihoze, kot izhaja iz mnenja tožničinega psihiatra dr. Š., pri čemer je bila tožnica v septembru 2007 po nekajletni prekinitvi zdravljenja ponovno hospitalizirana zaradi hude psihoze. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče samo nima strokovnega znanja s področja psihiatrije, zato ne more brez izvedenskega mnenja samo odločati o tem, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice 19. 2. 2008 in kdaj so ji bila znana relevantna dejstva o njeni bolezni, oziroma kdaj se je zdravstveno stanje tožnice izboljšalo do tem mere, da se je zavedla svojega bolezenskega stanja in da je bila navedeno sposobna ustrezno uveljavljati pred sodiščem. Odgovore na ta vprašanja tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko poda le sodni izvedenec za psihiatrijo. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je le na podlagi tožničine izpovedi, ne da bi natančneje raziskalo vse okoliščine, od katerih je odvisno, kdaj je pri tožnici nastopil trenutek, ko je mogla sodišču navesti nova dejstva oziroma nova dokazila, štelo, da je rok za vložitev predloga za obnovo postopka zamujen in predlog kot prepozen zavrglo, napačna.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, pri čemer bo potrebno zlasti zaslišanje tožničinega zdravnika psihiatra – prim. mag. A.Š., dr. med. spec. psih., ki je podal mnenje z dne 19. 2. 2008, pa tudi izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bo podal strokovno mnenje o tožničinem zdravstvenem stanju oz. o tem, kdaj je bila tožnica sposobna uveljavljati svoje pravice pred sodiščem, kar je pomembno za ugotovitev pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Poleg tega pa bo potrebno pridobiti tudi izvedensko mnenje o tožničinem zdravstvenem stanju (zlasti o njeni prištevnosti) v času, ko naj bi bile storjene kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.